Jedro

Razporeditev delavca na drugo delovno mesto ali v drugo organizacijsko enoto je izjema od pravila, da ima delavec pravico opravljati dela, za katera je sklenil delovno razmerje. To načelo, ki je urejeno v ZTPDR in ZDR, na podlagi 1. člena ZDDO velja tudi za razporejanje miličnikov po 91. členu ZNZ. Tožena stranka, ki je tožnika razporedila v drugo organizacijsko enoto na podlagi 91. člena ZNZ (nemoteno opravljanje nalog organov), ker bi naj storil kaznivo dejanje, disciplinskega postopka, zaradi zastaranja uvedbe postopka, ni izvedla. V izreku odločbe o razporeditvi je navedla, da je tožnik razporejen zaradi službene potrebe (92. člen ZNZ). Kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena. Ni bilo torej pogojev za zakonito razporeditev tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 6.3.1997, opr. št. 0433-10-P-15539, s katero je bil tožnik po službeni potrebi na podlagi 91. člena Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in RS, št. 19/91, 4/92, v nadaljevanju: ZNZ) z delovnega mesta vodje izmene na Postaji mejne milice S. razporejen na delovno mesto policista na Policijski postaji I.. Na glavni obravnavi dne 4.6.1999 je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bil edini razlog za tožnikovo razporeditev sum storitve kaznivega dejanja. Sicer pa je iz izvedenih dokazov sklepalo, da delovni proces zaradi domnevnega kaznivega dejanja, ki bi ga naj storil tožnik, ni bil moten. Zato tožnikova razporeditev ni bila potrebna.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da sum storitve kaznivega dejanja ne more biti podlaga za sklep o razporeditvi.

Okoliščine na policijski postaji niso bile takšne, da bi bil moten delovni proces. Določilo 91. člena ZNZ je dovoljeno uporabiti le v zvezi z organiziranjem delovnega procesa ("pokrivanja potreb kadrovskih zapolnitev"), ne pa za reševanje disciplinskih zadev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo obeh sodb nižjih sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navajala je, da je bil tožnik razporejen po službeni potrebi zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja dela na Postaji mejne policije S.. V obrazložitvah sodb obeh sodišč ni navedeno, zakaj so z razporeditvijo bile kršene tožnikove pravice. Delodajalec sam odloča, kdaj bo delavca razporedil na drugo delovno mesto. Sodišče lahko presoja le zakonitost razporeditve, ne pa njene primernosti. Tožnik je bil v času izdaje odločbe o razporeditvi v kazenskem postopku. Disciplinski postopek zoper tožnika je bil ustavljen zaradi zastaranja. Tožena stranka zaradi navedenega ni imela zaupanja v tožnika, zato ni bilo mogoče zagotoviti normalnega poteka dela. Razporeditev je bila posledica ugotovljenih delovnih potreb. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpovedbe prič.

Odločitev sodišča druge stopnje ni v skladu z njeno dosedanjo prakso v podobnih zadevah.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP, zato je na podlagi prvega odstavka 498. člena za odločanje reviziji uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal, da jo sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so izrečno določeni v 382. in 385. členu ZPP-77. Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP-77 izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Tožena stranka je sodbo sodišča druge stopnje izpodbijala le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato revizijsko sodišče izpodbijne sodbe zaradi kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb v reviziji, ki se nanašajo na dokazno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov (ocena izpovedb zaslišanih prič, vsebina revizije na list. št. 64 - spodaj in list. št. 65 spisa) zato revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti, ker je na podlagi navedene določbe ZPP-77 vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) velja načelo, da ima delavec pravico opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje.

Določbe obeh zakonov, ki urejajo razporejanje delavcev (17. in naslednji členi ZTPDR, 17. in naslednji členi ZDR), so torej izjeme od pravila. Navedeno načelo velja tudi za delavce v državnih organih, ker 1. člen Zakona o delovcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO) določa, da se delovna razmerja delavcev v državnih organih (kar so nedvomno tudi policisti) urejajo z ZTPDR in ZDR in z ZDDO, če ni v posebnem zakonu drugače določeno. Delovna razmerja je ZNZ urejal v 83. do 98. členu. Razporejanje delavcev je ZNZ urejal deloma drugače kot ZTPDR in ZDR (urejal je npr. premeščanje), kar pa za odločitev v tem sporu ni bistveno, ker so tudi v ZDDO in ZNZ ohranjena temeljna načela razporejanja, kot so sprejeta v delovnopravni zakonodaji. Tožena stranka je odločitev o razporeditvi tožnika oprla na prvi odstavek 91. člena ZNZ, ki je določal pogoje za premestitev in za razporejanje zaradi nemotenega opravljanja nalog organov za notranje zadeve. Delavec je zaradi nemotenega opravljanja nalog organov lahko bil razporejen iz ene organizacijske enote v drugo ali na drugo delo in naloge, če zahtevani pogoji ustrezajo njegovim strokovnim in drugim delovnim sposobnostim.

Ker je rezporejanje izjema od pravila opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje, je zakonitost razporeditve podana le tedaj, če je bila izvedena po predpisanem postopku in če so bili zanjo izpolnjeni pogoji, ki so določeni v materialnem pravu. Delodajalec mora te pogoje pri razporejanju upoštevati, v morebitnem delovnem sporu pa mora dokazati, da so bili za razporeditev podani formalni in materialnopravni pogoji.

Revizijsko sodišče je na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter ga preizkusilo in sprejelo sodišče druge stopnje. Iz dokaznih zaključkov izhaja, da ugotovljena dejstva ne pritrjujejo navedbam tožene stranke, da so za razporeditev tožnika bili podani dejanski pogoji, ki jih zahteva 91. člen ZNZ. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe o razporeditvi ni navedla konkretnih osebnih razlogov, zakaj je bilo tožnika treba razporediti, čeprav je takšna obrazložitev bistvena za zakonitost odločbe. V uvodu izpodbijane odločbe je tožena stranka odločitev oprla na 91. člen ZNZ (torej na razlog nemotenega opravljanja dela), v drugem odstavku izreka odločbe pa je navedeno, da je tožnik razporejen zaradi službenih potreb, torej po določbi 92. člena. Razlog za razporeditev torej ni bil jasno določen. Tožena stranka ni poskrbela, da bi bil zoper tožnika izveden disciplinski postopek (začetek disciplinskega postopka je zastaral, sklep v zbirki listin B1), kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena (listina A10). Tako ni bilo dejanske podlage za zakonitost razporeditve.

ZNZ v 91. členu ureja stvarne okoliščine, ki morajo biti dane za razporeditev. Tožena stranka trdi, da je bil tožnik razporejen zaradi osebnih okoliščin oziroma razlogov, ker naj mu njegov predpostavljeni, zaradi kazenskega postopka oziroma storitve kaznivega dejanja, ne bi več zaupal. Poklic miličnika gotovo zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in zasebnem življenju. Dejanje, ki je bilo tožniku očitano, bi, če bi mu bilo dokazano (v kazenskem ali disciplinskem postopku, če bi bilo ustrezno obrazloženo v izpodbijano odločbi), lahko pomenilo bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od miličnikov. Zaradi takšnega dejanja bi lahko bil dan razlog za razporeditev po določbi 91. člena ZNZ. Ker pa dokazov za takšne osebne okoliščine ni, je bila odločitev v izpodbijani sodbi pravilna.

Revizijsko sodišče je zato moralo na podlagi določbe 393. člena ZPP-77 revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Navedbe tožnika v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato je o njenih stroških bilo odločeno na podlagi prvega odstavka 166. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).