Jedro

Po 4. odstavku 14.a člena ZLPLS mora odločitev o vlogi za razporeditev sredstev vsebovati obrazložitev. V primerih, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, s tem da navede konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni program tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep o razporeditvi sredstev Sveta Fundacije za šport št. D4-10-28 z dne 4. 2. 2010 odpravi in se zadeva vrne Svetu Fundacije za šport v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Svet Fundacije za šport je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom odločil, da se v letu 2010 tožeči stranki ne dodelijo sredstva iz javnega razpisa za prijavljeni program „...“ na področju drugih programov (D4). V obrazložitvi navaja, da je Fundacija za šport na podlagi Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Pravilnik), v Uradnem listu RS, št. 81/09 z dne 16. 10. 2009, objavila javni razpis za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (v nadaljevanju: javni razpis). Na področju dejavnosti „drugih programov“ (v nadaljevanju področje D4) je strokovna komisija obravnavala 97 pravilnih in popolnih vlog. Skupna višina sredstev, zaprošenih s temi vlogami, je znašala 1.987.320,00 EUR, razpisana pa so bila sredstva v višini 240.000,00 EUR. Strokovna komisija Fundacije za šport je na podlagi določb Pravilnika pripravila predlog delitve sredstev, in sicer je prijavljene programe ovrednotila na podlagi statusa kandidata in možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom (25. člen Pravilnika). Obravnavanemu programu je bilo na podlagi statusa kandidata dodeljenih 10 točk, na podlagi možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom pa 3 točke. Ker je v 25. členu Pravilnika določeno, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira Fundacija, programi, ki zberejo najmanj 14 točk, strokovna komisija obravnavanega programa ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo.

Komisija za pritožbe je kot drugostopenjski organ s sklepom št. D4-10-28 z dne 21. 4. 2010 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da „je pritožbo preizkusila in v pritožbenem postopku ob presoji pritožbenih navedb in dokumentacije v spisu ugotovila, da je pritožba neutemeljena, saj je tožeča stranka v pritožbi le ponovila navedbe, ki izhajajo že iz vloge“. Na podlagi ponovne preučitve spisne dokumentacije in pritožbe je ugotovila, da obravnavani program „ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, prispele na javni razpis, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa“.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklepa organa prve in druge stopnje, ker meni, da je prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka, saj je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Po 4. točki 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pooblaščena uradna oseba namreč ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je postopka na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena uradna oseba, A.A. Sklep Komisije za pritožbe je treba odpraviti že iz tega razloga, poleg tega pa ta komisija tudi ni organ, pristojen za odločanje o pritožbi. Po določbi 232. člena ZUP o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo namreč odloča organ, določen z zakonom, pristojnost Komisije za pritožbe pa je določena v pravilih Fundacije za šport in ne z zakonom. Poleg tega sta obrazložitvi izpodbijanih sklepov tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti, Komisija za pritožbe pa sploh ni presodila pritožbenih navedb. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi upravna akta prve in druge stopnje ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma odpravi akt druge stopnje in vrne zadevo organu druge stopnje v ponovni postopek, ali pa s sodbo odloči o stvari, poleg tega pa naj toženi stranki naloži povračilo vseh stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da A.A. opravlja za organ prve kot druge stopnje zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitev. Tožena stranka ima namreč zaposleni le dve osebi, direktorja ter svetovalko direktorja A.A., ki v postopku ni odločala in ni opravljala nobenih dejanj. Pritožbo tožeče stranke je obravnavala Komisija za pritožbe, ki je za to pristojna po pravilih Fundacije, za svoje delo pa potrebuje ustrezno tehnično podporo, ki jo v skladu z organizacijo tožene stranke opravlja A.A. Ustanovitev tožene stranke temelji na Zakonu o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS), ki v členu 14.a določa, da je postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev urejen s tem zakonom in Pravilnikom, ki ga v skladu z 11. členom ZLPLS sprejme svet Fundacije. Organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, se določi s pravili Fundacije. Drugostopenjska odločba vsebuje vse sestavine, predpisane z ZUP. V nadaljevanju tožena stranka povzema merila za ocenjevanje programov, prijavljenih na razpis, in meni, da je bil obravnavani program ovrednoten ob upoštevanju metodologij, določenih s Pravilnikom.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja še, da iz obeh odločb izrecno izhaja, da je A.A. postopek vodila, zato ni jasno, kaj tožena stranka razume z nalogami tehnične podpore. Ni jasno, zakaj naj bi se oseba, ki delo organov le tehnično podpira, pod odločbi podpisala. Ni verjetno, da svetovalka direktorja tožene stranke, za katero je po predloženem katalogu delovnih mest zahtevan strokovni izpit iz upravnega postopka, ne bi ločila med tehnično podporo in vodenjem postopka. Predlaga, naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži zapisnik organa prve in druge stopnje, s katerim je kolegijski organ določil uradno osebo za vodenje postopka do izdaje odločbe (2. odstavek 29. člena ZUP) ter pisno poročilo in predlog upravnega akta.

Tožba je utemeljena.

Po 4. odstavku 14.a člena ZLPLS (Uradni list RS, št. 44/96) mora odločitev o vlogi za razporeditev sredstev vsebovati obrazložitev. Že prvostopenjski upravni akt, izpodbijan v tem upravnem sporu, ni obrazložen tako, kot to zahteva ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10) v 214. členu. Iz obrazložitve namreč ni mogoče razbrati konkretnih razlogov in okoliščin, zaradi katerih je prvostopenjski organ na podlagi meril iz 23. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 92/07) programu tožeče stranke dodelil določeno število točk. Te nepravilnosti ni odpravil niti pritožbeni organ, ki se poleg tega ni konkretno opredelil do pritožbenih navedb tožeče stranke, kot bi se po zakonu moral (254. člen ZUP). Obrazložitev izpodbijane odločbe zato ne omogoča preizkusa, ali in kako so bili pri ocenjevanju vloge tožeče stranke upoštevani kriteriji iz razpisa in Pravilnika.

Sodišče se sicer ob presoji odločb, izdanih v javnih razpisih, že načeloma ne more spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja, temveč organom pušča določeno polje proste presoje (prim. npr. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005). Vendar pa to ne pomeni, da lahko odločba ostane neobrazložena. V primerih, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, s tem da navede konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni program tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej. Zgolj številčne ocene izpolnjevanja kriterijev torej še ne predstavljajo ustrezne obrazložitve. Že samo ta kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponovni postopek.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi, da je Upravno sodišče o tem, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka na podlagi 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, če je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, že sprejelo stališče v upravnem sporu opr. št. I U 686/2010 ter ga obrazložilo v sodbi z dne 15. 12. 2010, tako da je tožena stranka z njim že seznanjena.

Prav tako je sodišče v navedeni zadevi (ter tudi v zadevi I U 677/2010) sprejelo stališče, da je neutemeljena praktično identična tožbena navedba, da je o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega organa odločal nepristojen organ. Po določbi 1. odstavka 14.a člena ZLPLS se namreč postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij, med katere po 8. členu ZLPLS spada tudi tožena stranka, ureja z ZLPLS in Pravilnikom (2. odstavek 11. člena ZLPLS). Le če ZLPLS in Pravilnik posameznega vprašanja postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Glede organa, ki odloča v pritožbenem postopku, ZLPLS izrecno določa, da se ga določi s pravili fundacije (3. odstavek 11. člena ZLPSL). Komisija za pritožbe je bila torej kot pritožbeni organ določena na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila, v skladu z ureditvijo posebnega upravnega postopka, ki v takih primerih izključuje uporabo ZUP. Te ureditve ne bi bilo mogoče upoštevati le, če bi bila v neskladju z Ustavo, česar pa tožeča stranka ne zatrjuje.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožeči stranki prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je sicer izrecno uveljavljala povečanje povrnjenih stroškov za DDV, vendar po mnenju sodišča prej navedena ureditev povrnitve stroškov v upravnem sporu tega ne omogoča. Ta ureditev namreč izrecno določa povračilo pavšalnega zneska, torej zneska, ki ni odvisen od dejanskih stroškov. Poleg tega se ta znesek povrne stranki (in ne odvetniku), ki ne izkazuje, da bi bila zavezanka za plačilo DDV.