Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se sme sklicevati na kršitve zakona le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bila S. S. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena KZ ji je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 212. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ter z nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača A. d.d. 1.2657,87 EUR. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ ji je v določeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od 00.40 ure do 6.40 ure 7. 8. 2004 ter od 6. 10. 2004 od 18.10 ure do 7. 10. 2004 do 19.25 ure. Nadalje ji je sodišče odvzelo premoženjsko korist v znesku 1.369,02 EUR, odločilo pa je še, da je dolžna solidarno z E. D. plačati oškodovancu 2.535,75 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2004 pa do plačila. Višje sodišče je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka. To odločbo pa je sodišče naknadno na podlagi predloga obsojenke spremenilo tako, da jo je glede na dejstvo, da je prejemnica socialne pomoči, oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila obsojenka zahtevo za varstvo zakonitosti (ki jo je sicer naslovila kot pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru), kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni vlogi ugodi in jo v celoti oprosti vseh obtožb. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da obsojenka s svojim zanikanjem sodelovanja pri kaznivih dejanjih uveljavlja le drugačno oceno dokazov in s tem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljaviti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenka v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti vztraja pri svojih navedbah.

5. Skladno z določilom člena 420 ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper odločbo s katero je bil končan kazenski postopek ali zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V konkretni kazenski zadevi vložnica sicer uvodoma sodišču očita kršitev materialnega in procesnega zakona, vendar pa teh kršitev v nadaljevanju ne obrazloži. Z navedbami, da jo je sodišče obsodilo, čeprav za to niso obstajali dokazi, saj samo dejstvo, da se je soobsojenec peljal v avtomobilu, ne more zadoščati za obsodbo, ipd.. izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča oziroma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati. Nadaljnje navedbe obsojenke v zahtevi, da zagovornik po uradni dolžnosti ni ravnal z zadostno vestnostjo in skrbnostjo, saj bi bila v nasprotnem obtožbe oproščena, da so v spisu dokazi, ki bi morali biti izločeni, pa ne samo da so docela nekonkretizirane, temveč tudi te trditve niso materialno izčrpane (skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve zakona le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo), zaradi česar vložnica tudi s temi očitki ne more uspeti.

7. Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena v pretežnem delu iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa gre za neobrazložene očitke, ki jih pritožba ni vsebovala, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.