Jedro

Res tožeča stranka ni pravilno izpolnila pogodbene obveznosti, ampak je k odpravi napake pristopila tožena stranka sama, kar je bila njena pravica. To pa pomeni, da je kljub vsemu prišlo do izpolnitve prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99424/2010 z dne 16. 7. 2010 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi, tožena stranka pa mora povrniti tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 129,00 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navedlo, da je druge predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne, saj je menilo, da niso pomembni za odločitev. Teh dokazov ni konkretno navedlo niti ni utemeljilo, zakaj meni, da za odločitev niso pomembni. S tem je kršilo drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar ima za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadevi je bila namreč med strankama, med drugim, sporna tudi razlaga zapisnika z dne 8. 10. 2008. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe oprlo zgolj na to listino, pri čemer se do stališča tožene stranke o razlagi listine sploh ni opredelilo. V zvezi z razlago oziroma pomenom te listine, pa je bistveno prav zaslišanje prič, predlaganih s strani tožene stranke. Tožena stranka je prepričana, da bi izvedeno zaslišanje prič pripeljalo do drugačne ocene zapisnika in v posledici do drugačne odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Upoštevaje tolmačenje tožene stranke vsebine zapisnika z dne 8. 10. 2008, tožnik še ni izpolnil svoje obveznosti, zato še ni podan pogoj za plačilo (enomesečno nepretrgano pravilno delovanje konvektomatov), tako da toženka še ne more biti v zamudi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa naroka potem, ko je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno ocenilo, da je o sicer spornem dejanskem stanju, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Pravilno je tudi presodilo, da izvedba ostalih predlaganih dokazov ni potrebna, saj bi se z njimi dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Zakaj ne bi mogla spremeniti odločitve, je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, zato je pritožbeni očitek o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz tega naslova, neutemeljen. Sodba vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ta odločilna dejstva pa tudi niso v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP.

6. Da je terjatev tožeče stranke že zapadla in da je tožena stranka s plačilom že v zamudi, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Terjatev ima podlago v računu z dne 16. 5. 2008, ki je zapadel v plačilo 14. 6. 2008, kar med strankama ni sporno. Tudi ni sporno, da tožena stranka vtoževanega zneska še ni plačala. Tudi ob upoštevanju dogovora (zapisnika) z dne 8. 10. 2008 (priloga B1), s katerim sta pravdni stranki, med drugim, spremenili roke plačil tožene stranke in način izpolnitve obveznosti tožeče stranke iz prodajne pogodbe z dne 19. 11. 2007 (priloga A2), je razvidno, da je terjatev že zapadla, tožena stranka pa je s plačilom tudi v zamudi. Rok za plačilo je bil namreč podaljšan do 9. 10. 2008 (plačilo 1.000,00 EUR) oziroma do 10. 12. 2008 (preostanek)1, pri čemer je tožena stranka (z zamudo) plačala le znesek 1.000,00 EUR, ne pa preostanka (vtoževane terjatve), kar med strankama tudi ni sporno.

7. Tožena stranka je tudi trdila, da je tolmačenje roka za plačilo iz dogovora z dne 8. 10. 2008, potrebno povezati s 1. točko dogovora 2 - da terjatev zapade v plačilo šele po pravilni izpolnitvi prodajne pogodbe (ko bo tožeča stranka usposobila delovanje konvektomatov oziroma jih zamenjala z novimi). Res tožeča stranka tega ni storila, ampak je k odpravi napake pristopila tožena stranka sama, kar je bila njena pravica (analogna uporaba tretjega odstavka 639. člena OZ) – konvektomati so bili dne 20. 8. 2010 zamenjani v sklopu reklamacije (torej brezplačno). To pa pomeni, da je kljub vsemu prišlo do izpolnitve prodajne pogodbe, kot je vse pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 14. točka obrazložitve). Vtoževana terjatev je torej tudi v tem primeru zapadla že pred vložitvijo predloga za izvršbo 19. 10. 2011, tožena stranka pa je bila s plačilom tudi že v zamudi (kdaj točno sicer ni bistveno, saj tožeča stranka zamudnih obresti ne vtožuje, temveč le glavnico).

8. Vse to pa pomeni, da četudi se upošteva razlaga dogovora z dne 8. 10. 2008 kot jo ponuja tožena stranka, do drugačne odločitve v konkretni zadevi ne more priti, zato izvajanje ostalih dokazov (zaslišanje prič, ki bi takšno razlago potrjevale) ni bilo potrebno, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

9. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika).

10. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.