Jedro

Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je predsednica senata obtoženca takoj po otvoritvi naroka pozvala, da se izjasni glede uporabe jezika. Obtoženec je izjavil, da se izrecno odpoveduje pravici do sodnega tolmača v tej kazenski zadevi, ker razume in govori slovensko. Predsednica senata je torej postopala po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP, ki predpisuje, da je treba osebe iz prvega odstavka 8. člena poučiti o pravici do prevajanja in tolmačenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi G. H. po podanem priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom na glavni obravnavi 25. 11. 2021 sprejelo, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po 4. točki prvega odstavka 226. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in enega meseca zapora, ki pa se izvrši s 780 urami dela v splošno korist, ki jih mora obtoženec opraviti v roku največ enega leta od izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist za obtoženca pripravi, vodi in nadzoruje Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota C. V skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 je prvo sodišče obtožencu določilo varstveno nadzorstvo v času enega leta od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor in varstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota C. Na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 lahko v primeru, če obtoženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo povrnitev 1/3 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do izreka sodbe znašali 46,40 EUR. V skladu s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obtoženi dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), v znesku 210,00 EUR. Po 94. členu ZKP je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo še povrnitev stroškov vročanja sodnih pisanj po pooblaščenih vročevalcih detektivu S. K. (v znesku 111,37 EUR) in detektivu T. T. (v znesku 61,83 EUR), ki jih je povzročil po svoji krivdi v skupnem znesku 173,20 EUR. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP so bili oškodovanci Zavarovalnica X., d. d., M., V., d. o. o., V., O., d. o. o., K. in T., d. d., L., s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in graja odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je dne 24. 2. 2022 odgovorila okrajna državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v A. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sklopu zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev obtoženčeve pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave Republike Slovenije oziroma absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371.člena ZKP v zvezi s sprejemom obtoženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi 25. 11. 2021. Pritožnik v tej zvezi zatrjuje, da je obtoženec državljan BiH, njegov materni jezik pa je bosanski. Ko je sklepal sporazum o priznanju krivde pred Okrožnim državnim tožilstvom v A., ni bil posebej poučen o pravici do uporabe svojega jezika. Tako mu ni bila poznana prava vsebina sporazuma. Tudi sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je kot tujec sploh razumel pomen sporazuma in ali so mu bila zagotovljena jamstva iz ZKP. Obtoženi se namreč ni odpovedal pravici do uporabe svojega jezika. Če bi poznal pravo vsebino sporazuma, bi gotovo sklenil takšnega, v katerem bi bila dogovorjena nižja zaporna kazen.

6. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je zagovornikova pritožba v delu, kjer sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka, protispisna. Obtoženec namreč ni z državnim tožilcem sklenil sporazuma o priznanju krivde po določbah XXVI.a poglavja ZKP, pač pa je šele na glavni obravnavi 25. 11. 2021 (v prisotnosti zagovornika) tekom zagovora podal izjavo, da po predočeni vsebini obtožnice priznava krivdo za očitano mu kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po 4. točki prvega odstavka 226. člena KZ-1. Senat prvostopenjskega sodišča je nato ugotovil, da je obtoženi razumel naravo in posledice danega priznanja in da ga je podal prostovoljno. Opozorjen je bil, da je priznanje krivde nepreklicna izjava. Senat je tudi ugotovil, da je obtoženčevo priznanje krivde jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Po drugem odstavku 285.c člena ZKP je razpravni senat obtoženčevo priznanje krivde s sklepom sprejel. Sledil je narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je obtoženec še enkrat izjavil, da krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznava ter da se je z državnim tožilstvom dogovoril za sankcijo in bi zato predlagal, da se kazen zapora, ki jo predlaga državno tožilstvo, izvrši z delom v splošno korist. Obtoženec in zagovornik na nobenem izmed narokov nista imela pripomb, ki bi se nanašale na morebitno obtoženčevo nerazumevanje pomena priznanja krivde in kazenske sankcije, ki mu je sledila. Na naroku za izrek kazenske sankcije navzoča okrožna državna tožilka je namreč pojasnila, da je bil predlog tožilca (predstavljen obtožencu), da se mu izreče kazen enega leta in enega meseca zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist. Torej že iz samih zapisnikov o glavni obravnavi in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 25. 11. 2021 povsem jasno izhaja, da je obtoženec tudi brez tolmača za bosanski jezik popolnoma razumel vsebino, pomen ter posledice procesnih dejanj. Takšen zaključek pa je prav tako v skladu z obtoženčevo izjavo, ki jo je podal na predobravnavnem naroku v isti kazenski zadevi 14. 6. 2021. Iz zapisnika predobravnavnega naroka namreč izhaja, da je predsednica senata obtoženca takoj po otvoritvi naroka pozvala, da se izjasni glede uporabe jezika. Obtoženec je izjavil, da se izrecno odpoveduje pravici do sodnega tolmača v tej kazenski zadevi, ker razume in govori slovensko. Predsednica senata je torej postopala po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP, ki predpisuje, da je treba osebe iz prvega odstavka 8. člena poučiti o pravici do prevajanja in tolmačenja. Če zna jezik, v katerem teče postopek, se lahko posameznik prostovoljno in izrecno odpove prevajanju ali tolmačenju določenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali določenih sodnih ali drugih pisanj v skladu s tem členom. Pouk in izjava posameznika se vpišeta v zapisnik. Glede na navedeno gre torej zaključiti, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbami 8. člena ZKP, pri čemer se je obtoženec izrecno odpovedal pravici do tolmačenja, ker slovenski jezik razume in govori, prav tako pa iz zapisnikov o predobravnavnem naroku, glavni obravnavi in naroku za izrek kazenske sankcije ne izhaja, da temu ne bi bilo tako. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso bile storjene.

7. Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obtožencu na strani olajševalnih okoliščin upoštevalo priznanje krivde, sicer urejene življenjske razmere ter skrb za vzdrževanje dveh otrok. Pritožnik sicer ponovno izpostavlja dejstvo priznanja krivde, vendar ga je pri tem potrebno opozoriti, da je obtoženec krivdo priznal šele na glavni obravnavi. Po drugem odstavku 51. člena KZ-1 se lahko priznanje krivde upošteva kot okoliščina, ki dopušča omilitev kazni zapora le v primeru, če je podano, ko se obtoženec prvič izjavi o obtožnem aktu. Obtoženec se je prvič izjavil o obtožnem aktu na predobravnavnem naroku 14. 6. 2021, vendar tedaj krivde za obravnavano kaznivo dejanje ni priznal. To je storil šele na glavni obravnavi 25. 11. 2021. Kljub tej okoliščini, pa je sodišče obtožencu priznanje krivde štelo za tehtno olajševalno okoliščino, saj mu je kazen zapora odmerilo blizu posebnega minimuma šestih mesecev zapora in ugodilo obtoženčevi želji, da se izvrši na alternativni način, z delom v splošno korist. V zvezi s pritožnikovim zavzemanjem za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave oziroma pogojne obsodbe je potrebno izpostaviti, da tretji odstavek 58. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ne gre spregledati, da je bil obtoženec v preteklosti že pravnomočno obsojen zaradi storitev kaznivih dejanj. Pritožbeni senat zato meni, da je izrečena zaporna kazen primerna osebnosti obsojenca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivega dejanja ter da bodo s to kaznijo, izvršeno na alternativni način z delom v splošno korist, doseženi vsi smotri kaznovanja.

8. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 ZST-1 kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.