3. 6. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. in Z. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V. V., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 461/2001 z dne 8. 5. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 672/2001 z dne 9. 5. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 126/99 z dne 22. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavni pritožnik je v pravdnem postopku uveljavljal tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti v zvezi z odkupom stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ). Zahteval je vračilo preveč plačanih zneskov najemnine, saj je sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje dosegel šele v pravdi, ves čas od vložitve zahteve za odkup stanovanja do odločitve sodišča pa je lastnik stanovanja od njega terjal plačilo neprofitne najemnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožnik se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil še revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Meni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi upravičenci do odkupa stanovanja po 117. členu SZ, in sicer naj bi bil v manj ugodnem položaju v primerjavi s tistimi, ki so prav tako v pravdi dosegli sklenitev pogodbe o odkupu stanovanja, pa tožena stranka od njih ni mogla terjati neplačanih zneskov najemnine. V še neugodnejšem položaju pa naj bi bil v primerjavi s tistimi, ki jim je zavezanec prodal stanovanje v roku 30 dni od vložitve zahteve za odkup stanovanja. Po mnenju pritožnika bi morala tožena stranka prodati stanovanje v roku 30 dni po vložitvi zahteve za odkup stanovanja. Ker v njegovem primeru tega ni storila, je postopek odkupa stanovanja trajal več kot štiri leta in ves ta čas je moral pritožnik plačevati neprofitno najemnino za stanovanje. Pri tem opozarja, da je bil prisiljen k plačilu najemnine, saj bi sicer tožena stranka njegovi ženi odrekla lastnost imetnika stanovanjske pravice, s tem pa bi izgubila pravico do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Pritožnik še zatrjuje, da so mu znani primeri iz istega stanovanjskega bloka, ko so bili oficirji bivše JLA prav tako prisiljeni vložiti tožbe za sklenitev pogodbe o odkupu stanovanja in ker so v pravdi uspeli, tožena stranka od njih ni mogla izterjati neplačane najemnine.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da naj bi bil pri odkupu stanovanja po 117. členu SZ postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, ki so prav tako v pravdi dosegli sklenitev pogodbe o odkupu stanovanja, pa tožena stranka od njih ni mogla izterjati neplačanih zneskov najemnine. Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe ni pomembno, kako je pri sklepanju prodajnih pogodb za stanovanja ravnala tožena stranka v drugih primerih, ki jih opisuje pritožnik. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela pravice do enakosti pred zakonom so pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožnikovemu. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da se med tistimi, ki so bili upravičeni do odkupa stanovanja po 117. členu SZ, lahko primerja le s tistimi kupci, ki so za uresničitev te svoje pravice morali vložiti tožbo. Pritožnik niti ne zatrjuje, da so sodišča v njegovem primeru odločila drugače kot so sicer odločala v podobnih primerih, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nasprotno pa sodišča v izpodbijanih sodbah opozarjajo na enotno stališče sodne prakse, po katerem je v primerih kršitve kontrahirne dolžnosti iz 117. člena SZ kupec zavarovan s tem, da lahko zahteva prisilno sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, oblikovano po privatizacijskih določbah SZ po vrednosti točke, ki je veljala 30. dan po vložitvi zahteve za odkup stanovanja (peti odstavek 117. člena SZ). Iz obrazložitev izpodbijanih sodb je razvidno, da je bil pritožnik pri odkupu stanovanja deležen omenjenih ugodnosti pri določitvi cene. Kar zadeva uporabo sankcij iz Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), pa so sodišča pojasnila, da v tovrstnih primerih ne pride v poštev, saj SZ določa posebno ureditev glede sankcij za kršitev določb o privatizaciji stanovanj. Očitek pritožnika, da ni bil v enakopravnem položaju v primerjavi z drugimi, ki so pravico do odkupa stanovanja prav tako uveljavljali v pravdi, torej ne drži. Zgolj pritožnikov subjektivni občutek krivice, ki izvira iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

Ker torej očitno ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopku, kot ju zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger