Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prosti preudarek po 413.čl. ZPP ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov.
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožniku, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 110.355,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.955,00 SIT od 15.11.2005 dalje, od zneska 11.400,00 SIT pa od 16.08.2006 dalje, v 15-ih dneh.
Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče zmotno izhaja iz določbe 413.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno na to določbo navezuje uporabo 154.čl. ZPP. Na presojo po prostem preudarku, kot jo omogoča 413.čl. ZPP, ni mogoče vezati odločitve po uspehu v postopku. Ker je tudi spor zaradi znižanja preživnine zakonski spor, bi sodišče moralo uporabiti določbo 413.čl. ZPP in po prostem preudarku odločiti o stroških postopka, ne pa uporabiti pravila o uspehu v postopku. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi zahtevku tožnika po povrnitvi vsaj dela pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
O stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Prosti preudarek po 413.čl. ZPP je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti vse nastale pravdne stroške. Prosti preudarek namreč ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov in daje možnost sodišču, da pri odločanju o stroških postopka upošteva vse pomembne okoliščine obravnavanega primera. Kot izhaja iz prvostopenjske obrazložitve, je tožnik tisti, ki je začel pravdo in zahteval znižanje preživnine in v pravdi v celoti propadel. Pritožba pa konkretno ne navaja nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev o pravdnih stroških kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Izpodbijana stroškovna odločitev, katere po višini pritožba ne izpodbija, je zato pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).