Jedro

Ocena obstoja pripornega razloga begosumnosti je razumljivo odvisna od vsakega konkretnega primera in drži, da za sklep o begosumnosti ne zadoščajo zgolj objektivne okoliščine pri obdolžencu, temveč morajo biti pri temu podane tudi subjektivne. Le-te pa je sodišče prve stopnje pri obdolžencu ocenilo spričo tega, da se je znašel v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katerega je predpisana zaporna kazen, ki je glede na težo kaznivega dejanja povsem realna in je zato utemeljeno pričakovati, da se obdolženec v primeru odprave pripora nima namena udeleževati kazenskega postopka oziroma nastopiti zaporno kazen, kolikor mu bo ta izrečena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženima pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornica obdolženega BB se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Zagovornik obdolženega AA se smiselno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolžencu pripor odpravi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obema obdolžencema pripor podaljšalo po vloženi obtožbi. Kot je ugotovilo, je podan utemeljen sum, da naj bi storila očitano jima kaznivo dejanje, poleg tega pa je ocenilo, da so pri njima še vedno podane konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi na prostosti pobegnila in se s tem izognila uspešni izvedbi kazenskega postopka. Ob nadaljnji ugotovitvi, da njune navzočnosti ni moč zagotoviti s katerim od milejših ukrepov ter da je ta v skladu s kriteriji iz 20. člena Ustave Republike Slovenije, jima je pripor tudi podaljšalo. Glede na to, da je sprejeto odločitev v nadaljevanju tudi prepričljivo obrazložilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

6. Zagovornik obdolženega AA ne more uspeti z zatrjevanjem, da pri obdolžencu utemeljen sum ni podan do te mere, da bi opravičeval podaljšanje pripora. Kot opozarja, je slednji namreč brez vsakršne izobrazbe, ne zna ne pisati ne brati, zaradi česar tudi ni mogel vedeti, da je njegovo dejanje protipravno. Tudi zaslišani priči nista potrdili, da naj bi obdolženec sploh imel kakšno vlogo pri prevozu prebežnikov, saj je le sedel na sopotnikovem sedežu, prav tako pa ni nobenih dokazov na voljo, da naj bi obdolženec deloval v organiziranem prevozu prebežnikov.

7. Z navedenimi očitki pritožnik obstoja utemeljenega suma ni uspel omajati. Slednjega je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da sta bila oba obdolženca prijeta s prebežniki v vozilu na odročnem kraju, pri čimer je CC, ko je bil zaslišan kot priča, navedel, da jim je ravno obdolženi AA odprl vrata v vozilo in jim povedal kam naj sedejo, kar kaže, da naj bi aktivno sodeloval pri prevozu prebežnikov. Da temu naj ne bi bilo tako, pa obdolženec tudi ni oporekal, saj se je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom branil z molkom in torej ni pojasnil okoliščin, ki bi lahko njegovo vlogo pri dejanju kazale v drugačni luči. Enako velja tudi za pritožbeno navedbo, da je obdolženec nepismen in da ne zna brati, saj to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da kaznivega dejanja naj ne bi mogel storiti in se tudi ne zavedati protipravnosti tega početja. Zaradi navedenega tudi sodišče druge stopnje v obstoj utemeljenega suma pri temu obdolžencu nima nobenih pomislekov.

8. Kar zadeva priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prav tako navedlo prepričljive razloge, ki utemeljujejo podaljšanje pripora po vloženi obtožbi. Dejstvo je, da sta oba obdolženca tujca, ki ju na ozemlje naše države ne vežejo prav nobene okoliščine, zaradi česar je utemeljeno pričakovati, da bi na prostosti pobegnila in se s tem skušala izogniti predmetnemu postopku. Kolikor v zvezi s tem zagovornica obdolženega BB opozarja, da navedene okoliščine za sklep o begosumni nevarnosti ne zadoščajo, temveč bi pri obdolžencu moralo obstajati še neko aktivno ravnanje, ki bi kazalo v smeri njegove begosumnosti oziroma nevarnosti pobega, nima prav. Ocena obstoja pripornega razloga begosumnosti je razumljivo odvisna od vsakega konkretnega primera in drži, da za sklep o begosumnosti ne zadoščajo zgolj objektivne okoliščine pri obdolžencu, temveč morajo biti pri temu podane tudi subjektivne. Le-te pa je sodišče prve stopnje pri obdolžencu ocenilo spričo tega, da se je znašel v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katerega je predpisana zaporna kazen, ki je glede na težo kaznivega dejanja povsem realna in je zato utemeljeno pričakovati, da se obdolženec v primeru odprave pripora nima namena udeleževati kazenskega postopka oziroma nastopiti zaporno kazen, kolikor mu bo ta izrečena. Navedene ugotovitve so tudi po oceni sodišča druge stopnje že življenjsko gledano povsem realne, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja pravilnosti izpodbijane odločitve niso omajala. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno obrazložilo, čemu uporaba instituta mednarodnega sodelovanja med članicami EU ne predstavlja zadostne garancije za obdolženčevo udeležbo v predmetnem postopku. Kolikor pa pritožba še navaja, da bi se begosumna nevarnost lahko odpravila z morebitnim milejšim ukrepom pa konkretno ne pove, kateri od milejših ukrepov bi lahko prišel v poštev, zaradi česar teh navedb niti ni moč preizkusiti.

9. Enako kot je zgoraj povedano velja tudi za obdolženega AA, katerega zagovornik uveljavlja enake pritožbene razloge kot zagovornica soobdolženega BB. Poleg tega kar je že bilo obrazloženo pa je le še dodati, da je obdolženi AA državljan Afganistana, kar še dodatno utrjuje nevarnost izogibanja kazenskemu postopku in tudi nezmožnost sodišča, da bi zagotovilo njegovo navzočnost. Kolikor njegov zagovornik sodišču prve stopnje očita še procesno pomanjkljivost češ, da priporni razlog begosumnosti ni zadostno obrazložen ter da ni podana sorazmernost med odreditvijo pripora in težo kaznivega dejanja, je ugotoviti, da te navedbe v izpodbijanem sklepu nimajo podlage. Navedene ugotovitve je namreč sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da izpodbijanemu sklepu tudi iz tega vidika ni moč očitati nepravilnosti. Ker torej glede na vse povedano pritožbi obeh zagovornikov nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.