Jedro

Splošna pravila obligacijskega prava se po določbi 1. odstavka 6. člena zakona o denacionalizaciji uporabljajo tudi glede pogodb, ki so s sodno odločbo razglašene za nične na podlagi 7. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, saj zakon o denacionalizaciji glede pravnih posledic ničnosti pogodb nima nikakršne posebne določbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank proti odločbi Oddelka za gospodarstvo občine z dne 9.12.1993, s katero sta bila zahtevka tožečih strank za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov s parc. št. 1349, 1348/30, 2134/1, 2134/2, 1348/1, 2215, 2166/1, 2166/2, 1586/2, 2081/1, 1584/2, vpisanih v vl. št. 766, 976, 897, 789 in 710 ter parc. št. 620, vpisane pri vl. št. 754, zavrnjena. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bilo sporno premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije z dne 3.9.1945 T.L. Dalje je razvidno, da sta kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med delniško družbo ... in očetom obeh tožnikov dne 12.2.1945 in 18.4.1945, neveljavni in nični. Ker zemljišča niso bila podržavljena tožnikoma in njunemu očetu, le-ti tudi niso upravičenci po zakonu o denacionalizaciji. Prvostopni upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je zahtevek za denacionalizacijo zavrnil. Tožnika v tožbi navajata, da sta dne 28.4.1992 v svojem imenu in kot pravna naslednika svojega očeta J.K. st. vložila zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnih vložkih št. 776, 976, 897, 789 in 710, katerih lastnik je bil njun oče, ter nepremičnine s parc. št. 620, vpisane pri z.k. vložku 754, katere lastnika sta bila ona. Tožnika sta prepričana, da imata tako onadva kot njun pokojni oče status upravičencev do denacionalizacije. Stališče upravnih organov prve in druge stopnje, ki jim statusa upravičenca ne priznavata, nima ustrezne dejanske in pravne podlage. T.L. je nepremičnine prodala delniški družbi "..." in zanje prejela dogovorjeno kupnino. J.K. st. je nepremičnine v svojem imenu in v imenu takrat nedoletnih tožnikov od omenjene družbe odkupil. Da je zmogel plačilo kupnine, je prodal druge nepremičnine. Nepremičnine torej niso bile zaplenjene T.L.. Če ne bi bilo tako, Okrajno sodišče s svojim sklepom z dne 9.12.1946 navedenih pravnih poslov ne bi priznalo in ne bi dovolilo potrebnih zemljiškoknjižnih vpisov. Očitno pa je, da je država hotela na vsak način priti do premoženja, zato je odločbi Vrhovnega sodišča LR Slovenije z dne 2.5.1947, izdani v postopku za varstvo zakonitosti, sledil drugačen sklep Okrajnega sodišča z dne 1.8.1947, v katerem pa niso bile upoštevane posebnosti konkretnega primera. Dejstvo je, da povojni državni organi J.K. st. niso mogli dokazati špekulativnih namenov. Zato je izpodbijana odločba krivična in neskladna z zakonom o denacionalizaciji. Sklicevanje tožene stranke na povojne predpise in odločitve povojnih oblastnih organov v škodo tožeče stranke je nedopustno in neskladno z namenom, ki ga hoče doseči zakon o denacionalizaciji. Tožnika zato predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz sodnih odločb, na katere se v tožbi sklicujeta tožnika, je razvidno, da so bile izdane na podlagi 7. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list DFJ, št. 63/46 in 74/48), torej predpisa, navedenega v 21. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). V zadevi gre torej za spor o pravnem vprašanju, ali je v primeru podržavljenja premoženja, ki je bilo oprto na ta predpis (oziroma pred uveljavitvijo navedenega zakona na odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile - Uradni list DFJ, št. 2/45, naveden v 20. točki 3. člena ZDen), šteti kot upravičenca do denacionalizacije le osebe, navedene v 1. členu tega zakona, ali tudi tiste osebe, ki so premoženje iz 1. člena zakona pridobile med vojno s pravnimi posli, pa so bili le-ti kasneje razveljavljeni na podlagi določb 7. člena tega zakona. Po 1. členu zakona o prenosu sovražnikovega premoženja je bilo podržavljeno premoženje nemškega rajha in njegovih državljanov, premoženje oseb nemške narodnosti, ne glede na njihovo državljanstvo, ter premoženje vojnih zločincev in njihovih pomagačev, ne glede na njihovo državljanstvo. Po 7. členu navedenega zakona so pravni posli odsvojitve in obremenitve premoženja, ki po 1. členu tega zakona preide v državno last, sklenjeni od 6.4.1941 do 29.11.1944, nični. Taki pravni posli, sklenjeni po 29.11.1944, pa so nični, če so bili sklenjeni v nameri, da se premoženje izmakne odvzemu v korist države. Po presoji sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je pod pogoji, določenimi v 9. do 13. členu ZDen, šteti kot upravičenca do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po določbah 1. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Glede na določbo 1. odstavka 6. člena ZDen pa za upravičence do denacionalizacije ni mogoče šteti tudi oseb, ki so premoženje iz 1. člena navedenega zakona pridobile s pravnimi posli, ki so bili s sodno odločbo razglašeni za nične na podlagi 7. člena istega zakona. Po splošnih pravilih obligacijskega prava namreč nobena od pogodbenih strank na podlagi nične pogodbe ne more uveljavljati pravic, ki bi ji sicer šle, če bi bila pogodba veljavna. Ta splošna pravila se glede na določbo 1. odstavka 6. člen ZDen po mnenju sodišča uporabljajo tudi glede pogodb, ki so nične po 7. členu navedenega zakona o prenosu sovražnikovega premoženja, saj ZDen glede pravnih posledic ničnosti pogodb nima nikakršne posebne določbe. Po 1. odstavku 6. člena ZDen se namreč splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo, če niso v nasprotju s tem zakonom.

Po navedenem je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDen, ko tožnikoma in njunemu pokojnemu očetu ni priznala položaja upravičencev do denacionalizacije. Tožba je torej neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.