Jedro

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur.l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če pa je toženka pridobila stanovanjsko pravico še pred uveljavitvijo navedenih stanovanjskih predpisov, je nastanek njene pravice potrebno presojati po predpisih, ki so tedaj (ob nastanku njene pravice) veljali.

Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice pa ni bilo, stanovanjska pravica ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta oprli svoji odločitvi na 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem Komanda garnizona, ki je toženi stranki dodelila stanovanje, ni bila več upravičena razpolagati z njim.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je za odločitev sporno le vprašanje razpolagalne pravice s stanovanjskim skladom JLA. Revident meni, da Republika Slovenija dne 25.6.1991 ni pridobila razpolagalne pravice. Stanovanjski sklad je prevzela šele po 18.10.1991 na podlagi dogovora o dokončnem umiku armade iz Slovenije. Ker je bila odločba izdana prej, tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana v tem sporu. V vmesnem času so za dodeljevanje stanovanj veljali zvezni predpisi. Odločba o dodelitvi tudi ni bila v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom o stanovanjskih razmerjih. Revident nadalje trdi, da je bil pravilnik iz leta 1991 o dodeljevanju stanovanj izdan tudi na podlagi zakona o sredstvih in financiranju JLA. Ta pravilnik je razveljavil prejšnji pravilnik, ki je bil v skladu z ustavnim redom Republike Slovenije in zakonom o stanovanjskih razmerjih. Revident zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali drugostopno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. tožbo zavrže zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Pri odločanju sta izhajali le iz dejstva, da Komanda garnizona Ljubljana po 25.6.1991 ni bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz sklada prejšnje JLA. Za odločitev o tožbenem zahtevku ta sicer točna ugotovitev ne zadošča. Iz trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi, ki jih povzema tudi sodišče prve stopnje (stran 2 sodbe) izhaja, da je toženka pred vselitvijo v sporno stanovanje bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju B. Stanovanje ni bilo primerno za bivanje, ker je bilo premajhno in je v njem tudi zamakalo. Na glavni obravnavi je še zatrjevala, da je v tem stanovanju, ki je prav tako sodilo v sklad vojaških stanovanj, prebivala 16 let. Sporno stanovanje naj bi torej pridobila tako, da se je izselila iz stanovanja, na katerem je imela stanovanjsko pravico, in se vselila v sporno stanovanje na podlagi (nezakonite) odločbe Komande garnizona. Pridobitev novega stanovanja naj bi bila pogojena z izpraznitvijo (izročitvijo) prejšnjega stanovanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v reviziji sicer napačno trdi, da je bila takšna dodelitev zakonita. Revident napačno razlaga 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91). Revizijsko sodišče se v tem delu strinja z razlogi sodišč prve in druge stopnje in tudi samo ugotavlja, da je bila odločba Komande garnizona, Stanovanjski organ, z dne 19.8.1991 nezakonita, ker Komanda garnizona v tem času ni imela več pravice razpolagati s spornim stanovanjem. Na njeni podlagi sklenjena pogodba o uporabi stanovanja z dne 7.9.1991 je bila zato neveljavna. Razpolagalno pravico je torej v času dodelitve spornega stanovanja imela tožeča stranka in je zato njena aktivna legitimacija v tem sporu podana.

Revizija pa je utemeljena iz drugih materialnopravnih razlogov, ki jih sicer revident v reviziji ne navaja, revizijsko sodišče pa jih je v okviru materialnopravne presoje spora moralo upoštevati.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur.l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če pa je toženka pridobila stanovanjsko pravico še pred uveljavitvijo navedenih stanovanjskih predpisov, je nastanek njene pravice potrebno presojati po predpisih, ki so tedaj (ob nastanku njene pravice) veljali. Če je torej po tedaj veljavnih predpisih stanovanjska pravica veljavno nastala, in je na podlagi te pravice toženka pridobila pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogla izgubiti, dokler ni pridobila pravice na drugem stanovanju. Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice pa ni bilo, stanovanjska pravica ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je tožeča stranka s tem, ko je pridobila izpraznjeno stanovanje, pridobila tudi pravico razpolaganja z njim, tako da se v premoženjski masi stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila (če do te "zamenjave" ne bi prišlo) zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemno pogodbo po sedaj veljavnem stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS, št. 18/91) oz. stanovanje privatizirati po uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92).

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo obe sodbi razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so trditve tožene stranke točne, tj. ali je do sporne dodelitve stanovanja res imela stanovanjsko pravico na dotedanjem stanovanju in ali je res, da je prišlo do preselitve le zaradi izboljšanja do tedaj neustreznih stanovanjskih pogojev. Ugotoviti bo torej moralo obseg toženkinih pravic do sporne odločbe. Šele nato bo o zahtevku ob upoštevanju navedenih napotkov lahko ponovno odločilo. Izpraznitvenem zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo istočasno mogoča vrnitev v prejšnje stanje oz. takšna rešitev, ki bo toženki zagotavljala enak obseg stanovanjskega varstva kot ga je imela pred sporno odločbo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.