Jedro

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane.

Na podlagi 122.a člena ZIL-1 sodišče lahko s sklepom naloži domnevnemu kršilcu pravic (nasprotni stranki) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njem. Namen navedenega določila je imetniku pravice industrijske lastnine olajšati procesni položaj v zvezi s pridobivanjem dokazov o kršitvi pravic. Nasprotna stranka mora predložiti "dokazna sredstva, s katerimi razpolaga". Tožeča stranka je v zvezi z obsegom kršitve in škodo, ki naj bi ji nastala, predlagala, naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži, da predloži listine, iz katerih bo razvidno število posameznih vrst zavarovanim znamkam identičnih zabojnikov, ki jih ima tožena stranka zavedena kot osnovna sredstva. S tem, ko je sodišče navednemu dokaznemu predlogu ugodilo, ni prekršilo pravil postopka. Tožena stranka je tista, ki je razpolagala s podatki o številu in vrstah posameznih zabojnikov, ki jih je nabavila. Tožeča stranka teh podatkov ni mogla predložiti, je pa v tožbi podala zadostno trditveno podlago glede domnevnega števila nabavljenih zabojnikov. Ker je bila od konkretnih podatkov, s katerimi je razpolagala izključno tožena stranka, odvisna ugotovitev dejstev o višini nastale škode, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki razkritje podatkov o nabavljenih zabojnikih na podlagi določbe 122.a člena ZIL-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 24.113,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, - v preostalem delu za plačilo zneska v višini 2.600,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba v točki I izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točki II izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških postopka v točki III izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.204,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prej navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 26.313,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-tih dneh (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati 203.286,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, ter zahtevek, da je dolžna tožena stranka na področju Republike Slovenije takoj opustiti v poslovnem prometu uporabo tridimenzionalnih blagovnih znamk številka Z-001, Z-002, Z-003 in Z-004, katerih imetnik je tožeča stranka (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.658,27 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala plačilo licenčnine zaradi kršitve znamk. Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je tožena stranka kršila tridimenzionalne znamke številka Z-001, Z-002, Z-003 in Z-004, vpisane v register znamk pri Uradu za varstvo intelektualne lastnine RS, imetnik katerih je tožeča stranka, ker je na bencinskih servisih uporabljala enake zbiralnike za posebne odpadke, kot so zaščiteni z navedenimi znamkami.1 Tožena stranka se je v zvezi z uporabo zaščitenih znamk sklicevala na izčrpanje pravic iz znamk in uporabo znamk v dobri veri, saj naj bi navedene zbiralnike nabavila pri tožeči stranki oziroma podjetju A., d. o. o., na podlagi pogodb o poslovno tehničnem sodelovanju, sklenjenih leta 1998 in 2000, že pred registracijo znamk.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2005 do dne vložitve tožbe 7. 12. 2010 kupila skupaj 134 zbiralnikov, s katerimi so bile kršene pravice tožeče stranke (76 jih je kupila tožena stranka, 53 B., d. o. o., ter 5 C., d. o. o.). Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje presodilo, da licenčnina za 134 zbiralnikov (pravilno 76 zbiralnikov), kupljenih s strani toženke, znaša 2.600,88 EUR, licenčnina za 53 zabojnikov B. znaša 1.742,00 EUR ter za 5 zbiralnikov C. 196,32 EUR, skupaj 4.539,64 EUR. Sodišče prve stopnje je ugodilo še zahtevku za plačilo licenčnine za 938 zbiralnikov, ki naj bi jih tožena stranka prodala svojim kupcem, kar znaša 22.174,32 EUR ter zahtevku za plačilo pripadlih zamudnih obresti in stroškov postopka.

4. Zoper točko I izreka sodbe (ugodilni del sodbe) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zoper točko II in III izreka sodbe je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Obe pravdni stranki sta na pritožbi nasprotne stranke odgovorili in pritožbenemu sodišču predlagali, naj neutemeljeni pritožbi zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

_O pritožbi tožeče stranke_

7. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi bile njene znamke registrirane do 1. 12. 2013 in je posledično zmotno zavrnilo opustitveni zahtevek glede uporabe znamk ter višji tožbeni zahtevek za plačilo licenčnine. Ker so znamke tožeče stranke veljavne do 1. 12. 2023, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi prepovednemu zahtevku. To dejstvo pa tudi bistveno vpliva na odmero licenčnine, saj ima tožeča stranka pravico do nje tudi po 1. 12. 2013, ki ga sodišče prve stopnje jemlje kot presečni datum. Tožeča stranka je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka v delu, kjer je sodišče toženi stranki priznalo stroške revizijskega postopka, saj tožena stranka z revizijo ni uspela. Zato ni upravičena do teh stroškov. Tožeči stranki pa sodišče tudi ni priznalo stroškov pritožbe, s katero je uspela v zadevi II Cp 46/2014, do katerih je upravičena.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Imetnik znamke ima na podlagi določbe 121.a člena ZIL-1 pravico do odškodnine zaradi kršitve znamke za čas, ko je znamka kršena, vendar pa jo mora v postopku pred sodiščem pravočasno in pravilno zahtevati. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem postopku ni zahtevala odškodnine zaradi kršitve znamk za čas po 1. 12. 2013, ampak le za obdobje od 1. 1. 2005 do dneva vložitve tožbe, to je 7. 12. 2010. Zato ji sodišče prve stopnje licenčnine za čas po 7. 12. 2010 v predmetnem postopku ni moglo prisoditi. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

10. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena tudi glede zahtevka za "opustitev uporabe znamk tožeče stranke v poslovnem prometu na področju Republike Slovenije". Tožbeni zahtevek je v tem delu premalo konkretiziran.2 Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj in kršitvenih dejanj v bodoče bi morala tožeča stranka navesti konkretni dejanski stan, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 47. člena ZIL-1. Zahtevek "za opustitev uporabe znamk" pomeni le abstrakten prepis zakonskega besedila. Zaradi nekonkretiziranosti navedeni zahtevek ne omogoča presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja, zato ne more biti utemeljen.3 Ker je tožena stranka že pred registracijo znamk na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju nabavila večje število zbiralnikov, ki so identični kot zbiralniki, zavarovani z znamkami, bi bil v obravnavanem primeru utemeljen kvečjemu odstranitveni zahtevek glede uporabe tistih zbiralnikov, ki so bili nabavljeni v času od registracije znamk dalje, v zvezi s katerimi so bile pravice iz znamk kršene in prepovedni zahtevek glede nadaljnje dobave kršečih zbiralnikov. Prepoved uporabe zbiralnikov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju v obdobju pred registracijo znamk, pa ne bi bila utemeljena.

11. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v stroškovnem delu. Tožeča stranka pritožbenih stroškov za pritožbo zoper delno sodbo II P 3165/2010 z dne 18. 6. 2013 ni pravočasno priglasila, niti ob vložitvi pritožbe in tudi ne v stroškovniku ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, zato do njih ni upravičena. Utemeljena pa je pritožba v delu glede stroškov tožene stranke v revizijskem postopku. O teh stroških je bilo odločeno s sodbo VSRS III Ips 44/2015 z dne 22. 11. 2016, in sicer tako, da tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka. Po odštetju stroškov revizijskega postopka stroški tožene stranke, upoštevaje odmero sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, znašajo 4.382,85 EUR (5.048,65 EUR - 665,80 EUR).

_**O pritožbi tožene stranke**_

12. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da v obravnavanem primeru ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti po 121. členu ZIL-1 v zvezi s 131. členom OZ. Uveljavljala je pritožbene razloge, kot sledi: - 1) Glede protipravnosti je sodišče prve stopnje nekritično sledilo trditvam tožeče stranke, da naj bi tožena stranka neupravičeno uporabljala tridimenzionalne znamke tožeče stranke in se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je sporne zbiralnike pridobivala v obdobju od leta 1998 do 2003 na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 4. 2. 1998 od takratne družbe tožeče stranke A., d. o. o., na legitimen način. Tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage za dejstva, kateri zabojniki tožene stranke so identični kot tisti, ki so zaščiteni z znamkami (plagiat). Sodišče prve stopnje je trditveno in dokazno breme navedenih dejstev zmotno prevalilo na toženo stranko (28. točka razlogov sodbe), ki da naj dokaže, da ni kupovala zbiralnikov, ki bi bili identični zavarovanim z znamko. Stališče, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati med drugim tudi to, da so zbiralniki drugih proizvajalcev razlikujejo od zbiralnikov, ki so zaščiteni z znamkami tožeče stranke, ter predočiti vse podatke o tem, je zmotno, arbitrarno in v nasprotju z osnovnimi pravili o dokaznem bremenu (kršitev 212. člena ZPP). Tožena stranka je namreč zatrjevala, da pri zabojnikih, ki jih uporablja, ne gre za plagiate, način dokazovanja tega negativnega dejstva pa bi bil identičen kot dokazovanje, da gre za plagiate. Procesna situacija, ko bi bilo tožeči stranki dovoljeno podajati pavšalne in neosnovane trditve o plagiatih ter na tej podlagi prevaliti dokazno breme negativnih dejstev na toženo stranko, je v nasprotju z osnovnimi načeli pravdnega postopka. Tožeča stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2017 priložila fotografije bencinskih servisov, ki jih je sodišče kljub opozorilu tožene stranke, da je tožeča stranka z navedenimi fotografijami prekludirana, upoštevalo. Sodišče se je sklicevalo še na druge dokaze, ki pa jih ni konkretno navedlo, zato je odločitev sodišča prve stopnje nejasna, oprta na prekludirane dokaze in nezakonita (27. točka razlogov).

- Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugovornih navedb, da tožeča stranka ni ponudila nikakršnih trditev v smeri, zakaj naj bi bili zabojniki na fotografijah plagiat zabojnikov, ki so zaščiteni z znamko. Ni dolžnost sodišča in nasprotne stranke, da pomanjkljive trditve iščeta v obsežnem dokaznem gradivu, ki ga je predložila tožeča stranka. Tožena stranka je ugovarjala, da zabojniki na fotografijah tožeče stranke niso podobni zabojnikom, ki so predmet znamk, saj so drugačnih dimenzij po širini in višini, drugačne barve z drugačnimi stranskimi ročaji in pri povprečnemu uporabniku ne morejo vzbuditi zmede oziroma niso v ničemer podobni zabojnikom, glede katerih ima tožeča stranka registrirano znamko. Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je tudi v tem delu podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi lahko zadostila svojemu dokaznemu bremenu o zatrjevanih plagiatih in predložila dodatne fotografije ali predlagala ogled. Zgolj vzorec nekaj zbiralnikov ne more biti dovolj za odškodninsko odgovornost tožene stranke. V posledici navedenega je v obravnavanem primeru zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

- Tožena stranka ne more odgovarjati za kršitev pravic in znamke, ker zabojnikov ni proizvajala, ampak jih je le uporabljala. Proizvajalci zbiralnikov so edini, ki bi lahko odgovarjali za domnevno škodo tožeče stranke. Tožena stranka ni mogla vedeti, v kakšnem odnosu je bila družba A., d. o. o., s svojimi podizvajalci po tem, ko sta tožeča stranka in tožena stranka sodelovanje prekinili. Tožena stranka ni bila dolžna vedeti, ali so proizvajalci zabojnike proizvajali s soglasjem družbe A., d. o. o., ali ne. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo ter se do navedenih trditev tožene stranke sploh ni opredelilo, zato je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- 2) Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi kar zadeva obstoj in višino škode. Sodišče je toženi stranki neupravičeno naložilo predložitev seznamov zabojnikov, na podlagi določbe 122.a člena ZIL-1, saj je bila trditvena podlaga tožeče stranke pavšalna in nezadostna. Takšna dolžnost tožene stranke bi bila podana šele, če bi tožeča stranka izkazala, da je tožena stranka uporabljala predmetne zabojnike v nasprotju s pravicami, ki gredo tožeči stranki. Torej, da tožena stranka sploh ima v posesti oziroma v lasti zabojnike, katerih tridimenzionalna oblika je enaka znamki, katere imetnica je tožeča stranka. Tožena stranka je morala povsem neutemeljeno razkriti podatke na podlagi pavšalnih trditev tožeče stranke, da naj bi bili zabojniki na bencinskih servisih tožene stranke plagiat. Tožeča stranka tudi po prejemu relevantnih listin ni substancirala tožbenega zahtevka ter svoje trditvene in dokazne podlage glede višine škode ni nikoli dopolnila. Zaradi navedenega je šlo za nedopusten informativen dokaz ter so podane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 5., 7. in 212. člena ZPP, kršena je njena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

- Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo pavšalnim navedbam tožeče stranke glede števila kršečih zbiralnikov in izračunu izvedenca. Navedeno število zbiralnikov je ugotovljeno arbitrarno brez osnove v dokaznem gradivu tožeče ali tožene stranke. Sodišče je povsem na abstraktni ravni ugotovilo, da je tožena stranka kupila najmanj 2300 zbiralnikov in ugotovilo, da je tožena stranka z 938 zbiralniki oskrbela svoje kupce ter odmerilo povprečno licenčnino v višini 23,64 EUR za kos, skupaj 22.174,32 EUR. Takšen izračun licenčnine s strani prvostopenjskega sodišča za prvo toženo stranko predstavlja sodbo presenečenja, saj se izvedenec z zabojniki, ki naj bi bili prodani drugim kupcem, sploh ni ukvarjal. Sodišče prve stopnje pa je izračun dodatnih 22.174,32 EUR odškodnine napravilo kar na podlagi povprečne vrednosti zabojnika glede na podano izvedeniško mnenje. Ta izračun je povsem arbitraren. Tožeča stranka ni navedla dejanske številke domnevnih zabojnikov, dobavljenih strankam tožene stranke, katerim strankam in koliko zabojnikov je bilo prodanih v predmetnem postopku sploh ni bilo ugotovljeno. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje dokazno breme nerazumno in nepravilno preložilo na toženo stranko, češ da bi lahko predložila dokaze o tem, koliko zabojnikov je prodala drugim kupcem. Dejansko stanje je tudi v tem delu zmotno ugotovljeno.

- Glede zbiralnikov, ki sta jih kupili družbi B., d. o. o., in C., d. o. o., gre za samostojni pravni osebi, ki nista stranki tega postopka. Zato tožena stranka zanju odškodninsko ne more odgovarjati.

- Sodišče je neutemeljeno ugodilo dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke. S tem je izvedlo informativni dokaz, s katerim je tožeča stranka nadomestila nezmožnost navedbe trditvene in dokazne podlage, kateri zabojniki tožene stranke naj bi bili plagiati in koliko jih je. S tem je podana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izračun licenčnine s strani izvedenca pa je arbitraren. Izvedenec je v mnenju navedel, da iz predloženega opisa zabojnikov ni mogoče nedvomno ugotoviti posamezne znamke zabojnikov v smislu tožbenega zahtevka. Pri izračunu licenčnine je izhajal iz neutemeljenega in nesubstanciranega zahtevka za licenčnino v višini 4 % nabavne vrednosti posameznega zabojnika.

3) Tožeča stranka tudi ni podala nobenih trditev glede vzročne veze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke ter o odgovornosti tožene stranke za domnevno povzročitev škode. Prvostopenjsko sodišče vzročne zveze in krivde tožene stranke tudi ni obrazložilo, zato je podana kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba je delno utemeljena.

_1.) Glede protipravnega ravnanja tožene stranke_

14. Imetnik znamke je na podlagi 47. člena ZIL-1 upravičen tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, prepovedati da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko (točka a) prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Prepoved uporabe znamke v gospodarskem prometu obsega med drugim prepoved: a) opremljanja blaga ali njegove embalaže z znakom; b) ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom; c) uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom; d) uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju (tretji odstavek 47. člena ZIL-1). Vrste uporabe, ki jih imetnik znamke lahko tretjim osebam prepove, v citiranem določilu niso navedene taksativno. Vsem prepovedanim vrstam uporabe znamke pa je skupno, da domnevni kršitelj znamko uporablja v zvezi z opravljanjem dejavnosti v gospodarskem prometu.

15. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka imetnik štirih registriranih tridimenzionalnih znamk, s katerimi so zaščitene posode za zbiranje tekočih in trdih odpadkov in da tožena stranka zbiralnike, ki naj bi kršili pravice tožeče stranke iz znamk, uporablja v gospodarskem prometu v okviru gospodarske dejavnosti, ki je namenjena pridobivanju gospodarskih koristi tako, da na servisih zbira posamezne vrste odpadkov, za katere so zbiralniki namenjeni. Tožena stranka je zanikala, da bi kršila pravice tožeče stranke iz znamk, saj spornih zbiralnikov ni proizvajala, prodajala ali reklamirala, ampak jih je le uporabljala za zbiranje odpadkov, razen tega pa so zbiralniki, ki jih je nabavila po koncu poslovnega sodelovanja z A., d. o. o., povsem drugačne oblike kot z znamkami zaščitene posode. Glede na navedeno je bilo med pravdnima strankama sporno, ali tožena stranka uporablja prav take zbiralnike, kot so zaščiteni z znamkami za enake storitve, za katere so znamke registrirane in ali zbiralnike uporablja v povezavi z blagom in storitvami tako, da navedena uporaba vpliva na funkcijo zagotavljanja izvora blaga ali storitev.

16. Sodišče EU je zavzelo stališče, da izraz "uporabljati" v skladu s svojim običajnim pomenom pomeni aktivno ravnanje in neposredno ali posredno nadzorovanje dejanja, ki pomeni uporabo. Cilj navedene prepovedi uporabe znamke je imetniku znamke zagotoviti pravni instrument, ki mu omogoča, da prepove in ustavi vsakršno uporabo znamke s strani tretje osebe, ki pomeni aktivna ravnanaja tretje osebe.4 Bistvena funkcija znamke je, da končnim potrošnikom oziroma uporabnikom zagotavlja enakost izvora proizvoda ali storitve, ki jo znamka označuje, in jim na ta način omogoča, da brez morebitne zmede razlikujejo ta proizvod ali storitev od tistih, ki so drugačnega izvora. Da bi bilo mogoče zagotoviti jamstvo izvora, je treba imetnike znamke varovati pred uporabo zavarovanih znakov s strani tretje osebe, ki posega ali bi lahko posegla v funkcije znamke, zlasti pa v bistveno funkcijo znamke, ki je v tem, da potrošnikom zagotavlja izvor blaga.5

17. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali na področju zbiranja odpadnih snovi. Namen sodelovanja je bil opravljanje in organiziranje storitev zbiranja in odvoza odpadnih olj, emulzij in drugih tekočih odpadkov, nastalih na lokacijah naročnika (tožene stranke).6 Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane. Tožena stranka je z uporabo enakih zbiralnikov, kot so zaščiteni z znamkami za enake storitve, za katere so znamke registrirane, kršila pravice iz znamk tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

18. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke o izčrpanju pravic iz znamk, ker je tožena stranka v obdobju od leta 1998 do leta 2003 večje število zbiralnikov kupila od družbe A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta zahtevek za plačilo licenčnine in prepovedni zahtevek za uporabo znamk v tem delu v celoti neutemeljena (točka 19. razlogov sodbe) zaradi izčrpanja pravic iz znamk.

19. Pri presoji utemeljenosti kršitev se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z zbiralniki, ki jih je tožena stranka nabavila po prekinitvi poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o. Glede nabave zbiralnikov v spornem obdobju pa je tožena stranka sama navedla, da je tudi po prekinitvi poslovnega sodelovanja z A., d. o. o., od podizvajalke tožeče stranke družbe D., d. o. o., kupila še nekaj enakih zbiralnikov, za katere je vedela, da jih je zasnovala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so slednje potrdile tudi priče E., F., G. in H., vse zaposlene v spornem obdobju pri toženi stranki.

20. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka v zvezi s kršitvijo znamk ni zmogla trditvenega bremena. Tožeča stranka - imetnica znamk je trdila, da so sporni zbiralniki, ki jih je nabavila tožena stranka, enakih oblik, kot tisti zaščiteni z znamkami oziroma da gre za ponaredke - plagiate zaščitenih znamk. Torej gre za zbiralnike, ki so identični kot z znamkami zaščiteni zbiralniki. Tožena stranka zbiralnike uporablja v gospodarskem prometu za opravljanje storitev, za katere so znamke registrirane, brez dovoljenja tožeče stranke. Te trditve so zadostne za sklepčnost tožbe kar zadeva kršitev pravic iz znamke po točki a) 1. odstavka 47. člena ZIL-1. Tožeča stranka je zatrjevala vse predpostavke za kršitev znamke, to je uporaba znakov v gospodarskem prometu v povezavi z blagom in storitvami, ki vpliva na funkcije znamke brez njenega dovoljenja.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da so sporni zbiralniki ponaredki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožeče stranke in prič ter tožbi priloženih fotografij zbiralnikov na bencinskih servisih tožene stranke (točke 23. do 26 razlogov, priloga A 5 in A9 v spisu) ugotovilo, da je tožena stranka od družbe D., d. o. o., in drugih družb kupovala zbiralnike, ki so identični tistim, katere ima tožnik zavarovane z znamko, in jih je na servisih uporabljala za zbiranje odpadkov. Tožena stranka je tudi sama navedla, da je pri D., d. o. o., po koncu poslovnega sodelovanja nabavila še nekaj enakih zabojnikov. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno opravilo preizkus glede oblikovnih značilnosti zabojnikov, ki so zaščiteni z znamkami, in zabojniki na fotografijah, ki je pokazal, da gre za zbiralnike povsem enake oblike. Na fotografijah, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka (Priloge A5 in A9) so brez dvoma zabojniki enake oblike kot tisti, ki so zaščiteni z znamkami št. 001, št. 002, št. 003, št. 004. Drži, da tožeča stranka s tem ni dokazala, "kateri zabojniki tožene stranke naj bi bili domnevno plagiat zabojnikov tožeče stranke" oziroma točnega števila kršečih zabojnikov. Vendar je tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ima tožena stranka 2300 kršečih zabojnikov, pravočasno predlagala, naj tožena stranka predloži dokazna sredstva o nabavi spornih zabojnikov, s katerimi razpolaga. Sodišče prve stopnje je o številu kršečih zabojnikov odločilo z izvedbo navedenega dokaza, in sicer na podlagi predložitve listin s strani tožene stranke po 122.a členu ZIL-1 ter z izvedbo dokaza z izvedencem.

22. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP preložilo dokazno breme glede obstoja in uporabe ponaredkov na toženo stranko. V sporu zaradi kršitve znamke je na tožeči stranki dokazno breme, da je njena znamka kršena. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da so zabojniki, ki jih uporablja tožena stranka za opravljanje enakih storitev, za katere so znamke registrirane, enaki kot tisti, ki so zaščiteni z znamko. Dokazala je, da je imetnica tridimenzionalnih znamk in priložila fotografije enakih zabojnikov, ki jih na servisih uporablja tožena stranka. Tožena stranka se je zahtevku upirala z navedbami, da so pravice iz znamk izčrpane in omejene in da zabojniki, ki jih je nabavila po prenehanju poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., niso enake oblike in barve kot zabojniki, zaščiteni z znamkami. Pri navedbah tožene stranke, da pri zbiralnikih, ki jih je nabavila po koncu poslovnega sodelovanja s tožečo stranko pri drugih dobaviteljih, ne gre za ponaredke, ne gre za zatrjevanje negativnega dejstva, ki se ga ne da dokazovati, kot to zmotno navaja tožena stranka. Da so zabojniki, ki jih je nabavila tožena stranka in jih uporablja za zbiranje odpadkov, toliko drugačni od tistih, ki so zaščiteni z znamkami, da niso ponaredki, so pozitivna dejstva. Dokazno breme v zvezi s temi dejstvi, ki naj bi dokazovala, da znamka ni kršena, pa je na toženi stranki in ne na tožeči stranki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Trditvenega in dokaznega bremena tožena stranka v tej smeri ni zmogla. Le pavšalno je zatrjevala, da so kasneje nabavljeni zabojniki drugačne oblike od zabojnikov zavarovanih z znamko, teh trditev pa ni niti zadostno konkretizirala niti z ničemer dokazala.

23. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da vzorec kršečih izdelkov na fotografijah z naključno izbranih servisov ne zadošča za sklepčnost tožbe in tožeča stranka zato ni zmogla materialno pravnega dokaznega bremena v zvezi s kršitvijo znamke. Tožeča stranka je z navedenimi fotografijami kršitev znamk dokazala. Pravočasno je predlagala tudi izvedbo postopka po 122.a členu ZIL-1 v dokaz obsega kršitve in višine nastale škode. Pravilno je glede na navedeno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pretirano pričakovati od tožeče stranke, da bo v postopku predložila fotografije prav vseh kršečih zabojnikov na bencinskih servisih tožene stranke. Dejstvo, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14. 3. 2017 v spis vložila še dodatne fotografije, s katerimi je dokazovala kršitev znamk, na pravilnost izpodbijane odločitve glede na navedeno nima vpliva. Kršitev je bila dokazana že s predložitvijo fotografij, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi.

24. Glede predpostavke protipravnega ravnanja v zvezi s kršitvjo znamk tudi ni pomembna dobra vera tožene stranke, ki naj ne bi vedela, da proizvajalci zbiralnikov nimajo s tožečo stranko sklenjene licenčne pogodbe in tudi naj ne bi vedela, da so znamke registrirane. Kršitev pravice intelektualne lastnine je objektivno dejstvo, za to se v zvezi z njim ne zahteva krivda povzročitelja (VSRS Sklep III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005). Te okoliščine so pomembne v zvezi z odgovornostjo tožene stranke za povzročeno škodo. Dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde, je bilo na toženi stranki (prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 121. člena ZIL-1).

_2.) Glede škode in njene višine_

25. Tožeča stranka je zaradi kršitve znamk od tožene stranke zahtevala plačilo običajne licenčnine (drugi odstavek 121. člena ZIL-1). V tožbi je podala konkretne trditve o številu zabojnikov, ki naj bi jih nabavila in uporabljala tožena stranka na svojih servisih in pri poslovnih partnerjih. Trdila je, da naj bi tožena stranka kupila 2300 zbiralnikov, in sicer 1362 zbiralnikov za svoje servise, ostanek pa za svoje kupce (938 zbiralnikov). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožena stranka kupila 518 zbiralnikov na podlagi poslovnega sodelovanja z A., d. o. o. Sporno naj bi med pravdnima strankama bilo, ali je tožena stranka opremila z 846 ponaredki svoje servise in s 938 ponaredki svoje stranke (točka 26. razlogov sodbe).

26. Tožeča stranka je predlagala izvedbo postopka predložitve dokaznih sredstev po 122.a členu ZIL-1 in po predložitvi ustreznih listin s strani tožene stranke izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj izračuna višino običajne licenčnine. Sodišče prve stopnje je s sklepoma z dne 21. 2. 2017 in 15. 5. 2017 (r. št. 74 in 86) ugodilo predlogu tožeče stranke za predložitev listin in toženi stranki naložilo, naj sodišču predloži sezname vseh spornih zabojnikov vseh dobaviteljev za odpadno olje, embalažo in krpe, ki jih ima na svojih in drugih servisih, ki so kot osnovna sredstva knjiženi pri toženi stranki za Republiko Slovenijo, kot ostale države, v katerih ima zabojnike.

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa po 122.a členu ZIL-1 in izvedbo dokaza z izvedencem zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je šlo za izvedbo informativnih dokazov na podlagi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kršila znamke tožeče stranke. Na podlagi 122.a člena ZIL-1 sodišče lahko s sklepom naloži domnevnemu kršilcu pravic (nasprotni stranki) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njem. Namen navedenega določila je imetniku pravice industrijske lastnine olajšati procesni položaj v zvezi s pridobivanjem dokazov o kršitvi pravic. Nasprotna stranka mora predložiti "dokazna sredstva, s katerimi razpolaga". Tožeča stranka je v zvezi z obsegom kršitve in škodo, ki naj bi ji nastala, predlagala, naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži, da predloži listine, iz katerih bo razvidno število posameznih vrst zavarovanim znamkam identičnih zabojnikov, ki jih ima tožena stranka zavedena kot osnovna sredstva. S tem, ko je sodišče navednemu dokaznemu predlogu ugodilo, ni prekršilo pravil postopka. Tožena stranka je tista, ki je razpolagala s podatki o številu in vrstah posameznih zabojnikov, ki jih je nabavila. Tožeča stranka teh podatkov ni mogla predložiti, je pa v tožbi podala zadostno trditveno podlago glede domnevnega števila nabavljenih zabojnikov. Ker je bila od konkretnih podatkov, s katerimi je razpolagala izključno tožena stranka, odvisna ugotovitev dejstev o višini nastale škode, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki razkritje podatkov o nabavljenih zabojnikih na podlagi določbe 122.a člena ZIL-1. 28. Po predložitvi listin je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokaz z izvedencem ekonomske stroke, ki mu je sodišče naložilo, naj glede na predložene podatke s strani tožene stranke izračuna licenčnino zaradi kršitve znamk, do katere je upravičena tožeča stranka. Trditvena in dokazna podlaga v zvezi s kršitvijo znamk in nastalo škodo je bila, kot že rečeno, v obravnavanem primeru zadostna, zato pri izvedbi dokaza z izvedencem, ki je ugotovil obseg kršitve in višino škode, ni šlo za nedovoljen informativni dokaz.

29. V zvezi z zbiralniki, ki naj bi se nahajali na bencinskih servisih tožene stranke, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu izvedenca, ki je na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, izračunal število spornih zabojnikov, ki jih je nabavila tožena stranka v spornem obdobju. V izračunu licenčnine je izvedenec upošteval zabojnike nabavljene v obdobju od 1. 1. 2005 do 7. 12. 2010, katerih dobavitelj ni bila družba A., d. o. o. Višino licenčnine je izvedenec izračunal upoštevaje letno licenčnino v višini 4 % nabavne vrednosti posameznega zabojnika ter število dni uporabe. Izvedenec je ugotovil, da ima tožena stranka v seznamu osnovnih sredstev 76 spornih zabojnikov, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji. Licenčnina za navedene zabojnike znaša 2.600,88 EUR (izvedensko mnenje, tabela št. 1, list št. 369).

30. Pritožbeni očitek, da je izračun licenčnine arbitraren, ker naj bi bile trditve o višini licenčnine nesubstancirane ter bi izvedenec za izračun potreboval točne podatke o tem, kateri zabojniki naj bi bili domnevno plagiati zabojnikov tožeče stranke, je neutemeljen. Trditveno breme in dokazno breme v zvezi s predloženimi seznami osnovnih sredstev v smeri, da ni šlo za zabojnike, ki so kršili katerokoli od znamk tožeče stranke, je bilo v obravnavanem primeru na toženi stranki. Za obstoj same kršitve ni odločilno, katera od znamk tožeče stranke je bila v posameznem primeru kršena, ob predpostavki, da je šlo za kršitev ene od štirih znamk, ki jih ima registrirane tožeča stranka. Upoštevaje, da tožena stranka ni konkretno opredelila zbiralnikov, ki jih je pri izračunu škode upošteval izvedenec, pri katerih naj ne bi šlo za kršitev ene od znamk tožeče stranke, je izvedenec pri izračunu pravilno upošteval kot kršeče zbiralnike vse, ki so bili navedeni v predloženem seznamu.

31. Na podlagi drugega odstavka 121.a člena ZIL-1 običajna (razumna) licenčnina določena po licenčni analogiji predstavlja licenčnino, ki bi jo imetnik znamke prejemal od kršitelja v primeru pogodbene rabe pravice oziroma ki se po navadi zaračunava za tovrstno rabo. Pomembno je, da se kršena pravica lahko uporablja v premoženjskopravnem smislu in ima ta uporaba objektivno tržno vrednost. Pri tovrstnem izračunu se upošteva hipotetični izračun nadomestila za uporabo pravice, za katero bi se stranki dogovorili, če bi med njima prišlo do sklenitve pogodbe. Pri odmeri hipotetične licenčnine je treba upoštevati, da kršitelj pravice ne sme biti v boljšem položaju kot tisti, ki bi/je varovano pravico uporabljal kot pogodbeni licencojemalec, ki bi sklenil licenčno pogodbo. Če primerne licenčnine ni mogoče odmeriti na podlagi predhodno dogovorjene licenčnine med strankama, pogajanj med strankama, primerljivih obstoječih licenčnin ali tarif, pride v poštev odmera primerne licenčnine po oceni sodišča. 32. Tožeča stranka je trdila, da bi bilo primerno nadomestilo za uporabo zbiralnikov 4 % od nabavne vrednosti zbiralnikov letno, kar je pri izračunu upošteval tudi izvedenec, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v obravnavanem primeru za razumno odmeno za uporabo zaščitenih pravic tožeče stranke. Licenčnine se v praksi določajo v deležu od prihodka oziroma prometa ali dobička jemalca licence, v enkratnem pavšalnem znesku ali pa v določenem znesku od vrednosti prodanega ali proizvedenega proizvoda. Tožena stranka v pritožbi tudi ni določno pojasnila, zakaj naj bi bila navedena višina nadomestila previsoka.

_3.) Glede drugih pritožbenih navedb_

33. Neutemeljene so pritožbenene navedbe, da v obravnavanem primeu niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ker tožeča stranka ni podala trditev glede obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da naj bi obstajala odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo.

34. V primeru nezakonitega posega v zavarovane pravice iz znamke se šteje, da si je kršitelj ustvaril enak ekonomski položaj, kot če bi z imetnikom znamke sklenil pogodbo za izkoriščanje znamke. Zato gre imetniku znamke v primeru kršitve znamke odškodnina vsaj v višini licenčnine za čas, ko je kršitelj znamko neupravičeno uporabljal. Vzročna zveza med kršitvenim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je s tem podana.

35. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Sodišče prve stopnje je glede na učinek publicitetnega načela vpisa znamke v register utemeljeno štelo, da bi od datuma objave prijave znamke dalje tožena stranka mogla vedeti, da krši pravice tožeče stranke, zato je po tem datumu v zvezi z uporabo spornega znaka podana njena malomarnost, kar zadeva kršitev pravic tožeče stranke iz znamke. Tožena stranka se s trditvami, da je bila v dobri veri in ni vedela za registracijo znamk ter ni bila dolžna preverjati, ali so dobavitelji imeli s tožečo stranko sklenjene licenčne pogodbe za izdelavo zabojnikov, krivde ne more razbremeniti.

36. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, kar zadeva plačilo odškodnine za zabojnike, ki sta jih nabavili družbi B., d. o. o. - 35 zabojnikov in C., d. o. o. - 5 zabojnikov ter v zvezi z 938 zabojniki, ki naj bi jih tožena stranka dobavila svojim kupcem.

37. Ker gre v primeru družb s sedežem v Zagrebu in Beogradu za samostojni pravni osebi, ki sta po ugotovitvah izvedenca zabojnike kupili v svojem imenu in za svoj račun, tožena stranka za morebitne kršitve znamk in posledično plačilo odškodnine v tem delu ni pasivno legitimirana.

38. Prav tako držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka nabavila 938 zbiralnikov, s katerimi naj bi oskrbela svoje kupce. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2013 pod točko XI. navedla število zbiralnikov, ki naj bi jih imela tožena stranka na svojih servisih, in sicer skupaj 1362. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je razliko do števila 2300 zbiralnikov, zajetih v tožbi, to je 938 zbiralnikov, tožena stranka prodala oziroma dala v najem svojim strankam preko Sektorja maziv, pri čemer naj bi šlo "za neizpodbite trditve tožnika". Licenčnino za navedene zbiralnike je sodišče prve stopnje izračunalo samo zgolj na podlagi tožbenih trditev brez konkretnih dokazov o dobavi zbiralnikov (točka 35. razlogov sodbe).

39. Tožeča stranka je v zvezi z zbiralniki, ki naj bi jih tožena stranka nabavila za svoje stranke, predlagala, naj tožena stranka sodišču predloži pregled zbiralnikov za odpadno olje, embalažo in krpe, ki se nahajajo pri industrijskih kupcih in servisih (pripravljalna vloga na list št. 44). Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka po pozivu sodišča, naj točno opredeli predlagani dokaz, navedla, naj tožena stranka predloži seznam vseh industrijskih kupcev oziroma gospodarskih subjektov, za katere je dolžna zagotoviti prevzem nevarnih odpadkov, katere zbiralnike ima pri teh subjektih, kot tudi seznam vseh servisov, z navedbo katere zbiralnike ima, kdaj so bili nabavljeni od katerega proizvajalca ter tipe namembnosti, na podlagi 122.a člena ZIL-1 (zapisnik 1. naroka za glavno obravnavo, list. št. 98).

40. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 2. 2017 (list. št.162) toženi stranki naložilo, naj predloži računovodski oziroma knjigovodski seznam zabojnikov, ki so kot osnovna sredstva knjiženi pri toženi stranki. S sklepom z dne 15. maja 2017 (list. št. 190) je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo, naj predloži računovodske oziroma knjigovodske sezname zabojnikov vseh dobaviteljev, ki jih ima na svojih in drugih servisih, ki so kot osnovna sredstva knjiženi pri toženi stranki.

41. Tožeča stranka je podala pripombe na izvedensko mnenje dne 12. 7. 2018 (list št. 323), da je tožena stranka kupovala plagiate zabojnikov, ki so se tržili pri toženi stranki preko Sektorja maziv in centralnega skladišča v ..., ter predlagala, naj izvedenec pregleda finančno dokumentacijo o zalogah in prodaji blaga, iz katere izhaja nakup teh zabojnikov in njihova nadaljnja prodaja. Sodišče prve stopnje je s pozivom izvedencu z dne 3. 10. 2018 (list. št. 340) naložilo, naj mnenje dopolni "s pribavo podatkov pri Sektorju maziv in centralnega skladišča tožene stranke v ...". Izvedenec je nato izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 29. 12. 2018 (list. št. 349). V mnenju je navedel, da je mnenje izdelal "po dopolnitvi podatkov o dobavitelju zabojnikov, ki jih je prejel pri Sektorju maziv in centralnega skladišča" tožene stranke. Na podlagi navedenih podatkov izvedenec ni ugotovil drugega kot to, da je tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2005 do 7. 12. 2010 kupila 76 zabojnikov, 53 jih je kupil B., d. o. o., 5 pa C., d. o. o. Tožeča stranka na dopolnjeno izvedensko mnenje z dne 29. 12. 2018 ni imela nobenih pripomb. Z vlogo z dne 14. 5. 2019 (list. št. 390) je izrecno soglašala s predlogom sodišča prve stopnje, da v zadevi odloči na podlagi do sedaj izvedenega dokaznega postopka in se je odpovedala naroku za glavno obravnavo ter ni uveljavljala nobenih procesnih kršitev.

42. Utemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka glede prodaje 938 zabojnikov strankam tožene stranke dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka po dopolnitvi izvedenskega mnenja pomanjkljivim ugotovitvam izvedenca, ki mnenja ni dopolnil glede števila zabojnikov, ki naj bi jih tožena stranka prodala svojim strankam, ni nasprotovala. Prav tako tudi ni vztrajala pri predlogu, naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži predložitev seznama vseh industrijskih kupcev, za katere je dolžna zagotoviti prevzem nevarnih odpadkov in seznama zbiralnikov, ki jih ima pri teh subjektih. Kljub temu, da je z dokumentacijo o nakupu zabojnikov razpolagala tožena stranka, bi morala tožeča stranka, da bi s tožbenim zahtevkom uspela, vztrajati pri izročitvi konkretne dokumentacije in dopolnitvi izvedenskega mnenja. Šele če tožena stranka listin ne bi izročila po pozivu sodišča, pa bi prišlo v poštev sklepanje po dokaznem bremenu, kot se ga je poslužilo sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim številom zabojnikov. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka nikoli ni navedla dejanske številke domnevnih zabojnikov, število je izračunalo kar sodišče prve stopnje samo. Tožbeni zahtevek je v tem delu glede na navedeno neutemeljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje posledično zmotno ugotovilo dejstva v zvezi z nakupom 938 zabojnikov za kupce tožene stranke.

_**Sklepno**_

43. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da se zavrne zahtevek za plačilo 24.113,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila (peta alinea 358. člena ZPP).

44. Ker v preostalem delu pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu točke I in točki II izreka potrdilo (353. člen ZPP).

45. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_**Odločitev o stroških postopka**_

46. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je s tožbo uspela po temelju glede kršitve znamk, ni pa uspela z opustitvenim zahtevkom in v pretežni meri tudi ne z zahtevkom za plačilo licenčnine po višini. Tožena stranka z nasprotno tožbo na ničnost znamk ni uspela. Glede na navedeni uspeh pravdnih strank v postopku je ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera, predvsem pa ugotovitve, da so bile znamke tožeče stranke kršene, pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

47. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno v višini 90 %, zato ji je tožeča stranka dolžna v navedenem deležu povrniti pritožbene stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 741 EUR sodne takse za pritožbo, 800 točk za sestavo pritožbe po tarif. št 21/1 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.338,31 EUR (154. in 155. člen ZPP). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki glede na navedeno povrniti pritožbene stroške v znesku 1.204,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka navedenega roka dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom in 378. členom OZ).

1 Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala ugotovitev ničnosti navedenih znamk. Sodišče je o zahtevku po nasprotni tožbi odločilo z delno sodbo II P 3165/2010 z dne 18. 6. 2013 in tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 46/2014 z dne 7. 5. 2014 delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti spornih znamk. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo, ki je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 44/2015 z dne 22. 11. 2016. 2 Na abstraktnost zahtevka je tožečo stranko med postopkom večkrat opozorila tožena stranka. Zato materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje po 285. členu ZPP ni bilo potrebno. 3 Tako tudi sodba in sklep VSRS III Ips 36/2008 z dne 2. 6. 2009. 4 Sodba sodišča EU v zadevi C-567/18 z dne 2. 4. 2020 Coty Germany GmbH proti Amazon, tč. 37. 5 Sodba Sodišča EU v zadevi C 206/01 z dne 12. 11. 2002 Arsenal Football Club plc proti Matthew Reed, tč. 50. 6 Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanje, ki sta jo stranki sklenili 4. 2. 1998, člen 1.