Jedro

Tožnikov zahtevek v predmetnem sporu se glasi na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.000,00 EUR s pp. Gre torej za zahtevek, podlaga katerega je pravnomočna odločitev iz drugega spora, v katerem tožnik z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti ni uspel. Že s tem je podana ključna podlaga za zavrnitev zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2012 do plačila. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.227,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki jo izpodbija zaradi kršitve 2., 14., 22., 23., 25., 26., 34., 39,. 76. in 125. člena Ustave RS, kršitve 338. člena ZPP ter 6., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To pomeni, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je sodba protiustavna in nezakonita. Iz 22. člena Ustave RS izhaja zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je bilo kršeno, ker je sodba že na prvi pogled očitno napačna, ni utemeljena s pravnimi argumenti. Predlagal je prekinitev postopka do odločitve o reviziji v zadevi I Pd 182/2015, o čemer sodišče ni sprejelo nobene odločitve, zoper katero je po ZPP dovoljena pritožba. Že zato je treba sodbo razveljaviti. Ustavno sodišče RS se omeji na presojo, ali odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem stališču (materialni ustavnopravni vidik) in ali je odločba tako očitno napačna, da jo je mogoče označiti za arbitrarno (procesni ustavnopravni vidik). Glede slednjega poudarja, da mu je bilo z zavrnitvijo ključnega dokaza (vpogled v zadevo I Pd 182/2015) onemogočeno podajanje nosilnega naziranja zadeve. Gre tudi za vnaprejšnjo oceno neizvedenih dokazov. Predlog sodišča, naj stranki izpostavita pomembne listine iz navedene zadeve, ni zadostil pravici do izjave. Navedbe sodišča glede nekonkretiziranosti dokaznega predloga so napačne, irelevantne. Natančno je substanciral, glede katerih dejstev ni možno upoštevati res iudicate in kje njegova trditvena podlaga še ni bila izčrpana. Za tožnika bi bil sprejemljiv zgolj celovit vpogled v zadevo I Pd 182/2015. Sodišče ga je mirno povozilo glede predložene izjave A.A.. Ob pravilni uporabi 285. člena ZPP bi moralo sodišče A.A. zaslišati, saj je vztrajal pri vseh neizvedenih dokazih, podanih v zadevi I Pd 182/2015. Glede materialnega ustavnopravnega vidika navaja, da je bila dokazna ocena sprejeta v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu ter razpravnem načelu, saj je bilo sodišče posebej opozorjeno na določila ZPP v zvezi s tem. Dokazna ocena mora biti zavezana k racionalni argumentaciji. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovega nosilnega naziranja glede priznanih in dokazanih dejstev, ampak je priče zaslišalo celo v nasprotju s pravili o prekluziji. Tožena stranka dokazanih dejstev, ki jih je navajal tožnik, ni substancirano prerekala. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-689/05 in Up-1096/05-5 ter Up-243/02. Sodišče bi moralo povedati, kje in kdaj je tožena stranka substancirano prerekala priznana in dokazana dejstva, česar pa ni storilo. Naziranje tožnika je bilo substancirano s sodno prakso in navedbami v predmetni zadevi in v zadevi I Pd 182/2015. Ker je sodišče zavestno kršilo ustavnopravno postulate pravičnega in poštenega sojenja, saj se do tožnikovih nosilnih naziranj glede priznanih in dokazanih dejstev ter predloga prekinitve postopka ter ostalih naziranj sploh ni opredelilo, je s tem kršilo 2., 14., 21., 22., 23. in 125. člen Ustave RS. Sojenje je bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, kar izhaja iz dokazanih dejstev in tožnikovih navedb glede zunanjega izvajalca, ki ga je tožena stranka skrivala do nedavnega. Zakaj se sodišče ne želi opredeliti do teh navedb, ni jasno. Tožniku je bilo onemogočeno, da poda relevanten odgovor na navedbe nasprotne stranke v njeni zadnji pripravljalni vlogi, saj je bila sodba izdana preden je potekel 15-dnevni rok za odgovor, ne glede na dejstvo, da je bilo sodišče na to izrecno opozorjeno, kar spet pomeni kršitev pravice do izjave. Če je sodišče odločilo, da odgovora tožnika in 15-dnevnega roka ne bo dovolilo, bi ga moralo skladno z 285. členom ZPP na to opozoriti in pozvati, da navedbe poda na naroku, česar ni storilo. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ni izčrpalo tožnikove trditvene podlage, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da ta kršitev izhaja že iz njegovih navedb glede protiustavnosti. Navaja še, da je bil glede pošiljanja kontrol na bolniškem staležu diskriminatorno obravnavan in so bila njegova naziranja v celoti prezrta. Sodišče je skladno s 125. členom Ustave RS vezano na zakone in ustave, ne pa na izvenzakonsko presojo. Sodišče je odločalo samovoljno in arbitrarno, v nasprotju z logiko in temeljnimi človekovimi pravicami je kršilo postulate pravičnega in poštenega sojenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Tožena stranka v pritožbi predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi napačno navaja, da je že zgolj v tem, ker sodišče prve stopnje ni sprejelo posebne odločitve o njegovem predlogu, naj se postopek prekine do odločitve o reviziji v zadevi I Pd 182/2015, podana podlaga za razveljavitev sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če sodišče na naroku zavrne predlog za prekinitev postopka in sklene, da se postopek takoj nadaljuje, zoper tak sklep ni posebne pritožbe (drugi odstavek 211. člen ZPP) kar pomeni, da se lahko zoper takšno postopanje pritoži šele v pritožbi zoper končno odločbo. Če torej stranka predlaga prekinitev postopka, sodišče pa predlogu ne sledi, je v okviru inštančne presoje odločilno predvsem vprašanje, ali so bili podani utemeljeni vsebinski razlogi za prekinitev postopka. Tožnik je predlagal prekinitev postopka do odločitve o reviziji v zadevi I Pd 182/2015, kar pa ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka, ki jih predvideva 206. člen ZPP. Zato pritožba s tem v zvezi ni utemeljena.

7. V omenjeni zadevi I Pd 182/2015 (v zvezi s Pdp 184/2016) je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 4. 2012. To ne more biti predmet ponovne presoje v tem sporu. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, tega pa pritožba ne izpodbija, je bila navedena odpoved tožniku podana iz utemeljenega razloga - zaradi zamujanja na delo, ne pa iz drugih, nedopustnih razlogov (posledica trpinčenja na delovnem mestu in šikane, da bi toženka tožnika "izločila" kot sindikalnega zaupnika).

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da se tožnikov zahtevek v predmetnem sporu jasno glasi na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.000,00 EUR s pp. Gre torej za zahtevek, podlaga katerega je pravnomočna odločitev iz spora I Pd 182/2015, v katerem tožnik z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti ni uspel. Že s tem je podana ključna podlaga za zavrnitev zahtevka.

9. Ker pa so tožnikove navedbe segale tudi izven okvira, ki ga je nakazoval postavljeni tožbeni zahtevek, saj se je tožnik skliceval tudi na druge okoliščine (npr. glede diskriminacije, neenakopravne obravnave), ki niti niso bile v zvezi z odpovedjo, je sodišče prve stopnje dokazni postopek razširilo tudi na raziskovanje teh okoliščin. Izjavilo se je torej tudi o tožnikovih navedbah, ki niti niso bile v zvezi z zahtevkom, pa je tožnik z njimi vseeno utemeljeval svoj odškodninski zahtevek, ob tem pa je celo izpovedal, da vtožuje le odškodnino zaradi nezakonite odpovedi. Že zaradi navedenega postopanja sodišča prve stopnje ne drži tožnikov očitek o nepoštenem sojenju. Pretirano ostre so neutemeljene pritožbene navedbe, bistvo katerih je v zaključku pritožbe strnjeno tako - da je sodišče prve stopnje odločalo samovoljno in arbitrarno, da je v nasprotju z logiko in temeljnimi človekovimi pravicami kršilo postulate pravičnega in poštenega sojenja.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba že na prvi pogled očitno napačna, da ni utemeljena s pravnimi argumenti, da je z njo kršeno procesno jamstvo oziroma zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti, kar tožnik neutemeljeno uveljavlja sklicevanjem na 22. člen Ustave RS. V pritožbi našteva še kršitev 2., 14., 23., 25., 26., 34., 39,. 76. in 125. člena Ustave RS. Glede slednje pojasni, da je sodišče vezano na zakone in ustave, ne pa na izvenzakonsko presojo. Slednje za izpodbijano sodbo nikakor ne velja. Ker sodišče prve stopnje ni zavestno kršilo ustavnopravno postulatov pravičnega in poštenega sojenja (zaradi domnevne neopredelitve do tožnikovih nosilnih naziranj glede priznanih in dokazanih dejstev, glede predloga za prekinitev postopka ter ostalih naziranj), tudi ni podan s tem povezan očitek kršitve 2., 14., 21., 22., 23. in 125. člen Ustave RS.

11. Pritožba prav tako navaja, da iz odločb Ustavnega sodišča RS Up-689/05 in Up-1096/05-5 izhaja, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno tako, da arbitrarno odstopi od enotne in ustaljene sodne prakse. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v ničemer ni odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse, sploh pa pritožba niti ne pojasni, kateri primeri kažejo na enotno in ustaljeno sodno prakso in v čem naj bi bil odstop od tega. Pritožba se sklicuje še na odločbo Up-243/02 - da državljan v okviru ustavne pravice do enakega sodnega varstva upravičeno pričakuje, da pri odločanju o njegovih pravicah sodišče ne bo ravnalo samovoljno in materialnega prava ne bo uporabilo v nasprotju s smislom pravne norme ter z namenom zakonodajalca. Ne pojasni pa, katero materialno pravo naj bi sodišče prve stopnje uporabilo v nasprotju s smislom pravne norme in z namenom zakonodajalca, zato pritožbeno sodišče tudi teh pavšalnih navedb ni moglo vsebinsko preizkusiti. Tožnik v pritožbi še navaja, kaj je materialni ustavnopravni vidik (ko ustavno sodišče presoja, ali odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem stališču) in kaj je procesni ustavnopravni vidik (ko ustavno sodišče presoja, ali je odločba tako očitno napačna, da jo je mogoče označiti za arbitrarno). Glede slednjega poudarja, da mu je bilo z zavrnitvijo ključnega dokaza (vpogled v zadevo I Pd 182/2015) onemogočeno podajanje nosilnega naziranja zadeve, kar pa ne drži. 12. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnika za vpogled v spis I Pd 182/2015 utemeljeno zavrnilo. S tem ni kršilo kontradiktornosti postopka, tožnikove pravice do izjave, prav tako ni oblikovalo vnaprejšnje dokazne ocene. Ni torej storilo kršitve postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na navedbe in dokazne predloge v drugem spisu ne more predstavljati ustrezne podlage za odločanje v predmetnem sporu. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na svoje gornje razlogovanje v točki 8. in 9. obrazložitve te sodbe, pa tudi na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni izvedlo dokaza z vpogledom v celotni spis (ki se je takrat nahajal na Vrhovnem sodišču RS zaradi odločanja o reviziji).

13. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka predložila sodbo I Pd 182/2015 z dne 21. 12. 2015 in sodbo Pdp 184/2016 z dne 26. 5. 2016, tožnik pa v okviru dokaznega predloga za vpogled v spis I Pd 182/2015 ni določno navedel, v katere listine iz tega spisa naj sodišče vpogleda. Dokazni predlog je podal pod svoje navedbe, da je odločitev sodišča v sporu I Pd 182/2015 nepravilna oziroma nezakonita (da predstavlja odstop od sodne prakse, da je bilo v postopku kršeno načelo kontadiktornosti, da je sodišče ravnalo pristransko ipd.). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ni dopustna ponovna presoja zakonitosti odpovedi oziroma, da ne more presojati pravilnosti pravnomočne sodbe I Pd 182/2015. Vseeno je na prvem naroku za glavno obravnavo strankama v okviru materialnoprocesnega vodstva dalo možnost, naj v določenem roku navedeta oziroma predložita listine iz spisa I Pd 182/2015, glede katerih se predlaga vpogled. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se tožnik na navedeno ni odzval. 14. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje z navedenim pozivom, da naj stranki izpostavita pomembne listine iz navedene zadeve, ni zadostilo pravici do izjave, vendar pa tožnik čez celotno pritožbo ne pojasni določno, v čem naj bi bila njegova pravica do izjave kršena. Ne navede torej, katere naj bi bile tiste njegove ključne navedbe, na katere mu sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Kršena pravica do izjave se namreč ne nanaša na vse navedbe, ampak le na tiste, ki so odločilnega pomena za rešitev zadeve. Tožnikovo pavšalno sklicevanje na to, da mu je bilo z zavrnitvijo dokaza (vpogled v zadevo I Pd 182/2015) onemogočeno podajanje nosilnega naziranja (pri čemer ne navede, kaj je to) ne more privesti do uspeha v pritožbenem postopku1. 15. Kot navaja pritožba, sodišče prve stopnje tožniku na zadnjem naroku za glavno obravnavo 5. 6. 2017 res ni določilo roka, v katerem bi se lahko dodatno opredelil do navedb tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 30. 5. 2017. Kot je razlogovalo v sodbi, je tožnik vlogo prejel pred narokom in bi se do navedb lahko opredelil ali v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2017, vloženi na naroku, ali na naroku ustno na zapisnik. Ne drži, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu s pravili o procesnem vodstvu o tem posebej poučiti. Sicer pa, kot je prav tako pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2017 ni navedla nič novega, kar bi bilo relevantno za odločitev v tem sporu, da bi se moral tožnik o tem še posebej izjaviti. Sploh pa je zadnja pripravljalna vloga strank v tem sporu tožnikova, ne od tožene stranke.

16. Tožnik poleg kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izmed absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja še kršitev 6. točke (ki je podana, če je sodišče odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank - tretji odstavek 3. člena) ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti glede izreka ali obrazložitve, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti). Tožnik v pritožbi nobene izmed teh dveh postopkovnih kršitev ne obrazloži. Pritožbeno sodišče, ki pazi na ti dve postopkovni kršitvi že po uradni dolžnosti, pa ju tudi ni ugotovilo.

17. Prav tako pritožba, kljub uvodnemu uveljavljanju vseh treh pritožbenih razlogov, v ničemer ne obrazloži, v čem naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava, v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se tožnik v pritožbi sklicuje na izjavo A.A., ki naj bi jo sodišče prve stopnje v povezavi z navedbami tožnika v celoti prezrlo, kar pa ne drži. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje predmetno izjavo prebralo, se z njo seznanilo ter pravilno, skladno z določili ZPP zaključilo, da ne gre za pisno izjavo priče v smislu 236.a člena ZPP, ampak za listinski dokaz. V zvezi s to izjavo je pravilno ugotovilo, da se nanaša na zamujanje, na odnos tožnika do sodelavcev, kar pa za odločitev o predmetnem zahtevku ni bistveno. Iz izjave nadalje izhaja, da upravnica B.B. tožnika ni marala, ker tožnik ni dovolil, da bi se na delovnem mestu preklinjalo, vpilo, kadilo in popivalo, kar pa ne pomeni diskriminatornega oziroma neenakega obravnavanja tožnika. Glede očitka, da bi sodišče moralo zaslišati A.A., je ugotoviti, da tožnik v predmetnem postopku ni podal dokaznega predloga za to zaslišanje. Zato je pritožbena navedba s tem v zvezi neutemeljena.

18. Tudi sicer je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo - bodisi zaradi nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni, ki naj bi bila v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu ter z razpravnim načelom. Tudi v tem delu so pritožbene navedbe pavšalne, saj tožnik ne navaja konkretno, katera dejstva naj bi bila priznana, neprerekana. Prav tako ne obrazloži, kateri dokazi in zakaj naj bi bili izvedeni v nasprotju s pravili o prekluziji. Kot že nakazano, ni možno npr. relevantno uveljavljati, da tožena stranka navedb iz zadeve I Pd 182/2015 ni prerekala. Ni odločilna pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka do nedavnega skrivala zunanjega izvajalca, ki je za tožnika izvajal nadzor bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka že v času delovnega razmerja do tožnika imela neenakopraven odnos ali kako drugače neprimeren odnos, prav tako ni ugotovilo diskriminacije oziroma neenake obravnave pri nadzoru bolniškega staleža. Ob izostanku protipravnega ravnanja (eden izmed elementov odškodninske terjatve) je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že po temelju pravilno zavrnilo. Kot že rečeno, pa je ključna okoliščina za pravilnost takšne odločitve pravnomočna sodba I Pd 182/2015, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, zaradi česar tožniku ni mogoče priznati zahtevane odškodnine zaradi nezakonite odpovedi.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155., 165. člen ZPP).

1 Prav tako je neustrezno pritožbeno sklicevanje tožnika na vsa dosedanja naziranja. Pritožba je samostojen akt, v katerem je potrebno navesti in obrazložiti pritožbene razloge. Tudi v pritožbi morajo torej biti podane konkretne trditve, saj je sicer pritožbenemu sodišču onemogočeno, da se do pritožbenih navedb jasno opredeli (I Cpg 2070/2014, II Cp 3190/2014, II Cpg 982/2015).