Jedro

Tožena stranka je bila potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oz. ko so potekli vsi roki zanje, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (po uradni dolžnosti). Ker je torej po prekinitvi postopka bilo treba izdati samo še odločbo, jo je pritožbeno sodišče vseeno izdalo, saj prekinitev postopka na to dejanje, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, ne vpliva. Zapis obveznosti s strani tožene stranke sicer pomeni posredno pripoznavo dolga, vendar je le-ta brez pravnega učinka, saj zapis ne vsebuje dovolj podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti obveznost, njeno višino. Za inkaso cesijo je značilno, da cesionar formalno postane upnik cedirane terjatve, ekonomsko pa ta še naprej ostane cedentu, kar pomeni, da cesionar sicer nastopa proti cessusu kot upnik v svojem imenu, da pa ga bremeni obveznost (iz fiduciarnega posla), da izterjano kasneje izroči (nakaže) cedentu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1,615.423,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.05.1992 do plačila (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 173.780,60 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.04.1999 do plačila (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (pred spremenjenim senatom). Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je drugostopenjsko sodišče pritožbeni postopek nadaljevalo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila tožena stranka dne 12.05.2000 (na podlagi sklepa z dne 29.12.1999) izbrisana iz sodnega registra, brez likvidacije, tj. v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Ker je do prekinitve postopka zaradi njenega prenehanja (po 3. točki 212. člena ZPP/77) prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oz. ko so potekli vsi roki zanje, in je bilo treba samo še izdati odločbo, je sodišče druge stopnje vseeno odločilo o vloženi pritožbi. Na izdajo njegove odločbe, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, namreč prekinitev postopka ne vpliva. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da iz vsebine pogodbe o odstopu terjatve z dne 09.11.1992, št. 43/92 (priloga A5), "ne izhaja, da bi bila terjatev odstopljena zgolj v izterjavo" (gl. list. št. 67), vendar pa pri tem ni pojasnilo, za kakšen odstop terjatve naj bi šlo, ali za cesijo namesto izpolnitve ali pa morda za inkaso cesijo. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje na podlagi 2. in 3. člena omenjene pogodbe, iz katerih izhaja, da naj bi prevzemnik terjatve (J. O.) po izterjavi dolga 70 % njegove vrednosti nakazal odstopniku terjatve, ocenjuje, da je pri navedeni cesiji šlo za inkaso cesijo, za katero je značilno, da cesionar formalno postane upnik cedirane terjatve, ekonomsko pa ta še naprej ostaja cedentu, kar pomeni, da cesionar sicer nastopa proti cessusu kot upnik v svojem imenu, da pa ga bremeni obveznost (iz fiduciarnega posla), da izterjano kasneje izroči (nakaže) cedentu (gl. dr. Miha Juhart: "Cesija - pogodbeni odstop terjatve", Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 201, 6.3.). Zato ne pride v poštev povratna cesija, na katero se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, ki pa bi prišla v poštev pri odstopu terjatve namesto izpolnitve, ko obveznost ugasne že z odstopom. Pri odstopu namesto izpolnitve namreč prevzemnik že s sklenitvijo pogodbe o cesiji pridobi samo terjatev, ki jo je v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe dolžan kot premoženjsko korist vrniti (cedirati nazaj), če je še ni izterjal ali cediral naprej. Vendar pa tožbeni zahtevek tožeče stranke ne glede na navedeno in ne glede na to, da je tožena stranka dne 26.05.1992 (priloga A4) posredno pripoznala dolg (po 2. odstavku 387. člena ZOR), ni utemeljen. Navedena pripoznava je namreč brez pravnega učinka, saj ne vsebuje dovolj podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti obveznost, njeno višino, ki jo je tožeča stranka enostransko konkretizirala v dopisu z dne 05.11.1992, naslovljenem na J. O. (priloga A2). Tožeča stranka je s tem v zvezi sicer kot dokaz predlagala zaslišanje strank (kar je po drugem odstavku 264. člena ZPP/77 subsidiaren dokaz), ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, česar mu ni mogoče očitati, saj je pri njem očitno šlo za nedopusten dokaz za informativne namene, da bi stranka šele na podlagi njegove izvedbe izvedela za posamezna pravotvorna dejstva (v konkretnem primeru za obstoj obveznosti in njeno višino). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena (v zvezi s 1. odstavkom 375. člena) ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka izreka). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi z njo zvezane stroške (2. točka izreka).