Jedro

Doktrina neizogibnega odkritja, na kateri prvo sodišče gradi svojo odločitev o zavrnitvi zahtev za izločitev, pa je povzeta iz sodne prakse ameriškega vrhovnega sodišča v primerih, ko tožilstvo z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do tega dokaza neizogibno prišlo tudi po drugi zakoniti poti, ta doktrina pa je sprejeta tudi v nekaterih odločbah VS RS in pomeni izjemo od pravila ekskluzije iz razloga, ker gre za ponovljive dokaze.

Zato se je strinjati s stališčem v izpodbijanem sklepu o tem, da bi organi pregona podatke o tem, ali je 42 različnih pravnih oseb pri bankah na območju RS dejansko sploh poslovalo, oziroma, ali je šlo za tako imenovana ″slamnata podjetja″, lahko pridobili zakonito tudi kasneje, saj gre za ponovljive dokaze, slednje pa še dodatno utrjuje racionalnost priznanja tako imenovane izjeme ″neizogibnega odkritja″.

Izrek

Pritožbi zagovornic obt. I. D. in obt. A. V. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahteve za izločitev dokazov obt. M. J., A. V. in I. D., ki so bile vložene po njihovih zagovornicah, zavrnilo.

2. Zoper tako izdani sklep sodišča prve stopnje sta vložili pravočasno pritožbo zagovornici obt. A. V. in obt. I. .

3. Zagovornica obt. I. D. uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugodi obtoženčevi zahtevi za izločitev listin in dokazov, kot je bila podana na predobravnavnem naroku dne 12. 3. 2021 in se posledično iz spisa izloči odredbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 10914/2013 z dne 4. 3. 2013 ter vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi navedene odredbe, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zagovornica obt. A. V. pa se pritožuje zaradi kršitve zakona, kršitve določb ZKP in zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter prav tako predlaga ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in se iz spisa izloči odredba Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 10914/2013 z dne 4. 3. 2021 in vse listine – dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi te odredbe, ki je bila izdana po določbi člena 156 ZKP in ki so konkretno navedeni v točki 3) izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi zagovornice obt. I. D.:

5. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenim elaboriranjem pogojev, ki sta jih v zvezi z izločitvijo prepovedanih dokazov v tej zvezi začrtala Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Sodišča so že v nekaterih odločbah1 zavzela stališče, da izhajajoč iz dveh odločb Ustavnega sodišča RS, sprejetih v skladu s presojo ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, ki je izpostavljena tudi v pritožbenih navedbah, mora sodnik tudi v obrazložitvi odredbe, ki se izda po določbah člena 156 ZKP pojasniti, na podlagi česa presoja, da so podani a) razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali pa sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja in b) da mora pojasniti in obrazložiti potrebnost2 pridobitve zaupnih bančnih podatkov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, ali pa so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Dejstvo, da pa je predlog državnega tožilca za odreditev tega prikritega ukrepa obrazložen, pa, kot pravilno izpostavlja pritožba, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da tudi sam kritično in poglobljeno presodi, ali k predlogu za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa predloženo dokazno gradivo res opravičuje poseg v človekovo pravico. Razlogi za njegovo presojo pa morajo biti jasni in razvidni iz obrazložitve take sodne odredbe.

6. Iz izpodbijanega sklepa (točka 8) izhajajo razlogi prvega sodišča o tem, da je odredba preiskovalne sodnice, opr. št. I Kpd 10914/2013 z dne 4. 3. 2013 dovolj obrazložena, saj iz nje poleg navedbe dokazov in vsebine uradnega zaznamka DURS z dne 11. 7. 2012 izhajajo razlogi za sum glede očitanih kaznivih dejanj, kar prvo sodišče obrazloži z uporabo besede ″osumljenci″, s čemer je prvo sodišče strnjeno, pa vendar še kljub temu jasno podalo svojo oceno glede obstoja razlogov za sum.

7. Takim razlogom pa utemeljeno oporeka zagovornica obtoženca z navajanjem, da so taki razlogi nerazumljivi, pomanjkljivi, saj namreč vsebine očitka ni mogoče enačiti z uporabo besede ″osumljenci″ in na tej podlagi poenostavljeno zaključiti o obstoju razlogov za sum, ki v odredbi niso niti omenjeni, s čemer pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka.

8. Natančno branje problematizirane odredbe preiskovalne sodnice z dne 4. 3. 2013 namreč pokaže, da iz obrazložitve odredbe v točki 1) izhaja temelj za izdajo le-te (predlog ODT Celje z dne 20. 2. 2013) s povzetim očitkom tedanjim osumljencem glede storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po členu 253 KZ-1 in kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po določbi člena 308 KZ-1. V nadaljevanju (točka 2) iz obrazložitve izhaja povzetek določbe člena 156 ZKP, ki določa pogoje za izdajo odredbe za pridobitev bančnih podatkov. Nato pa iz točke 3) obrazložitve izhaja zaključek sodišča, da iz predloga in predložene dokumentacije izhaja, da naj bi osumljenci ustanovili več deset različnih podjetij na dveh različnih naslovih, pri čemer se obrazložitev odredbe sklicuje na podatke iz Agencije RS za javnopravne evidence in storitve – AJPES in na uradni zaznamek DURS-a št. DT 0610-2912/2019-3 (04-210-04) z dne 11. 7. 2020, kar naj bi po prepričanju preiskovalne sodnice bil pokazatelj, da naj bi po teh slamnatih podjetjih osumljenci pri Zavodu RS za zaposlovanje pridobivali delovna dovoljenja in dovoljenja za začasno bivanje za tujce, čeprav podjetja dejansko naj ne bi poslovala in s tem tujcem omogočili prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države, kar naj bi izkazovale tudi vloge za podjetja iz dveh različnih naslovov (L. in B.). Take ugotovitve so, kot ima prav pritožba, prepis pobude oziroma predloga državnega tožilca za izdajo odredbe po členu 156 ZKP in strinjati se je s pritožbo, da taka odredba ne vsebuje obrazložitve potrebnega standarda razlogov za sum. S pritožbo pa se je strinjati tudi v delu, da razlogov za sum ne izkazuje, po prepričanju prvega sodišča ″bolj strnjen način″ pisanja, kajti navedeni dokazni standard je ena izmed dveh bistvenih predpostavk za izdajo odredbe po členu 156 ZKP, ki mora biti iz obrazložitve take odredbe jasno in določno tudi razviden. Obrazloženost take sodne odredbe, ki jo terja določba člena 156 ZKP ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se prepreči morebitno samovoljno ravnanje organov pregona in da se omogoči naknadna sodna kontrola, zato pomeni tudi bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo tako določbe členov 22, 23 in 29 Ustave RS. Ni pa se strinjati s pritožbo, da iz obrazložitve odredbe ne izhaja drugi pogoj za izdajo le-te, to je potrebnost za pridobitev teh zaupnih bančnih podatkov, ki bi utegnili biti dokaz v tem kazenskem postopku. Iz obrazložitve odredbe namreč izhaja, da bodo zahtevani podatki in dokumentacija na transakcijskih računih v kazenskem postopku služili kot dokaz, ker bo na podlagi teh podatkov šele mogoče ugotoviti, ali v točki 4) izpodbijanega sklepa navedene pravne osebe dejansko poslujejo, ali pa so lažno prikazovale pristojnim organom, da poslujejo, oziroma lažno prikazovale, da bodo tujce, za katere so dobili delovna dovoljenja in dovoljenja za začasno prebivanje, tudi zaposlili. Na podlagi navedenega torej ni dvoma, da je problematizirana odredba pomanjkljivo obrazložena, kar zadeva dokazni standard razlogov za sum, kar bi, kot predlaga tudi pritožba, terjalo izločitev le-te ter na podlagi tako izdane odredbe pridobljenih dokazov.

9. Vendar pa pritožba spregleda, da pa je prvo sodišče zavrnitev zahteve za izločitev gradilo ne le na sicer nezadostni obrazložitvi izdane odredbe, temveč tudi na tako imenovani ″doktrini neizogibnega odkritja″ z obrazložitvijo, da bi do istih dokazov neizogibno prišli organi pregona tudi po zakoniti poti, saj gre za ponovljiv dokaz, ko je možno identične podatke, ki so predmet izločitve kadarkoli ponovno pridobiti in ko gre za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, še vedno na voljo tudi potem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Doktrina neizogibnega odkritja, na kateri prvo sodišče gradi svojo odločitev o zavrnitvi zahtev za izločitev, pa je povzeta iz sodne prakse ameriškega vrhovnega sodišča v primerih, ko tožilstvo z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do tega dokaza neizogibno prišlo tudi po drugi zakoniti poti, ta doktrina pa je sprejeta tudi v nekaterih odločbah VS RS3 in pomeni izjemo od pravila ekskluzije iz razloga, ker gre za ponovljive dokaze.

10. V konkretnem primeru je namreč že iz predloga ODT z dne 20. 2. 2013 za izdajo odredbe po členu 156 ZKP izhaja, da so podatki Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) že takrat izkazovali, da naj bi vsi štirje, takrat še osumljenci, ustanovili več deset različnih podjetij na dveh različnih naslovih, ki pa po podatkih DURS-a, kar izhaja iz uradnega zaznamka DURS-a z dne 11. 7. 2012 sploh niso registrirana v sistem DDV in tudi dejansko niso poslovala, ker je že iz ovadbe PP ... izhajalo (to pa je povzeto tudi v predlogu ODT), da gre za slamnata podjetja, ki naj bi pri Zavodu RS za zaposlovanje vlagala več vlog za pridobitev delovnih dovoljenj in dovoljenj za začasno prebivanje za tujce, kljub temu, da ta podjetja sploh naj ne bi poslovala, s čemer naj bi bilo omogočeno prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države. Zato se je strinjati s stališčem v izpodbijanem sklepu o tem, da bi organi pregona podatke o tem, ali je 42 različnih pravnih oseb pri bankah na območju RS dejansko sploh poslovalo, oziroma, ali je šlo za tako imenovana ″slamnata podjetja″, lahko pridobili zakonito tudi kasneje, saj gre za ponovljive dokaze, slednje pa še dodatno utrjuje racionalnost priznanja tako imenovane izjeme ″neizogibnega odkritja″. Glede na povedano kljub pomanjkljivi in nezadostni obrazložitvi dokaznega standarda v problematizirani odredbi z dne 4. 3. 2013 in četudi gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi take pomanjkljivo obrazložene odredbe, gre v obravnavanem primeru za specifiko, ki opravičuje uporabo izjeme od sicer uzakonjenega pravila ekskluzije v primeru nezakonito pridobljenih dokazov. Zato je odločitev prvega sodišča, ko je zavrnilo zahteve za izločitev zagovornic obtožencev pravilna in zakonita. Pritožba, ki pa sodišču prve stopnje očita kršitev zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev postopkovnih določb, pa je neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obt. A. V.:

11. S povsem identičnimi pritožbenimi navedbami, ki jih je izpostavila v pritožbi že zagovornica obt. I. D., tudi zagovornica obt. A. V. nasprotuje razlogom prvega sodišča v delu, ko se le-to sklicuje na uporabo ″doktrine neizogibnega odkritja″, kar utemeljuje s tem, da ne glede na obstoj te doktrine v teoriji in praksi slednje ne odvezuje preiskovalnega sodnika, ko mora skrbno presoditi obstoj pogojev za izdajo odredbe po členu 156 ZKP in tako odredbo tudi obrazložiti ter navesti vse tiste okoliščine, ki utemeljujejo obstoj razlogov za sum, na podlagi katerih se sploh lahko odredi ukrep iz člena 156 ZKP.

12. Pritožba ima seveda prav, da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena v bistvenih točkah na tako konkreten način, da omogoča presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki so potrebne za poseg v temeljne človekove pravice. To pomeni, da mora sodišče tako, kot pravilno razloguje pritožba, s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih sprejema svojo odločitev, saj se s prikritim preiskovalnim ukrepom pridobitve zaupnih bančnih podatkov (člen 156 ZKP) posega v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov (člen 38 Ustave RS), kar terja od sodnika kritično in poglobljeno presojo, ali predloženi podatki zadostujejo za tak poseg v človekovo pravico in vselej je sodnik tisti, ki mora pri izdaji odredbe v njeni obrazložitvi pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so razlogi za sum podani.

13. Že v odgovoru na pritožbo zagovornice obt. I. D. je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ni nobenega dvoma o tem, da mora biti odredba po določbi člena 156 ZKP obrazložena tako, da iz nje jasno izhaja zahtevan dokazni standard razlogov za sum in tudi njena potrebnost. V istem odgovoru se je opredelilo tudi do sicer skromne in pomanjkljive obrazložitve problematizirane odredbe in pritrdilo pritožbi, da iz obrazložitve napadene odredbe ne izhajajo določno razlogi za sum o obstoju kaznivega dejanja, ki se je v tistem trenutku očitalo tedanjim osumljencem, zato se v izogib ponavljanju napotuje na te razloge.

14. Ne glede na navedeno pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ″doktrine neizogibnega odkritja″, kajti ta doktrina je izjema od pravila ekskluzije, ki je uzakonjeno v določbi člena 18 ZKP in že v odgovoru na pritožbo zagovornice obt. I. D. je pritožbeno sodišče obrazložilo, kdaj ta doktrina pride v poštev in da je bila uporabljiva tudi v obravnavanem primeru, saj bi se lahko podatki o tem ali so v odredbi poimenovane pravne osebe, kot podjetja dejansko poslovala na območju RS, oziroma, ali je šlo za tako imenovana ″slamnata podjetja″, lahko pridobili tudi kasneje, kadarkoli, ne le v tej fazi. Zato ne drži pritožbena navedba, da kljub teoriji neizogibnega odkritja v obravnavanem primeru, ko dokazni standard razlogov za sum ni bil ustrezno obrazložen, pride v poštev eksluzija dokazov, torej izločitev na podlagi sporne odredbe pridobljenih dokazov. Zato tudi pritožbeni očitek o kršitvi zakona in postopkovnih določb ZKP v tem delu ni utemeljen.

15. Ker pritožbeno uveljavljani razlogi v pritožbah zagovornic obeh obtožencev niso utemeljeni, je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) ob odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

16. Če bo za oba obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka člena 5 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo po pravnomočnosti sodišče prve stopnje, pred katerim teče postopek.

1 Glej sklepe VSC, opr. št. III Kp 59029/2010 z dne 4. 2. 2020 in opr. št. III Kp 3021/2013 z dne 11. 2. 2020 in sklep VSL V Kp 7165/2013 z dne 30. 5. 2018. 2 Primerjaj sklep VSL V Kp 7165/2013 z dne 30. 5. 2018. 3 Opr. št. I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013 in opr. št. I Ips 5162/2010 z dne 8. 5. 2014.