Jedro

Pritožnik, ni izkazal, da bi v zapuščino po pokojnem spadal delež na stanovanju, saj se kupoprodajna pogodba glasi le na njegovo vdovo. Predpostavka za izdajo takega dodatnega sklepa pa je nedvomno zanesljiv izkaz dedičev, da tako premoženje obstoji. Moral bo uveljavljati svoj zahtevek z ustrezno tožbo neposredno v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog M. N., naj izda dodatni sklep o dedovanju po pokojnem Mi. N.. Ugotovilo je, da je v kupoprodajni pogodbi za stanovanje, glede katerega dedič zatrjuje, da naj bi do ½ spadalo v zapuščino po pokojnem, kot edini kupec navedena zapustnikova vdova S. N. in je zato tudi edina lastnica stanovanja (ki še ni vpisano v zemljiški knjigi, ker objekt, v katerem se stanovanje nahaja, še ni etažno razdeljen). Dediču je še pojasnilo, da lahko svojo pravico, za katero zatrjuje, da mu gre, uveljavlja z ustrezno tožbo v pravdnem postopku.

Proti sklepu se pritožuje M. N., ki se z odločitvijo sodišča ne strinja. Vztraja, da je stanovanje spadalo v skupno premoženje pokojnega Mi. N. in njegove vdove S. N. ter poudarja, da je že k predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju predložil listino, v kateri S. N. pojasnjuje, da je pri nakupu stanovanja kot kupec nastopala le ona izključno iz razloga, ker zapustnik v tistem času ni imel urejenega državljanstva, da pa je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in zato polovica spada v zapuščino po pokojnem. Morebitna sprememba njene izjave je posledica tega, da je bila zmanipulirana. Da stanovanje ni moglo biti njeno ločeno premoženje, potrditvah pritožbe izkazujejo tudi listine, ki jih pritožbi prilaga. Meni, da bi zato sodišče moralo razpisati zapuščinsko obravnavo, ali pa eno od strank napotiti na pravdo, ne pa kar zavrniti predlog.

Pritožba ni utemeljena.

Res je pritožnik posredoval sodišču dne 19.7.2008 izjavo, ki jo je podpisala zapustnikova vdova S. N., da je bilo stanovanje na naslovu R. pridobljeno v času trajanja njene zakonske zveze z zapustnikom in da zato polovica stanovanja spada v zapuščino po njem, vendar pa je druga dedinja, T. F., dne 26.11.2008 posredovala sodišču drugo izjavo, prav tako podpisano s strani S. N., in sicer, da naj bi bilo stanovanje v celoti njeno. Takih nasprotujočih si izjav sodišče v postopku neposredno z zapustnikovo vdovo ni moglo razčistiti, ker je bilo ugotovljeno, da S. N. ni sposobna razumeti pomena postopka in ji je bil zato v nadaljevanju postavljen začasni zastopnik. Ob takem stanju zadeve pritožnik, kot to sodišče prve stopnje pravilno navaja, ni izkazal, da bi v zapuščino po pokojnem spadal delež na stanovanju, saj se kupoprodajna pogodba glasi le na njegovo vdovo.

Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, zato se spornih dejstev v njem ne razčiščuje. Kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zato sodišče na podlagi 212. člena Zakona o dedovanju prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Vendar pa je pritožnik prezrl, da je bil v obravnavani zadevi zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, zaradi česar postopka ni mogoče prekiniti. Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Predpostavka za izdajo takega dodatnega sklepa pa je nedvomno zanesljiv izkaz dedičev, da tako premoženje obstoji.

Pritožnik bo zato moral, glede na to, da vztraja pri svoji trditvi, da je bila zapustnikova vdova le formalna lastnica stanovanja, dejansko pa da naj bi šlo za skupno premoženje nje in zapustnika, uveljavljati svoj zahtevek z ustrezno tožbo neposredno v pravdnem postopku.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).