Jedro

Z izpolnitvijo obveznosti le-ta preneha, to pa posledično izključuje možnost razveze pogodbe na podlagi zakona zaradi neizpolnitve ter morebitne verzijske in odškodninske zahtevke zaradi razveze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je z dnem 7. 11. 2004 razvezana pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjena med pravdnimi strankami dne 16. 7. 1999, ter za plačilo 2.864.033,55 € z zamudnimi obrestmi, kot tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 6.659,99 € z zamudnimi obrestmi. Tožečima strankama je naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki.

2. Proti sodbi se pritožujeta tožnika v celoti in iz vseh treh formalnih pritožbenih razlogov. Predlagata, da višje sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo vrne v ponovno sojenje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je sodišče napačno in v nasprotju z listinskimi dokazi presodilo (ne)skrbnost tožnikov pri preverjanju spornega nakazila družbe P. , do nekaterih pravno odločilnih dejstev pa se sploh ni opredelilo. Ponavljata, da sta po prejemu nakazila namen le-tega preverjala pri banki, vendar pa iz njihovih podatkov ta ni bil razviden. Ker so bila vsa predhodna nakazila P. napovedana, toženec pa ju tudi ni obvestil, da gre za plačilo kupnine po pogodbi, sta, misleč da gre za pomoto, denar vrnila P. Iz višine zneska namena nista mogla razbrati, ker sta v okviru poslovanja z njim pričakovala višje zneske. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da bi lahko nakazilo preverila pri M. H., saj sta finančno poslovanje s P. urejala z g. Ž.. Zatrjujeta, da sta s tem izkazala zadostno skrbnost, ni pa je izkazal toženec, saj ju o nakazilu ni obvestil, čeprav je vedel, da se del podatkov pri prenosu nakazila lahko izgubi. Zaradi zmotnih izhodišč sodišča je napačen zaključek, da je bila pogodba izpolnjena, posledično pa tudi nadaljnje ravnanje sodišča, ki ni izvajalo ustreznih dokazov. V zvezi z vrnitvenim zahtevkom pritožnika navajata, da je toženec kot sopogodbenik ter kot družbenik, vpisan v sodnem registru, v zadevni pravdi nedvomno pasivno legitimiran. Stališče sodišča, da toženec ni bil obogaten, niti ni pomembno, saj je dopustil, da se je kljub tekoči pravdi opravila likvidacija družbe ter s tem onemogočil vrnitev poslovnih deležev tožnikoma v naravi in omogočil, da se je z deležem okoristil tretji, t.j. družba C.. Toženec je pripravljal pravno dokumentacijo v zvezi z likvidacijo družbe, kot družbenik pa tudi podpisoval določene sklepe, zato ga ne opravičuje dejstvo, da je bila direktorica družbe druga oseba (M. H.). Sodišče bi nadalje moralo izvesti dokaze v zvezi z ugotavljanjem vrednosti poslovnih deležev, saj ta ni enaka s pogodbo dogovorjeni kupnini. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pritožnika navajata, da ni prišlo do zastaranja, saj je do sklepa o likvidaciji družbe prišlo šele leta 2007, tožnika pa sta odškodninski zahtevek postavila v vlogi z dne 12. 3. 2009. Glede obstoja odškodninskih predpostavk pa sodišče sploh ni izvedlo dokaznega postopka, zato je neutemeljen zaključek, da niso izpolnjene.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe ter priglaša stroške tega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi M. H., d.o.o., ki sta jo tožnika kot odsvojitelja dne 16. 7. 1999 sklenila s tožencem kot pridobiteljem v obliki notarskega zapisa SV 815/99, razvezana na podlagi samega zakona zaradi neizpolnitve pogodbe s strani toženca (t.j. neplačila kupnine); na tej osnovi sta zahtevala vračilo obogatitve in odškodnino (saj vrnitev poslovnih deležev po likvidaciji družbe v naravi ni bila več mogoča), podredno pa plačilo kupnine po pogodbi. Za odločitev v zadevi je bila torej bistvena razrešitev vprašanja, ali je toženec svoje obveznosti po sporni pogodbi izpolnil ali ne, saj ta ugotovitev pogojuje uporabo 3. odst. 126. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve ter uveljavljanje nadaljnjih verzijskih in odškodninskih zahtevkov oziroma (po podrednem zahtevku) zahtevo za plačilo kupnine.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženec svojo obveznost po sporni pogodbi v celoti in pravilno izpolnil. Posebnost primera predstavlja dejstvo, da je prišlo do izpolnitve po tretji osebi, saj je dolg namesto toženca izpolnila družba P., tako izpolnitev pa je upnik v skladu z določbami 296. čl. ZOR dolžan sprejeti, če se dolžnik s tem strinja oziroma celo če se ne strinja, če ima tretji pravni interes za izpolnitev. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da sta tožnika ravnala s premajhno skrbnostjo, ko sta nakazana denarna sredstva vrnila na račun družbe P. P., ne da bi namen nakazila pred tem preverila pri nakazovalcu. Hkrati bi na namen nakazila lahko sklepala tudi na podlagi višine nakazanega zneska, ki bi jima moral biti znan iz same sporne pogodbe, pa tudi iz korespondence njunega pooblaščenca s tožencem. Iz konteksta širših poslovnih transakcij med pravdnimi strankami ter družbami C., M. T., M., P. P. in M. H. pa jima je moral biti poznan tudi interes P. za nakazilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so takšni zaključki sodišča prve stopnje protispisni oziroma da se sodišče ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče upoštevalo dejstvo, da sta tožnika namen nakazila sicer preverjala pri banki, vendar pa je zavzelo stališče, da tako ravnanje še ne pomeni zadostne skrbnosti, ki se zahteva od udeležencev obligacijskih razmerij – glede na to, da iz bančnega izpisa namen nakazila ni bilo razviden (pri čemer je tako pomanjkljivost moč pripisati banki, ne pa tožencu, saj je družba P. plačilni nalog izpolnila pravilno in popolno, vključno z namenom nakazila), bi ga morala preveriti pri P., kar bi glede na siceršnje poslovne kontakte s to družbo lahko storila brez težav. Konkretna kontaktna oseba pri tem niti ni pomembna, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sta tožnika običajno komunicirala z ga. Ž., ne pa z ga. H.. Ravno tako ni pomembno, da so bila siceršnja plačila v okviru rednega poslovanja s P. napovedana – kvečjemu bi prejem nenapovedanega plačila od povprečno skrbne osebe še toliko bolj terjal preverbo namena nakazila pri plačniku. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je toženec v celoti nosil riziko glede načina plačila, ker tožnikov o tem ni obvestil – družba P. je nakazilo opravila pravilno, iz pričanja M. H. pa nikakor ne izhaja, da bi se pri tem zavedali, da bi pri prenosu lahko prišlo do izgube podatkov. Če sta tožnika znesek, ki je pomenil izpolnitev obveznosti toženca, tretji osebi, ki je zanj izpolnila, vrnila, to ne more bremeniti toženca.

8. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje jasno, logično in prepričljivo obrazloženi odločitvi prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem toženčeve izpolnitve pogodbenih obveznosti. V skladu z določbo 1. odst. 295 čl. ZOR obveznost z izpolnitvijo preneha, to pa posledično izključuje možnost razveze pogodbe na podlagi zakona zaradi neizpolnitve ter morebitne verzijske in odškodninske zahtevke zaradi razveze. Sodišče prve stopnje se je tako povsem brez potrebe opredeljevalo do vprašanj v zvezi z vrnitvenim in odškodninskim zahtevkom, iz enakega razloga pa se do pritožbenih navedb v zvezi s tema dvema zahtevkoma tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo kupnine po sporni pogodbi, saj je bila ta že plačana.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

10. Pritožnika sama krijeta stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), toženec stroške svojega odgovora nanjo, saj ta ni bil v ničemer ne koristen ne potreben.