Jedro

Prvostopenjsko sodišče se pravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/08, s katero je to razveljavilo četrti, peti in šesti odstavek 143. člena ZPP, in usklajeno sodno prakso, po kateri se toženi stranki ne vroča (le) na zakonski naslov prebivališča, ampak na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka ter da je sodišče napačno uporabilo Zakon o prijavi prebivališča. Navaja, da se je tožnik dvakrat obrnil na Direktorat za upravno-notranje zadeve in naturalizacijo, Sektor za registracijo prebivalstva in javne listine, Štefanova 2, Ljubljana in dvakrat dobil dokument, iz katerega izhaja, da ima toženec A. A. stalno prebivališče na naslovu Ulica ..., z dodatno navedbo, da je to stalno prebivališče tudi naslov za vročanje. Ko je toženec od navedenega organa prvič prejel podatek o stalnem prebivališču in naslovu za vročanje tožencu, ni vedel, da je na tem naslovu sedež Centra za socialno delo ... Po prejemu sklepa sodišča z 20. 5. 2015, se je zanesel, da bo sodišče poskušalo vročiti tožbo tožencu z uporabo zakonske fikcije. Naslov toženca na Ulici ... je bil edini naslov, kjer bi sodišče lahko odredilo vročitev s fikcijo. Sodišče je namreč ugotovilo, da toženec na tem naslovu dobiva neko pomoč in je s svojimi pravicami vezan na Center za socialno delo ... Tožniku ni jasno, kakšen poseg v učinkovito sodno varstvo, bi utrpel toženec, če bi mu sodišče vročalo tožbo na naslov Centra za socialno delo. Tožnik je tožencu pošiljal opomine na njegov naslov označen v zemljiški knjigi, in sicer N., vendar se je pošta vračala z oznako „neznan“. Zato se je moral tožnik poslužiti zakonske možnosti vročitve tožbe po fikciji. Tako možnost predvideva tudi navodilo Ministrstva za notranje zadeve z 22. 12. 2008, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu. V sklepu se sodišče sklicuje tudi na poizvedbe pri upravnem organu in na pisno mnenje, ki pa tožniku ni bilo posredovano na vpogled. Sodišče je na to mnenje oprlo svojo odločitev, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, saj se tožnik o mnenju upravnega organa ni mogel izjasniti.

Sodišče je v sklepu s 5. 8. 2015 samoiniciativno spremenilo naziv in naslov toženca, ko je zapisalo naslov tožene stranke Ulica ... (Center za socialno delo ...), v sklepu s 5. 8. 2015 pa je napisalo naslov A. A., Center za socialno delo ... Sodišče je spremenilo naslov in naziv tožene stranke zato, da je podkrepilo svoje navedbe v obrazložitvi. Tudi to je bistvena kršitev določb postopka.

Posojilo, ki ga vtožuje tožeča stranka, predstavlja štirikratnik mesečne pokojnine tožnika. Zavrženje njegove tožbe predstavlja prekomeren poseg v pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in s tem v njegovo pravico iz 22. člena Ustave. Tožnik je oškodovan pri svojih pravicah in bo tudi konkretno materialno oškodovan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker ni bila popolna. V tožbi ni bilo navedeno dejansko prebivališče tožene stranke, oziroma dejanski naslov tožene stranke, kamor bi ji lahko sodišče tožbo vročilo (brez pomoči vročevalca). Sodišče je s sklepom tožnika pozvalo na popravo in mu ponudilo možnost vročanja preko vročevalca ter postavitev začasnega zastopnika. Sodišče brez predloga tožeče stranke ni moglo postaviti vročevalca ali začasnega zastopnika toženi stranki. Tožnik predloga ni podal ter je navedel isti naslov, na katerega sodišče pošiljke tožencu ni moglo vročiti. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi pooblastila četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnik v pritožbo sodišču očita, da tožbe ni poskušalo vročiti toženi stranki na naslov, naveden v tožbi (oz. v popravi tožbe), z uporabo zakonske fikcije. Naslov toženca, ki ga je na poziv sodišča sporočil tožnik, je naslov, ki ga je prejel od Direktorata za upravne notranje zadeve in naturalizacijo, Sektor za registracijo prebivalstva in javne listine, Štefanova 2, Ljubljana. Iz naslova izhaja, da ima tožena stranka isto stalno prebivališče in naslov za vročanje. Tožnik pa ni vedel, da je na tem naslovu sedež Centra za socialno delo.

6. Prvostopenjsko sodišče je skušalo vročiti tožbo tožencu na naslov naveden v tožbi. Ker se je pošiljka vrnila z oznako „ne prebiva – zakonsko prebivališče“, je prvostopenjsko sodišče opravilo poizvedbe in ugotovilo, da se nahaja na sporočenem naslovu Center za socialno delo. Sodišče je CSD pozvalo na vročitev tožbe tožencu, vendar je CSD sodno pošiljko sodišču vrnil s pojasnilom, da nima obveznosti in ne funkcije vročevalca sodnih pošiljk in ni stanodajalec.

7. Sodišče je nato s sklepom 20. 5. 2015 tožečo stranko pozvalo naj popravi oziroma dopolni tožbo tako, da navede pravilen in popoln naslov tožene stranke ali predlaga druge ustrezne ukrepe. S sklepom jo je tudi opozorilo na posledice, do katerih bo prišlo, če tega v postavljenem roku ne bo storila. Sodišče je v sklepu tožeči stranki pojasnilo, da je skušalo vročati pošiljko toženi stranki na naslov, naveden v tožbi, vendar ni bilo uspešno. Iz uradnih evidenc je sodišče ugotovilo, da tožena stranka nima prijavljenega dejanskega prebivališča, ampak le zakonsko prebivališče na naslovu Centra za socialno delo. Sodišče je pojasnilo tudi, da je skušalo pošiljko vročati toženi prek centra za socialno delo, vendar so ti po navodilih Ministrstva za notranje zadeve odklonili pomoč pri vročanju pošiljke s pojasnilom, da ne gre za naslov dejanskega prebivališča ter da nimajo funkcije vročevalca ali stanodajalca. Sodišče je stranko zato pozvalo, naj popravi tožbo ali pa naj predlaga druge ustrezne ukrepe. Sugeriralo je predlog za postavitev začasnega zastopnika v skladu z 82. členom ZPP oziroma predlog za opravo vročitve po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost po 132. členu ZPP (primerjaj 4. točko sklepa z 20. 5. 2015, list. št. 22 do 23).

8. Tožeča stranka se je na sklep sodišča prve stopnje odzvala in pri Ministrstvu za notranje zadeve opravila poizvedbe o prebivališču tožene stranke. Iz podatkov, ki so ji bili poslani, izhaja, da je stalno prebivališče tožene stranke Ulica ..., stalno prebivališče pa je naslov za vročanje (list. št. A5). Vendar je prvostopenjsko sodišče v razlogih sklepa z 20. 5. 2015 navedlo, da tožena stranka na sporočenem naslovu nima prijavljenega dejanskega prebivališča, ampak le zakonsko prebivališče in da gre za naslov centra za socialno delo. Sodišče toženi stranki pošiljke ni moglo vročiti na sporočeni naslov preko Centra za socialno delo, niti ni moglo opraviti vročitve tožbe toženi stranki na (zgolj) formalno prijavljen naslov, vedoč, da tam dejansko ne živi. Pri tem se prvostopenjsko sodišče pravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/08, s katero je to razveljavilo četrti, peti in šesti odstavek 143. člena ZPP in usklajeno sodno prakso, po kateri se toženi stranki ne vroča (le) na zakonski naslov prebivališča, ampak na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan (primerjaj sklep VS RS II Ips 72/2002).

9. Ob ugotovitvi, da tožena stranka na naslovu navedenem v tožbi dejansko ne prebiva in ni mogoče ugotoviti dejanskega prebivališča tožene stranke iz Centralnega registra prebivalstva, tožeča stranka pa ne predlaga drugih ukrepov, ki jih zakon omogoča in katere je prvostopenjsko sodišče v sklepu z 20. 5. 2015 ponudilo (primerjaj 4. točko sklepa z 20. 5. 2015), prvostopenjsko sodišče ne more postopati drugače, kot da tožbo zavrže. Postavitev začasnega zastopnika v skladu z 82. členom ZPP in vročitev po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost v skladu s 132. členom ZPP, se namreč lahko opravi le na predlog stranke, ki pa ga v danem primeru ni podala.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče tožeči stranki ni vročilo mnenja, ki ga je dobilo na podlagi poizvedb pri upravnem organu. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu z 20. 5. 2015 tožeči stranki pojasnilo, da tožena stranka na sporočenem naslovu nima prijavljenega dejanskega prebivališča, ampak le zakonsko prebivališče, da je sodišče skušalo vročiti pošiljko toženi stranki prek CSD, vendar je CSD po navodilih Ministrstva za notranje zadeve odklonil pomoč pri vročitvi pošiljke s pojasnilom, da ne gre za naslov dejanskega prebivališča in da nimajo funkcije vročevalca ali stanodajalca. S temi navedbami je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki sporočilo, da navedeni naslov ne predstavlja dejanskega prebivališča toženca in da sodišče tožbe tožencu na sporočeni naslov ne more vročiti. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na dopis upravne enote z 31. 3. 2015, s katerega vsebino je toženo stranko seznanila s sklepom, niti ne predstavlja nevročitev navedenega mnenja tožeči stranki bistvene kršitve določb postopka, kot zatrjuje v pritožbi.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, o bistveni kršitvi določb postopka, ker je sodišče v uvodu sklepa navedlo drugačen naslov tožene stranke, in sicer je pripisalo še CSD, kot ga je navedla tožeča stranka. Navedeno ne predstavlja kršitve določb postopka. Sodišče je naslovu tožene stranke res pripisovalo še „naslov CSD“, kar ne predstavlja spremembe naziva oz. naslova tožene stranke, pač pa le preciziranje naslova.

12. Pritožbena navedba o tem, da znaša posojilo v višini 1.650,00 EUR, ki ga vtožuje tožeča stranka, štirikratnik mesečne pokojnine tožnika, ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka je imela možnost predlagati ukrepe, s katerimi bi lahko dosegla vročitev tožbe toženi stranki. V primeru, da ne bi mogla plačati dolžnega predujma, bi lahko predlagala za oprostitev plačila obveznosti. Tožeča stranka se te možnosti ni poslužila. Pritožbeni očitek, da je prekomerno poseženo v pravico do učinkovitega sodnega varstva tožeče stranke, ki bo tudi konkretno materialno oškodovana, zato ni utemeljen.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).