Jedro

Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati, in to konkretno tožencu. Ne more pa biti toženec odgovoren, če so npr. drugi delavci tožnice, ki so se zaposlili pri istem delodajalcu, pri njem izkoriščali pridobljena specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev. Tudi morebitno soodgovornost bi morala tožnica dokazati tožencu in je ni mogoče zgolj predvidevati.

Dogovorjena konkurenčna klavzula zavezuje pogodbeni stranki le v obsegu, v katerem izrecno določa prepovedana ravnanja. Vsa ravnanja, ki niso izrecno zajeta in prepovedana s konkurenčno klavzulo, se štejejo za dopustna. Kljub temu pa morajo biti vse pogodbene omejitve, ki izhajajo iz konkurenčne klavzule, vselej skladne z zakonskimi omejitvami iz 40. člena ZDR‑1, zlasti glede vsebinskega obsega (ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve), ter zakonskih meja ne smejo preseči.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sodbo Pd 135/2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v znesku 6.845,67 EUR in vračilo izplačanih nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 18.255,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici naložilo povračilo toženčevih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 2.304,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 128/2025 na pritožbo tožnice navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo stališču pritožbenega sodišča, da je toženec pri delu za tožečo stranko pridobil specifična tehnična znanja o konstrukciji specialnih kontejnerjev, ki je varovano s konkurenčno klavzulo, da je znanje toženca treba presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za dejavnost tožnice, in ne zajema zgolj proizvodnje standardnih kontejnerjev, ampak predvsem razvoj in proizvodnjo specialnih kontejnerjev za najzahtevnejše prevoze blaga, med drugim tudi jedrskih odpadkov. Po dopolnitvi dokaznega postopka pa je zaključilo, da tožnica ni dokazala kršitve konkurenčne klavzule, zato je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo povračilo toženčevih stroškov v znesku 3.360,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo lastniške in menedžerske povezanosti med družbama A. GmbH in njeno B. podružnico ter C., d. o. o. Tudi če podružnica tujega podjetja neposredno ne proizvaja kontejnerjev, se ti proizvajajo znotraj koncerna D., in sicer v družbi C., ki je lastniško in menedžersko povezana z delodajalcem toženca. Izpostavlja, da se je že pred toženčevim odhodom k sedanjemu delodajalcu pri slednjem zaposlilo večje število konstrukterjev kontejnerjev, ki so bili pred tem zaposleni pri tožnici. Prehod konstrukterjev od tožnice k toženčevemu delodajalcu posredno dokazuje, da toženec izvaja dejavnost konstruiranja kontejnerjev. Sodišče je nekritično ovrednotilo izpovedi toženca ter prič E.E. in F.F.. Glede del, ki jih opravlja toženec pri sedanjem delodajalcu, ni obrazložilo, zakaj verjame navedenima pričama, ki sta toženčeva sodelavca in zainteresirana za izid spora. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je kljub pomanjkljivostim nekritično sledilo izpovedi toženca. Ker tožnica ne more predložiti dokazov o toženčevem delu pri sedanjem delodajalcu, bi moralo kritično presoditi izpovedi toženca in prič. Sodišče se ni opredelilo do ključnega dela izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, da se je osebno sprehodil v prostorih B. podružnice družbe A. GmbH in opazil, da so zaposleni razvijali logistične sisteme oziroma konstruirali kontejnerje. Če bi sodišče upoštevalo izpostavljena dejstva in kritično ovrednotilo izpovedi, bi moralo zaključiti, da je toženec konstruiral kontejnerje pri novem delodajalcu. To je razvidno že iz samega opisa nalog delovnega mesta (prenos tehničnih specifikacij ter razvoj, idejna zasnova in izvedba nadgradenj). E.E. je potrdil, da med naloge toženca spada, da je kontejner po potrebi tudi narejen pri proizvajalcu, kar ni mogoče brez ustrezne konstrukcije. Sodišče je spregledalo razliko, da je toženec zaposlen pri delodajalcu, ki izvaja logistične storitve, medtem ko je tožnica prejemala naročila od pravnih oseb, ki niso razpolagale s strokovnim osebjem za konstrukcijo kontejnerjev. Toženec zbira zahteve kupcev in jih pretvarja v tehnične parametre za proizvajalce. Prenašanje informacij je bistven del konstrukcijskega procesa, kar zadošča za kršitev konkurenčne klavzule. Ob tem še izpostavlja, da bi lahko splošne informacije (težo in širino blaga, preference oziroma zahteve stranke) lahko oddal neposredno prodajnik in da za prenos ni potrebno sodelovanje toženca. Glede na navedeno nasprotuje zaključku sodišča, da toženec pri novem delodajalcu ni izvajal enakih delovnih nalog kot pri tožnici in da ni uporabljal znanja, ki ga je pridobil pri njej. Toženec ni prerekal, da se članki nanašajo na njegovega delodajalca. Z ugotovitvijo, da se navedbe v članku o razvoju kontejnerjev ne nanašajo na toženčevega delodajalca, je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Vztraja, da se je toženec ukvarjal s konstruiranjem kontejnerjev. Zmotno je stališče sodišča, da ni pomembno, ali se je toženec zaposlil pri delodajalcu, ki konkurira tožnici. Dogovorjena konkurenčna klavzula omejuje toženca na več ključnih področjih. Pomen besednih zvez iz konkurenčne klavzule je treba razumeti zelo široko. Toženec je kršil konkurenčno klavzulo s tem, ko se je zaposlil v eni od družb znotraj koncerna, ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo in kjer bi lahko izkoristil pridobljeno znanje. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Toženec je bil pri tožnici zaposlen od 1. 4. 2009, nazadnje na delovnem mestu samostojni konstruktor. Delovno razmerje pri tožnici mu je prenehalo 29. 5. 2020 na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ga je v času odpovednega roka obvestila, da bo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi uveljavljala konkurenčno klavzulo. S 1. 6. 2020 se je zaposlil na delovnem mestu podpora prodaji pri družbi A. GmbH s sedežem v Avstriji, s 23. 12. 2020 pa na istem delovnem mestu pri novoustanovljeni podružnici iste družbe v B..

7.Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se toženec v primeru prenehanja delovnega razmerja po njegovi krivdi ali volji še dve leti po tem ne sme ukvarjati z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo dejansko opravlja tožnica, oziroma opravljati poslov, če bi to zanjo pomenilo konkurenco. Če toženec krši konkurenčno klavzulo, je odškodninsko odgovoren. Če škode ni mogoče natančno ugotoviti, je dolžan tožnici plačati pavšalno odškodnino trikratnika povprečne mesečne bruto plače za zadnje tri mesece dela po tej pogodbi, prav tako pa povrniti vsa prejeta nadomestila za konkurenčno klavzulo.

8.Tožnica je kršitev konkurenčne klavzule utemeljevala z upadom naročil s strani družbe A. GmbH in njene B. podružnice, ki je naročila za izdelavo kontejnerjev preusmerila na povezano družbo C., d. o. o. Tožencu je očitala, da je v okviru povezanih družb delal kot konstruktor, pri tem pa izkoriščal specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev, ki jih je pridobil pri tožnici. Očitala mu je, da je v okviru (managersko in lastniško) povezanih družb delal kot konstruktor na način, da je idejno zasnoval kontejnerje, ki jih je družba A. GmbH oziroma njena B. podružnica naročala pri C., d. o. o. Nelojalno konkurenco toženca je utemeljevala z njegovo vlogo pri preusmeritvi naročil družbe A. GmbH oziroma njene B. podružnice v korist C. d. o. o. Te očitke bi morala dokazati tožnica, ki se ne more razbremeniti dokaznega bremena s pritožbenim zatrjevanjem, da nima vpogleda v poslovne procese toženčevega delodajalca in da ne more predložiti dokazov o toženčevem delu pri družbi A. GmbH in njeni B. podružnici. Tožnica bi lahko predlagala npr. zaslišanje prič - zastopnikov ali zaposlenih v C., d. o. o., ki je opravljala konkurenčno dejavnost tožnici.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da družba A. GmbH in njena B. podružnica opravljata dejavnost prodaje celotne logistične storitve na način, da s svojo opremo (vagoni, kontejnerji, razlagalne naprave, itd.) realizirata povpraševanje kupcev za (predvsem železniški) transport najrazličnejših snovi in izdelkov od ene točke do druge, kar poleg prevoza vključuje tudi nalaganje in razlaganje tovora. Družba A. GmbH in njena B. podružnica v okviru svoje dejavnosti neposredno ne proizvajata kontejnerjev kot tožnica.

10.Za presojo je bistveno, ali ravnanje toženca pomeni kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule. Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati, in to konkretno tožencu. Ne more pa biti toženec odgovoren, če so npr. drugi delavci tožnice, ki so se zaposlili pri istem delodajalcu, pri njem izkoriščali pridobljena specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev. Tudi morebitno soodgovornost bi morala tožnica dokazati tožencu in je ni mogoče zgolj predvidevati (prim. sodbo VS RS VIII Ips 319/2005). V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se je že pred toženčevim odhodom k družbi A. GmbH pri tej družbi zaposlilo večje število konstrukterjev, ki so bili pred tem zaposleni pri tožnici, zato ne dokazuje, da se toženec pri novem delodajalcu dejansko ukvarja s konstrukcijo kontejnerjev.

11.Za kršitev konkurenčne klavzule ne zadošča zgolj povezava med družbo A. GmbH oziroma njeno B. podružnico in C., d. o. o. Sodišče je pravilno zaključilo, da posredna povezanost družbe A. GmbH preko G.G. z C., d. o. o., sama po sebi ne zadošča za zaključek, da zanjo toženčev sedanji delodajalec konstruira oziroma razvija kontejnerje, zlasti pa ne, da bi to opravljal toženec. Te presoje pritožba ne more uspešno izpodbiti z navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni ustrezno upoštevalo lastniške in managerske povezanosti ter da se kontejnerji proizvajajo v družbi, ki je koncernsko povezana z novim delodajalcem toženca. Tudi dejstvo, da je delodajalec toženca po določenem času pričel v večji meri naročati kontejnerje pri drugem proizvajalcu, samo po sebi ne dokazuje, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo konkurenčne dejavnosti. Za takšen zaključek bi morala tožnica dokazati, da je toženec aktivno in protipravno vplival na preusmeritev konkretnih poslov, zlasti z uporabo poslovnih skrivnosti ali posebnih poslovnih zvez, pridobljenih pri tožnici. Takšnih okoliščin pa tožnica ni izkazala.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče glede delovnih nalog toženca pri družbi A. GmbH in B. podružnici nekritično ovrednotilo izpovedi toženca in prič E.E. in F.F., ki sta toženčeva sodelavca in zainteresirana za izid spora. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnica oziroma njen zakoniti zastopnik. Sodišče je dokazno ovrednotilo izpovedi strank in prič, ter pravilno zaključilo, da toženec ni opravljal enakega dela pri tujem podjetju, kot ga je pred tem opravljal pri tožnici, zlasti pa ni uporabljal znanja, ki ga je pridobil pri njej. Ni namreč dokazano, da bi toženec pri delu za novega delodajalca uporabljal konkretne tehnične rešitve, idejne načrte ali poslovne strategije bivšega delodajalca. Sodišče prve stopnje je sprejelo celovito dokazno oceno in pojasnilo razloge za svojo odločitev. V zvezi s tem dokaznim zaključkom je zmotno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, ki je pritožba niti ne konkretizira.

13.Na drugačen dokazni zaključek o toženčevem spoštovanju konkurenčne klavzule ne vpliva osebna zaznava zakonitega zastopnika tožnice, da so na oddelku H. A. GmbH oziroma njene B. podružnice razvijali logistične sisteme (kontejnerje za logistiko), pri čemer s toženčevo vlogo pri preusmeritvi naročil ni bil seznanjen. Zanikal je, da bi ob obisku toženčevega novega delodajalca videl toženca. Njegova izpoved ne more prevladati nad izpovedmi navedenih prič, ki so skladno zanikale toženčevo sodelovanje pri konstruiranju kontejnerjev. Nobena od prič ni potrdila, da bi se toženec pri novem delodajalcu ukvarjal z razvojem in konstrukcijo kontejnerjev, za kar se neutemeljeno prizadeva pritožba.

14.Drži sicer pritožbena navedba, da sta v opisu nalog delovnega mesta podpora prodaji zajeti delovni nalogi "prenos tehničnih specifikacij" in "razvoj, idejna zasnova in izvedba nadgradenj". Navedeno pa še ne pomeni, da je bil toženec zadolžen za razvoj, idejno zasnovo in izvedbo kontejnerjev, kot zmotno šteje pritožba. V zvezi s tem je potrebno razlikovati med izvajanjem logističnih storitev, ki vključuje kontejnerje kot sredstvo prevoza, in proizvodnjo kontejnerjev. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se "razvoj" nanaša izključno na razvoj logističnih storitev kot celoto, "izvedba nadgradenj" pa je skupno poimenovanje za vse, kar se doda na prazne vagone. Na vagone se naložijo kontejnerji, palete, vozila ipd. Strateški razvoj izdelka v logistiki ne pomeni razvoja izdelka v smislu razvoja kontejnerja, ki se uporabi za prevoz, ampak razvoj logistične storitve kot celote. Delovna naloga "prenos tehničnih specifikacij za razvoj izdelka" pa po pravilni ugotovitvi sodišča pomeni, da se navede specifikacije v obliki zahtev, ki jih mora izpolnjevati nov izdelek, in sicer podatek o teži tovora, preferencah glede načina nalaganja in razlaganja tovora, ki ga želi stranka prepeljati. To, da toženec zbira zahteve kupcev oziroma naročnikov (kakšen je kontejner in kakšne so njegove dimenzije) in jih posreduje proizvajalcem, ne pomeni, da je vpet v konstrukcijski proces izdelave kontejnerjev pri C., d. o. o.

15.Pritožbena navedba, da bi lahko splošne informacije (o teži, širini blaga, preferencah oziroma zahtevah stranke...) lahko oddal neposredno prodajnik (I.I.) in da za predajo naročila proizvajalcem ni potrebno sodelovanje toženca, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj te trditve tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni podala, v pritožbi pa tudi ni izkazala, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16.Pravilna je ugotovitev sodišča, da tudi če iz vsebine članka izhaja, da je D. od leta 2020 izboljšal proizvodnjo vagonov in kontejnerjev in lahko tako ponudi celotno logistično rešitev in da ima nov lasten obrat za proizvodnjo kontejnerjev, ki omogoča boljšo prilagoditev njihovih inovacij, je kot proizvajalec kontejnerjev naveden C. d. o. o. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da toženec ni zanikal, da se članki nanašajo na delodajalca toženca. Spregleda, da je toženec v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2023 navedel, da vsebine članka ne more prebrati, ker gre za majhen tisk in je sestavljen v tujem jeziku. V zvezi s predloženimi listinami je navajal, da tožnica ni predložila dokaza, da je toženčev sedanji delodajalec razvijalec in proizvajalec kontejnerjev. Te navedbe predstavljajo konkretizirano toženčevo nasprotovanje trditvi tožnice, da se sedanji delodajalec toženca ukvarja z razvojem kontejnerjev, kar vključuje tudi njihovo konstrukcijo. Zanikanje dejstva, ki jih je toženec navedel v citirani vlogi, izhaja torej iz siceršnjih navedb toženca (drugi odstavek 214. člena ZPP). Posledično ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka.

17.Pritrditi je treba sicer pritožbi, da ni pravilno poudarjanje prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, ali se je toženec zaposlil pri konkurenčni družbi. Dogovorjena konkurenčna klavzula, ki delavcu prepoveduje ukvarjanje z enako ali podobno dejavnostjo in opravljanje poslov, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, pomeni, da se delavec, ki ima relevantna znanja, določen čas ne more zaposliti pri konkurenčnem delodajalcu.

18.Pritožbeno stališče o prepovedi zaposlitve toženca pri delodajalcu, ki je (npr. koncernsko) povezan z družbo, ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo tožnici in kjer bi lahko izkoriščal pridobljeno znanje, tožnica utemeljuje s pomenom besednih zvez iz konkurenčne klavzule, ki bi jih moralo sodišče razlagati široko. Takšno stališče ni pravilno. Pri razlagi konkurenčnih klavzul sodna praksa (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2020 in tam navedeno sodno prakso) sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje prvi odstavek 13. člena ZDR-1, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava. Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevo ustavno pravico do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Dogovorjena konkurenčna klavzula zavezuje pogodbeni stranki le v obsegu, v katerem izrecno določa prepovedana ravnanja. Vsa ravnanja, ki niso izrecno zajeta in prepovedana s konkurenčno klavzulo, se štejejo za dopustna. Kljub temu pa morajo biti vse pogodbene omejitve, ki izhajajo iz konkurenčne klavzule, vselej skladne z zakonskimi omejitvami iz 40. člena ZDR‑1, zlasti glede vsebinskega obsega (ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve), ter zakonskih meja ne smejo preseči.

19.Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20.Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani strank in razloge za odločitev sodišča. Čeprav ima toženec do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, zato strošek zanjo trpi sam (155. člen ZPP).