Jedro

Tožnikova navedba, da ni vedel, da je Slovenija v Evropski uniji, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razumna ob hkratni tožnikovi trditvi, da je šel v Evropsko unijo po mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.2.2008 (1. točka izreka) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v L. do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece od 21.2.2008 do 21.5.2008 (1. točka izreka sklepa) in tožniku določila rok sedem dni za predložitev ustrezne dokumentacije (2. točka izreka sklepa). Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Kot dodatni razlog za omejitev gibanja pa je tožena stranka navedla še določbo 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena ZMZ, torej med drugim tudi zaradi suma, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to priložnost (5. alinea). Tožnik je po lastni navedbi bival 11 dni v Turčiji v hotelu, kjer ni zaprosil za azil, za mednarodno zaščito pa tudi ni zaprosil, ko je v tranzitu za Nemčijo bil na Letališču J.P. v L. Tudi v Nemčiji ni takoj zaprosil za azil, pač pa je tam zaprosil za azil šele tedaj, ko so nemške oblasti ugotovile, da ima ponarejen potni list. Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, vpogledalo v upravni spis, dokumente, ki jih je predložil tožnik na obravnavi in tožnika zaslišalo. Ker je tožnik predložil tudi osebno izkaznico s sliko, prevedeno v angleški jezik, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je predložil dokument, s katerim se po 75. členu Zakona o tujcih dokazuje istovetnost in da zato ni več podan razlog za omejitev gibanja po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ. Glede drugega razloga za omejitev gibanja, suma zavajanja in zlorabe postopka, iz razloga, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času (2. alinea 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. alineo 55. člena ZMZ), pa sodišče prve stopnje sklepa, da je glede na opisano pot do Nemčije bil tožnik lahko pod stresom, vendar pa da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka. Tožnik namreč ni izrazil želje za vložitev prošnje za azil, ko je v tranzitu za Nemčijo bil na Letališču J.P. v L. 90 minut, pa tudi na letališču v F. ni tega takoj storil. Prošnjo za azil je vložil šele po tem, ko so nemške oblasti ugotovile, da ima ponarejen potni list, kar kaže na to, da tožnik ni sam aktivno iskal uradne osebe oziroma osebe, ki bi mu omogočila, da izrazi željo, da zaprosi za azil. Njegova ravnanja nikakor ne morejo predstavljati dejanj oziroma postopanj v smeri iskanja mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožena stranka sicer skopo obrazložila, zakaj je odločila po prostem preudarku in zakaj je gibanje omejila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, vendar pa je sodišče prve stopnje sledilo tem razlogom, saj je sklepalo, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če nemške oblasti ne bi ugotovile, da je njegov potni list ponarejen. Zato meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek tožene stranke pa tudi ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Omejitev gibanja je uzakonjena iz razloga zavarovanja javnega reda, kar je v obravnavanem primeru podano.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, ker je bil prisiljen pobegniti iz matične države, kjer je bil sistematično in dolgotrajno preganjan. Tožnik je bil v Sloveniji le v tranzitu 20 minut in je hotel zaprositi za azil, pa njegova prošnja ni bila takoj prevzeta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstoji razlog za začasno omejitev gibanja tožniku po določbi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ker obstoji sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek, ker brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, saj je za vložitev prošnje imel to možnost. To možnost je imel tožnik že v Turčiji, saj je v Istanbulu po lastni izjavi prebival 11 dni. Po ugotovitvi tožene stranke v Turčiji obstajajo azilni postopki, tamkajšnja misija UNHCR pa beguncem, ki izvirajo iz neevropskih držav, ureja razselitev v druge države, ter so prosilci zaščiteni pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite sicer navedel, da je bila njegova ciljna država Nemčija, vendar pa bi v primeru, če bi tja potoval zaradi iskanja mednarodne zaščite, prošnjo za tako zaščito moral izraziti takoj, ko je prispel v Nemčijo in ne šele po odkritju, da je tja prispel s ponarejenim potnim listom. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da bi za mednarodno zaščito tožnik lahko zaprosil ob prvem stiku z organi Slovenije, saj je na Letališču J.P. v L., kamor je prispel z letalom iz Istanbula, čakal na nadaljnje letalo za F. več kot eno uro. Tožnikova navedba, da ni vedel, da je Slovenija v Evropski uniji, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razumna ob hkratni tožnikovi trditvi, da je šel v Evropsko unijo po mednarodno zaščito. Tožnik je bil seznanjen, da bo imel postanek v L., vendar se ni pozanimal, če je država, ki jo bo prečkal, članica Evropske unije. Vsekakor pa tožnik tudi po lastni izjavi po prispetju v F. ni takoj zaprosil za azil, pač pa je za tako zaščito zaprosil šele po tem, ko so nemški organi ugotovili, da je prispel v Nemčijo s ponarejenim potnim listom. Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na sum, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, za kar pa je imel možnost. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja zakoniti razlog za omejitev gibanja tožniku na določene prostore azilnega doma. Za tak ukrep meje prostega preudarka niso bile prekoračene, uporabljen pa je bil tudi na način, določen z zakonom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.