Jedro

Kupec ima pri prodaji s pridržkom lastninske pravice položaj publicianskega (domnevnega) lastnika. Zato ima zoper tretjega vindikacijsko in negatorno publiciansko tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se mora toženec izseliti iz stanovanja št. 11 v U. Ž. 11, v kraju Š. in ga praznega izročiti tožeči stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 186.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter znesek 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila. Tožečo stranko je zavezalo, da mora tožencu povrniti 66.430,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in navaja, da prodajalka stanovanja tožeči stranki nikoli ni oporekala lastništva. Po izdaji izpodbijane sodbe ji je izdala celo overjeno potrdilo, da je bila kupnina za stanovanje v celoti poravnana.

Pomembno je tudi, da je prodajalka v 2. odst. 5. točke menjalno-kupoprodajne pogodbe dovolila, da se tožeča stranka brez kakršnihkoli dodatnih listin oziroma potrdil vknjiži kot lastnik spornega stanovanja. To pomeni, da bi se tožeča stranka lahko vknjižila že zgoj na podlagi menjalno-kuprodajne pogodbe. Stranki omenjene menjalno-kupoprodajne pogodbe sta se torej dogovorili, da bosta druga drugi izročili vse listine, potrebne za vknjižbo. Sicer pa bi moralo sodišče zaslišati prejšnjo lastnico stanovanja M. M., kot je to predlagal toženec, sodišče pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Zavnrilo je tudi predlog za zaslišanje direktorja tožeče stranke, ki je v svojih vlogah prav tako zatrjeval, da je tožeča stranka lastnica spornega stanovanja. Ker se stranki menjalno-kupoprodajne pogodbe nista izrecno dogovorili, da bo po plačilu celotne kupnine za stanovanje treba izdati pisno potrdilo o plačilu, bi sodišče dejstvo, ali je bila kupnina v celoti plačana, lahko ugotavljalo tudi z zaslišanjem prič in strank. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zato, ker ni dokazala lastništva na spornem stanovanju, nima podlage zahtevati izročitve stanovanja in plačila uporabnine. Zanemarilo je namreč dejstvo, da sta se pogodbenika z menjalno-kupoprodajno pogodbo dogovorila, da prodajalka tožeči stranki stanovanje izroči v posest in uživanje, kar je tudi storila in to med strankama sploh ni sporno.

Tožeča stranka je torej upravičena do posesti in uživanja stanovanja na podlagi menjalno-kupoprodajne pogodbe, toženec pa za posest in uživanje stanovanja nima nobene pravne podlage.

Toženec je odgovoril na pritožbo, pri čemer navaja, da priloženo potrdlo o plačilu kupnine ne vsebuje niti zneska, niti ne navaja, kdo je plačal kupnino. Razen tega je bilo pridobljeno po vložitvi tožbe in po izdaji sodbe. Zato ga ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka spornega stanovanja tudi nikoli ni pridobila v posest in uživanje, saj ga je prodajalka M. M. izročila tožencu. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila lastnica spornega stanovanja. V razlogih je navedlo, da je v 3. točki menjalno-kupoprodajne pogodbe med tožečo stranko in M. M. zapisano, da M. M. "menja in proda sporno stanovanje tožeči stranki v posest in uživanje, v last pa po celotnem plačilu kupnine", v 6. točki pa, da se "pogodbeni stranki dogovorita, da postane tožeča stranka lastnica stanovanja po plačilu celotne kupnine". In ker tožeča stranka ni dokazala, da je na podlagi pogodbe postala tudi lastnica spornega stanovanja (ni namreč niti zatrjevala in zato še manj dokazala, da bi M. M. plačala celotno kupnino), je tožbena zahtevka zavrnilo.

Zadnji zaključek (t.j., da sta tožbena zahtevka neutemeljena zato, ker da tožeča stranka ni dokazala, da je plačala celotno kupnino in tako postala lastnica spornega stanovanja) je zmoten.

V konkretnem primeru sta se stranki "menjalne kupoprodajne pogodbe" (tožeča stranka in M. M.) dogovorili za pridržek lastninske pravice (1. odst. 540. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Ta institut funkcionira kot sredstvo stvarnega zavarovanja obveznosti (in je v tem pogledu podoben zastavi). Njegov namen je, da v primerih, ko se na zahtevo drugih dolžnikovih upnikov opravlja izvršba na dolžnikovih stvareh in v primeru, ko je zoper dolžnika začet stečajni postopek, upniki ne sežejo na stvar, na kateri ima prodajalec pridržek lastninske pravice. Stvarnopravna situacija, ki nastane s pridržkom lastninske pravice pa je nasledja: Dotedanji lastnik (prodajalec) ostaja še naprej lastnik stvari, čeprav jo je prodal in izročil kupcu v posest. Vendar je njegova lastninska pravica omejena z resolutivnim pogojem - preneha, če mu kupec - dolžnik v celoti plača kupnino.

Kupec - dolžnik pa je dobil posest stvari, ki ima kvalitete publicianske posesti (je zakonita, pristna in dobroverna, pa tudi pravico pričakovanja, da postane lastnik (pridobitev lastnine je omejena s suspenzivnim pogojem). Kupec kot publicianski (domnevni) lastnik ima zato zoper tretjega vindikacijsko (41. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR) in negatorno publiciansko tožbo (42. čl. ZTLR). Seveda ima tudi zahtevke iz pogodbenega razmerja s tretjim, katerega predmet je stvar, na kateri ima prodajalec pridržek lastninske pravice.

Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da sta tožbena zahtevka neutemeljena zato, ker tožeča stranka še ni v celoti plačala kupnine, zaradi česar tudi še ni postala lastnica spornega stanovanja, sodišče prve stopnje ni obravnavalo toženčevih ugovorov. To pa pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.