Jedro

Vgraditev vrat v del hiše in s tem torej gradbeni poseg v tujo hišo, ki jo stori oseba, ki lahko v tej hiši le začasno biva, je poseg v lastninsko pravico, poleg tega pa tudi poseg, ki ga ureja 5. alinea 1. odstavka 53. člena SZ.

Čeprav je bil toženec upravičen do najpotrebnejših prostorov na podlagi pravnomočne sodbe, je vendarle treba toženčevo pravico bivanja v spornih prostorih presojati po navedenih določbah SZ.

Pravilen je materialnopravni sklep, da pravica bivanja, ki ni ne stanovanjska ne najemna, ni neomejena. Omejena je najmanj z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnika stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mora toženec B. A. izseliti in izprazniti prostore v starem delu hiše U., J., ter izpraznjene prostore izročiti tožnici v 90 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tej pravdni zadevi je bila prvotno tožena tudi R. V. (kot druga tožena stranka), vendar pravnomočna odločitev o njeni izselitvi ni več predmet odločanja v tem revizijskem postopku (o njej je bilo odločeno že s sodbo z dne 12.2.1993, opr.št. P 85/92, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.9.1993, opr.št. I Cp 949/93).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je stanovanjska hiša, v kateri stanuje, stara, in da je moral vgraditi vrata zaradi toplote in varnosti. Zato ne gre za krivdni razlog. Prav tako trdi, da ni bilo dokazano nobeno drugo motenje, ki bi bilo lahko razlog za njegovo izselitev. Tožnica mu tudi ni ponudila v podpis najemne pogodbe ali vsaj elementov za njeno sestavo, v času, ko bi to lahko storila. Šele v prvem revizijskem postopku mu je ponudila v podpis oderuško pogodbo. Toženec tudi ne bi mogel plačevati najemnine. Je invalid in ima minimalna sredstva za preživljanje. Pomaga mu le R. V. Zato tudi v tem delu ne gre za krivdni razlog. Trdi, da prvostopno sodišče tudi ni pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 59. člena Stanovanjskega zakona, ker ima pravico do najpotrebnejših prostorov po pravnomočni sodbi. Sodišči bi zato morali poskrbeti za to, da bi toženec dobil drugo primerno stanovanje v primeru izselitve. Ne gre prezreti, da je bila tožba vložena v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih. S tem je prišlo do odvzema že pravnomočno pridobljenih pravic.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba na izselitev toženca vložena dne 16.3.1992, v času torej, ko je že veljal Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ). Ta zakon je začel veljati 19.10.1991. Revizijsko sodišče nadalje še ugotavlja, da je toženec v reviziji sicer uveljavljal tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ni povedal, katere določbe ZPP naj bi sodišči kršili. Ker gre za izpodbijanje pravnomočne drugostopne sodbe, je izpodbijanje na revizijski stopnji omejeno z razlogi, ki jih mora stranka, ki revizijo vlaga, opredeljeno navesti. To velja predvsem za navedeni revizijski razlog. Izjema je le preizkus po uradni dolžnosti, ali je bila morda storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da te kršitve ni bilo.

Po 3. odstavku 385. člena ZPP je na revizijski stopnji prepovedano tudi izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. S katerimi dejanji je toženec motil tožnico v mirni uporabi svoje hiše, je bilo ugotovljeno in revizijsko sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje ne sme več posegati. Presojati je smelo le, ali so ta dejanja lahko krivdni odpovedni razlogi po SZ ali ne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravna presoja ravnanj toženca pravilna. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, gre za več krivdnih razlogov, pri čemer bi za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščal že en sam.

Vgraditev vrat v del hiše in s tem torej gradbeni poseg v tujo hišo, ki jo stori oseba, ki lahko v tej hiši le začasno biva, je poseg v lastninsko pravico, poleg tega pa tudi poseg, ki ga ureja 5. alinea 1. odstavka 53. člena SZ. V tem členu so urejeni krivdni razlogi, zaradi katerih lahko lastnik odpove najemno pogodbo. V navedeni alinei je določeno, da je podan krivdni razlog tudi tedaj, če najemnik izvršuje ali izvrši v stanovanju in vgrajeni opremi spremembe brez poprejšnjega soglasja lastnika. Da soglasja ni bilo, toženec priznava. Da bi šlo za nujno samopomoč, med postopkom ni bilo ugotovljeno. Da je bil toženec opozorjen na navedeno kršitev, je sam povedal. Prav tako je bilo med postopkom ugotovljeno, da toženec za prostore, v katerih biva, ne plačuje tožnici nobene najemnine. Sodišče prve stopnje je natančno ugotavljalo, kakšni so toženčevi dohodki, predvsem pa, kdaj in koliko je bil v spornem času zaposlen. Sodišče druge stopnje je tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo kot pravilno. Na podlagi teh dejstev pa je sodišče pravilno ugotovilo, da bi bil toženec zmožen plačevati najemnino vsaj v določenem časovnem obdobju, ko je dohodke imel. Ker tega ni storil, je po 3. alinei 1. odstavka 53. člena SZ prav tako podan krivdni razlog za odpoved. V tej alinei je namreč določeno, da lahko lastnik odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih 12 mesecih. Na to kršitev je pooblaščenec tožeče stranke toženca pisno opozoril in ga pozval k plačilu (priloga A1 spisa).

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi druge motnje, ki so kot krivdni odpovedni razlog določene v 4. alinei 53. člena SZ.

Lastnik lahko odpove najemno pogodbo tudi, če najemnik oz. osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto ali huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na poročila Policijske postaje J. z dne 11.2.1993, kakor tudi na izpoved samega toženca ter druge dokaze v spisu. Tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo kot pravilno ugotovljeno tudi sodišče druge stopnje. Tudi na to kršitev je bil toženec ustrezno opozorjen (priloga A2 spisa).

Tudi glede materialnopravne kvalifikacije pravnega razmerja med pravdnima strankama se revizijsko sodišče pridružuje razlogom sodišča druge stopnje. V tej izjemni situaciji, ko bi bil toženec sicer res upravičen do najpotrebnejših prostorov na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v ..., enote ..., z dne 16.1.1984, opr.št. P 307/83, je vendarle treba toženčevo pravico bivanja v spornih prostorih presojati po navedenih določbah SZ. Pravilen je materialnopravni sklep, da pravica bivanja, ki ni ne stanovanjska ne najemna, ni neomejena. Omejena je najmanj z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnika stanovanja. Da pa je toženec ravnal v nasprotju z dolžnostmi, ki bi jih moral upoštevati, če bi bil najemnik, je bilo ugotovljeno in tudi materialnopravno pravilno ovrednoteno.

Sodišči končno tudi nista posegli v pridobljene pravice. Če bi bil toženec v času uveljavitve SZ imetnik pravice do uporabe stanovanja (kar ni bil), bi se njegova pravica po SZ pretvorila v najemno pravico, ta pravica pa bi bila podvržena omejitvam, ki so navedene med drugim tudi v 53. členu SZ. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) je sicer stanovanjska razmerja urejal drugače kot jih ureja sedanji SZ, vendar pa je zakonodajalec pridobljene pravice zavaroval tako, da jih je prilagodil novemu pravnemu redu, ki stanovanjske pravice ne pozna več. Trajna razmerja ne poznajo pojma pridobljenih pravic v pomenu, ki ga uveljavlja toženec, in ki velja za razmerja, ki s spolnitvjo prenehajo.

Pri tem sta sodišči končno ravnali tudi v skladu z 2. odstavkom 59. člena SZ, saj sta prav zaradi izjemnosti toženčevega položaja določili najdaljši rok, ki je v tej določbi predviden za izselitev najemnika.

Vsakršno drugačno obravnavanje takšnih razmerij bi pomenilo neupravičeno favoriziranje oseb, ki bi se morale izseliti že po prejšnjem ZSR. Glede na ravnanje toženca pa bi bilo mogoče govoriti tudi o zlorabi pravice do bivanja v spornem delu hiše. Revizija zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Toženec ni priglasil stroškov revizijskega postopka. Odgovor na revizijo pa po mnenju revizijskega sodišča, glede na doslej dovolj razčiščeno dejansko in pravno podlago spora, ni bil potreben. Zato mora tožeča stranka sama trpeti svoje stroške revizijskega odgovora (1. odstavek 166. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).