Jedro

Če stranka ni zamudila nobenega roka iz 23. člena ZUS-1, temveč je (v postavljenem roku) popravljala tožbo, vendar napačno, vrnitev v prejšnje stanje pa je predlagala skupaj s pritožbo (ki jo je vložila pravočasno), ne gre za institut "vrnitve v prejšnje stanje". Vrhovno sodišče pa je razloge iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojalo kot pritožbene razloge zoper sklep o zavrženju tožbe v okviru presoje pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za finance RS z dne 19.9.2007 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka), tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa ni ugodilo (3. točka izreka).

V obrazložitvi 1. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje ugotavlja, da je po prejemu tožbe tožnikovega pooblaščenca, ki je odvetnik, z dopisi z dne 6.11.2007 in 26.11.2007 pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da bo zadevo v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) lahko obravnavalo. Tožnikov pooblaščenec je kljub opozorilu sodišča v dopisu z dne 26.11.2007 vztrajal pri odpravi odločbe Ministrstva za finance RS z dne 19.9.2007. Ker izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, le-ta pa v roku, ki mu ga je določilo sodišče, kljub opozorilu ni odpravil pomanjkljivosti, je sodišče tožbo zavrglo v skladu z 2. odstavkom 31. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je vložena tožba. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, kar pomeni, da tudi procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (2. točka izreka). V zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz potrdil, ki jih je predložil tožnik izhaja, da živi sam, od 30.5.2001 je zaposlen, v mesecu juliju, avgustu in septembru 2007 pa je znašala njegova povprečna mesečna plača 754,55 EUR. Njegovi dohodki, ki so bili upoštevani pri odmeri dohodnine za leto 2006, so znašali 227.778 SIT mesečno. Znesek minimalne plače znaša od 1. avgusta 2007 dalje 538,53 EUR, zajamčena plača pa je od 1. avgusta 2006 bila 56.970 SIT. Ob dejstvu, da je tožnik zaposlen, da je že v letu 2006 prejemal dohodke višje od zajamčene plače in da njegova sedanja povprečna mesečna plača presega znesek minimalne plače, sodišče ni imelo podlage za sklep, da bi plačilo takse lahko predstavljalo izdatek, zaradi katerega bi se tako občutno zmanjšala sredstva, da bi to ogrozilo tožnikovo preživljanje. Zato tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo (3. točka izreka).

Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper citirani sklep. Navaja, da je v svoji vlogi odgovoril na poziv sodišča, da svojo tožbo popravi in sicer je izpostavil, da prvostopenjske odločbe upravnega organa nima in sodišču predlagal, da odločbo samo pridobi po uradni dolžnosti. Tožnik je sedaj našel odločbo, zato predlaga sodišču, da mu dovoli, da tožbo popravi tako, kot se je od njega zahtevalo. Tožnik sedaj popravlja tožbo in zahteva odpravo tako odločbe upravnega organa prve stopnje, kot odločbo tožene stranke, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da naj najprej odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter nato izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da ni kriv, da svoje tožbe ni popravil, saj ni razpolagal z odločbo organa prve stopnje. Ko je slednjo našel, je ravnal ustrezno z zahtevo sodišča. Glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks pa tožnik navaja, da so listine, ki jih je predložil, pomanjkljivo in nepravilno ocenjene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je skupaj s pritožbo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Če stranka iz upravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 24. člena ZUS-1). Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga, v roku za vložitev predloga pa potrebno opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 24. člena ZUS-1). O vrnitvi v prejšnje stanje odloča sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju (6. odstavek 24. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru ni izpolnjen noben izmed zahtevanih pogojev za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je predlagal vrnitev v prejšnje stanje skupaj s pritožbo, čeprav roka za vložitev pritožbe ni zamudil. Tožnik tudi ni zamudil nobenega drugega roka za opravo kakšnega dejanja v postopku. Na poziv sodišča prve stopnje je tožnik dvakrat pravočasno dopolnjeval oziroma popravljal tožbo, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča napačno. Vztrajal je namreč pri odpravi odločbe Ministrstva za finance, torej odločbe upravnega organa druge stopnje, čeprav bi glede na določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 moral izpodbijati prvostopenjsko odločbo, kar je bilo tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu z dopisoma sodišča prve stopnje tudi pojasnjeno. Razlog za izdajo sklepa o zavrženju tožbe je bil zato nepravilna poprava tožbe in ne nepredložitev odločbe upravnega organa prve stopnje, kot zmotno meni tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker torej po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik ni zamudil nobenega roka za opravo kakšnega dejanja v postopku, v obravnavanem primeru sploh ne gre za institut "vrnitve v prejšnje stanje" (ne glede na tožnikove navedbe), o katerem bi lahko odločalo bodisi pritožbeno sodišče (saj ne gre za zamudo pritožbenega roka), bodisi sodišče prve stopnje (ki ne navsezadnje svojega sklepa o zavrženju tožbe samo niti ne more razveljaviti), zato pritožbeno sodišče zadeve v okviru presoje "predloga za vrnitev v prejšnje stanje" ni vračalo v reševanje sodišču prve stopnje, temveč je tožnikove navedbe v "predlogu za vrnitev v prejšnje stanje" upoštevalo kot pritožbene razloge zoper izpodbijani sklep v okviru presoje pravilnosti postopanja prvostopenjskega sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V obravnavanem primeru je to odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 5.4.2004. Tožnik pa je v tožbi predlagal odpravo odločbe tožene stranke (Ministrstva za finance RS z dne 19.9.2007). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo tožnika na dopolnitev z jasnim pozivom, da naj zahteva odpravo prvostopenjskega upravnega akta. Kljub jasnosti obeh pozivov sodišča prve stopnje je tožnik vztrajal pri izpodbijanju drugostopenjske odločbe. Dejstvo, da tožnik ni predložil prvostopenjskega upravnega akta, za obravnavo te zadeve ni relevantno, saj razlog za zavrženje tožbe ni bila nepredložitev prvostopenjskega upravnega akta, temveč dejstvo, da tožnik ni popravil oziroma dopolnil tožbe tako, kot je to bilo od njega zahtevano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 31. člena ZUS-1 in tožbo s sklepom zavrglo.

Procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe je tožba, ki jo je v upravnem sporu možno obravnavati. Ker tožnikova tožba ni bila sposobna za obravnavanje in jo je sodišče zavrglo, je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks. Sodišče stranko na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah oprosti plačila taks, če bi se zaradi plačila občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se tožnik ali njegovi družinski člani preživljajo. Tožnik živi sam, njegova povprečna plača v mesecih julij, avgust in september 2007 je znašala 754,55 EUR, kar je skoraj 50% več od zneska minimalne plače, ki jo do 1. avgusta 2007 znašala 538,53 EUR (Uradni list RS, št. 69/07). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da zaradi plačila sodnih taks, ki skupaj znesejo 174,46 EUR, tožnikova sredstva ne bodo zmanjšana do te mere, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi določb 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.