Jedro

Na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev, da se je tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave zdravstveno stanje poslabšalo, vendar pa je bilo že ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do odškodnine za novo škodo ni upravičen, pravilen, tako kot je pravilna odločitev, da tožniku škoda v zvezi s predvideno operacijo kolka (ki nedvomno ni bila opravljena), ni nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.000.000,00 SIT za poplačilo nematerialne škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000,00 SIT od 27.11.2000 in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 500.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 158.104,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.03.2004 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Najprej povzema ugotovitve sodbe, da se je tožniku po letu 2000 zdravstveno stanje zares poslabšalo, da je bilo poslabšanje predvideno in pričakovano že ob sklepanju poravnave dne 17.09.1995 in kot bodoča škoda že ovrednoteno pri dogovorjeni odškodnini. Nato povzema ugotovitve sodbe v zvezi z operacijo kolka in ugotovitve v zvezi z mnenjem dr. P.. Nazadnje povzema navedbe iz izvedeniškega mnenja dr. V.P., da se pri zlomih ponvice, kakršnega je imel tožnik, vedno razvije artroza, vendar hitrosti nastanka te bolezenske spremembe ni moč nikoli predvideti, da je bilo poslabšanje sicer moč predvideti, ni pa bilo mogoče pričakovati tako hitrega poslabšanja, da zgoraj navedeno ni bilo ugotovljeno, da je danes stanje gotovo za 20% slabše kot je bilo leta 1996 in 1997, ko je bil tožnik ocenjen pri dr. P. s 47% invalidnostjo in da bi danes pri tožniku ocenil invalidnost v višini 60%. Pritožba zaključuje, da iz zgoraj navedenega izhaja, da ne vzdrži navedba sodišča, da je stanje tožnika tako v smislu anatomskih in funkcionalnih posledic, ki se izražajo v depresivnem razpoloženju, kar dodatno zmanjšuje njegovo delovno zmožnost po obravnavani nezgodi bilo pričakovano. Da je zgoraj navedenemu tako, je moč ugotoviti iz že navedenih izvedeniških mnenj in sodne prakse. Kot dokaz pritožba citira sodbo VS 02794 z dne 29.01.1997. Navaja, da iz vpogleda v izvensodno poravnavo (odrečni izjavi) je nesporno moč ugotoviti, da ni bila predmet navedene poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda. Predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso ustrezno obrazloženi, s povzemanjem določenih ugotovitev sodbe pa pritožnik odločitve sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Kot je mogoče razbrati iz pritožbe, v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na zdravstveno stanje tožnika, ni sporno. Sporna je ocena sodišča, ali škoda, ki je nastala tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave s toženko, predstavlja novo škodo, ki v tej poravnavi ni bila zajeta. Tudi ta zaključek pritožba napada pavšalno in po mnenju pritožbenega sodišča tudi neutemeljeno. Na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev, da se je tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave zdravstveno stanje poslabšalo, vendar pa je bilo že ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do odškodnine za novo škodo ni upravičen, pravilna, tako kot je pravilna odločitev, da tožniku škoda v zvezi s predvideno operacijo kolka (ki nedvomno ni bila opravljena), ni nastala. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za novo škodo (poslabšanje zdravstvenega stanja), ki je ob rednem teku dogodkov ni bilo mogoče pričakovati. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Upoštevaje navedene razloge, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).