Jedro

Če obramba zavrnitev dokaznega predloga uveljavlja kot kršitev pravice v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, mora konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, da izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 2.4.2007 obsojenega Z.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 184. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz utemeljitve zahteve pa je razvidno, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitev ustavnih jamstev obdolžencu iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe ter v skladu s tem odloči o stroških postopka.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru navaja, da obsojenčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojeni Z.J. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega Z.J. v zahtevi navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, saj da je le na podlagi tega, da je verjelo oškodovanki, zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A.K. in V.Č. ter odreditev izvedenstva zaradi odgovora na vprašanje, ali je mogoče, da bi sledove obsojenčeve sline oškodovanka L.K. na svoj vrat nanesla tako, da bi po njem podrgnila s skodelico, iz katere je pred tem pil obsojeni.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal, da se neposredno zasliši priča V.Č., zasliši priča A.K., ki bi znal pojasniti morebitne okoliščine v zvezi z obsojenčevimi trditvami, da si je pri njem L.K. želela izposoditi 700.000 SIT za nakup avtomobila, prav tako pa je predlagal izdelavo izvedenskega mnenja zaradi odgovora na vprašanji, ali je bila izolirana zadostna količina DNK za nadaljnjo analizo in ali obstaja možnost prenosa te sledi s kozarca, na katerem se nahaja slina osebe, katere vzorec DNK se preiskuje ali iz kakega drugega predmeta (izpljunek v robček).

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za odreditev izvedenstva zavrnilo z navedbo, da glede na oškodovankin opis dogajanja ne dvomi v resničnost njene izpovedbe, dokazni predlog za zaslišanje oškodovankinega brata A.K. z enako razlago, s tem da je dodalo še, da so obsojenčeve navedbe, da je oškodovanka od njega zahtevala denarno posojilo za nakup avtomobila, neprepričljive tudi zato, ker je obsojenec glede tega, komu naj bi bil denar namenjen, zagovor spreminjal. Kar pa zadeva zaslišanje priče V.Č. je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z navedbami, da njeno zaslišanje v ničemer ne bi prispevalo k razjasnitvi dogodka, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da takrat ni bila zaposlena v obsojenčevem podjetju in da bi lahko izpovedala le o posrednih dogodkih, povezanih z obravnavanim kaznivim dejanjem. Višje sodišče je taki argumentaciji prvostopenjskega sodišča pritrdilo in zavrnilo očitke obsojenčevega zagovornika, da je bila z zavrnitvijo teh dokazov kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Zavrnitev dokaznega predloga lahko obramba uveljavlja kot kršitev pravice tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obsojenec v izrednem pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper pravnomočno sodbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, da izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča. Zato ne zadošča, da obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj zatrjuje, da bi sodišče moralo dokaz izvesti, ampak mora hkrati navesti okoliščine, iz katerih izhaja pravna relevantnost. Pri presoji dokaznih predlogov v korist obdolžencu mora sodišče predlog oceniti z vidika: 1) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; 2) ali predlagani dokaz sploh obstaja; 3) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in 4) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen, pri tem pa se vprašanje verjetne izkazanosti navadno navezuje na osnovno vprašanje obstoja oziroma pravne relevantnosti dokaza.

Vložnik v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca zaradi razjasnitve vprašanj v zvezi z zadostnostjo zavarovanega materiala na oškodovankinem vratu in možnostjo nanosa obsojenčeve sline s kozarca ali skodelice oziroma na drug način, navaja, da mora sodišče tak dokaz izvesti, četudi se sliši obsojenčev zagovor še tako smešen oziroma malo verjeten in ga brez izvedbe ustreznega dokaza ne sme "kratkomalo zavreči". S temi navedbami v zahtevi pa vložnik ne more omajati zakonitosti izpodbijane sodbe, saj izhaja iz napačnega izhodišča, da mora sodišče izvajati dokaze, četudi so trditve obrambe v povezavi z zagovorom obdolženca malo verjetne ali celo smešne. Na tej točki je treba zato ugotoviti, da v vloženem izrednem pravnem sredstvu vložnik ni uspel izkazati, da je presoja obeh sodišč z vidika verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo, napačna.

Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče zavrnilo obsojenčev zagovor, ne da bi zaslišalo oškodovankinega brata A.K., pri čemer je obramba prepričana, da bi šele po zaslišanju te priče prvostopenjsko sodišče lahko "zavrglo" obsojenčev zagovor, da ga je oškodovanka prosila za denar. Tudi glede tega predlaganega dokaza obramba ni izkazala verjetnosti, da bo z njim mogoče dokazati obsojenčevo trditev, da ga je oškodovanka prosila za navedeni denarni znesek za nakup avtomobila. Glede tega denarja je priča S.P., oškodovankin fant, povedal, da se z oškodovanko o tem nista nič pogovarjala, da pa je o tem slišal od oškodovankinega brata, od kod pa je temu to znano, ni vedel povedati. Oškodovana L.K. je na glavni obravnavi povedala, da je njen brat A.K. o tem slišal od nekega gospoda M., kateremu bi naj to dejal obsojenec in da se je tako govorilo po V., da pa o tem, da bi jo brat nagovarjal, naj obsojenca prosi za denar, ne ve nič (prav tam). Obsojenec ni zatrjeval, da je bil A.K. navzoč, ko naj bi ga oškodovanka vprašala, da ji posodi navedeni denarni znesek za nakup avtomobila. Obramba je pri podaji dokaznega predloga navedla, da bi priča A.K. znal pojasniti morebitne okoliščine v zvezi s trditvami obsojenca, in je glede na uporabljeno formulacijo takšno možnost samo dopuščala. Zato je argumentacija v izpodbijani pravnomočni sodbi, iz katere po vsebini izhaja, da obramba ni izkazala verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom izkazala zatrjevano dejstvo, razumna.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da bi sodišče moralo zaslišati V.Č., saj je oškodovanka v izpovedbi navedla, da naj bi istovrstno kaznivo dejanje, ki je obravnavano v tem kazenskem postopku, obsojenec storil tudi zoper predlagano pričo. Zaslišanje V.Č. bi zato po stališču vložnika pomagalo razjasniti dejansko stanje, če drugega ne, bi omajalo verodostojnost oškodovankinih navedb.

Oškodovanka je na glavni obravnavi povedala, da jo je M.Ž. po "obravnavanem" dogodku poklicala in jo vprašala, kaj se dogaja, saj so bili pri njej doma kriminalisti, nato pa dejala, da ni bila edina in da se je to dogajalo tudi V.Č., ki pa je ne pozna. Priča M.Ž., zaslišana na istem naroku za glavno obravnavo, je na vprašanje predsednice senata, kakšen odnos naj bi obsojenec imel do V.Č., odgovorila, da ji je V.Č. razlagala, vendar pa da o tem ne more reči ničesar, ker ji kaj podrobnejšega ni znano. Obsojenec in njegov zagovornik o vsebini razgovora z oškodovanko priči Ž. nista postavila nobenega vprašanja. Glede na to, da se oškodovanka s pričo V.Č., ki je (sicer) bila zaslišana v preiskavi sploh ni pogovarjala, je z vidika presoje oškodovankine verodostojnosti relevantno le kar sta se o tem pogovarjali s pričo V.Ž. Obramba, ki je imela možnost pričo o tem izprašati, pa tega ni storila. S tega vidika je zavrnitev tega dokaznega predloga po presoji Vrhovnega sodišča razumna, zato na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Vložnik navaja, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sledili "življenjski prepričljivosti" oškodovankinih navedb, da pa se nista opredelili do očitkov obrambe, da takemu sklepanju sodišč gotovo ne govorijo v prid okoliščine, da "domnevna" oškodovanka, potem ko naj bi jo obsojenec proti njeni volji prijel z roko za mednožje, nato po nekaj dneh proti njeni volji tudi za prsi, pride v službo, ko je v bolniškem staležu ter "domnevnega storilca", potem ko ta zoper zoper njo stori kaznivo dejanje, prosi, da jo odpelje k zdravniku. S takimi navedbami vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak po vsebini ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. To izhaja tudi iz nadaljnje utemeljitve zahteve, da dokazni postopek ni potrdil suma, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kršitve kazenskega zakona, ki jo na najsplošnejši način vložnik navaja le uvodoma, v obrazložitvi zahteve ni utemeljil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega Z.J., niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni Z.J. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezapleteno zadevo.