Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v postopku zaradi motenja posesti na predlog stranke ali tudi po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Če tožnica v hiši ne more uporabljati sanitarij, to brez dvoma pomeni ne le grožnjo, temveč že nastanek težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da mora toženec takoj odmašiti kanalizacijsko cev, ki vodi iz tistega dela hiše, v katerem živi tožnica, v enotno greznico navedene hiše, in se mu takoj prepove vsakršno poseganje v celoten kanalizacijski sistem hiše, sicer bo to na njegove stroške storilo pristojno podjetje.

Zoper tak sklep se je pritožila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem navaja, da je toženčevo ravnanje povzročilo razmere, v katerih tožnica in člani njene družine praktično ne morejo živeti. Takim razmeram so namenjena določila čl. 272 ZIZ. Zagotovo so razmere med strankama take, da so zakonski pogoji izpolnjeni.

Sporazumevanje med pravdnima strankama je nemogoče že vrsto let, zato obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Noben dogovor s tožencem ni mogoč. S tožnico grobo komunicira, tako da se ga ta boji. S toženčevim ravnanjem je tožnici nastala nenadomestljiva škoda, saj ona in njeni domači ne morejo opravljati niti svoje osebne higiene. Povsem je onemogočena tudi pri običajnih gospodinjskih delih. Poleg tega živi sedaj v okolju, prepojenem s smradom, kar škoduje njenemu zdravju, saj je stara čez 70 let. Toženec z odprtjem kanalizacijske cevi ne bi pretrpel prav nobene škode, saj jo je zamašil le iz nagajivosti. Gre za šikanozno dejanje in odločitev sodišča je nerazumljiva, saj tožnico sili v življenjske pogoje srednjega veka. Nemogoče je, da bi tožnica danes prala in se umivala v "škafu". Ker je pred vrati zima, tožnica ne bo mogla v hladnem opravljati zgoraj navedenih opravil, grozi pa tudi, da bo cev zaradi vremenskih vplivov popokala. Nevarnost, ki grozi tožnici, je nesorazmerna s tistim, kar bi toženec lahko rešil v izredno kratkem času z enim samim potegom mašila iz cevi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo v postopku zaradi motenja posesti na predlog stranke, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 1. in 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98), ali tudi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 427. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99). Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotovilo, da je tožnica za verjetno izkazala le, da je upravičena do posestnega varstva, ne pa tudi vsaj ene od naslednjih predpostavk: da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo pretrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici; niti ni za verjetno izkazala, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenih navedb zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da tožnica ni navedla, ali ji sploh nastaja škoda, kakšne vrste je in zakaj je težko nadomestljiva. Pojem težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo začasne odredbe po 2. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard. Sodišče mora tako v konkretnem primeru presoditi, ali ugotovljena dejstva ustrezajo vsebini abstraktne in splošne pravne norme, to je tipičnemu za vse primere težko nadomestljive škode. Škoda v smislu obravnavane določbe ne pomeni le pravno priznanih škod obligacijskega prava, varovanih z zahtevkom na plačilo odškodnine, temveč vsak poseg v pravno varovan položaj osebe, katerega posledice je težko odpraviti (restitucija) ali omiliti (satisfakcija). Če tožnica v hiši ne more uporabljati sanitarij, to brez dvoma pomeni ne le grožnjo, temveč že nastanek težko nadomestljive škode. Konkretnejše navedbe tožnice o tem, kakšna in zakaj ji nastaja težko nadomestljiva škoda, niso potrebne. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih higienskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni potrebno posebej obrazlagati. Ko gre za vsebino pojma težko nadomestljive škode, je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo materialnega prava, zato pa tudi ni moglo popolnoma in pravilno ugotoviti dejanskega stanja, torej presoditi, ali so dejstva, ki jih navaja tožnica, verjetno izkazana.

Kot stopnja prepričanosti o resničnosti ugotovljenih dejstev v postopku za izdajo začasne odredbe namreč zadošča verjetnost. Glede na to je podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ponovno preizkusiti, ali je tožnica za verjetno izkazala obstoj katerega od pogojev za izdajo začasne odredbe po ZIZ ali ZPP in nato odločiti o izdaji predlagane začasne odredbe.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.