Jedro

Tožnica ni dokazala, da je šlo pri njenem sodelovanju s toženko za delovno razmerje, saj niso bili izkazani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. V primeru tožnice ni izkazano, da bi delo za toženko opravljala neprekinjeno, da bi bila vključena v organiziran delovni proces na enak način kot ostali zaposleni, navodila za delo in nadzor pa sta bila izvajana le v smislu nadziranja izvrševanja sklenjenih civilnih pogodb, zato zagotovitev sredstev za opravljanje dela in dodelitev toženkinega elektronskega naslova za komunikacijo ne dokazuje, da je šlo za delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je sicer pri pisanju izreka storilo očitno pisno pomoto, ko je o stroških postopka odločilo v podtočki 7 točke I namesto s točko II, vendar ta pomota ni povzročila nejasnost izreka. Iz obrazložitve jasno izhaja, da se zavrne tožbeni zahtevek (33. točka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (34. točka), zato gre le za očitno pisno pomoto, katero lahko sodišče prve stopnje odpravi z izdajo popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje neprekinjene delovne dobe, izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto producent, obračun razlike v nadomestilu plače, ki bi jo tožnica morala prejemati, in ki jo je prejela, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je izrek nerazumljiv, saj je v podtočki 7 razvidno, da naj bi vsaka stranka krila svoje stroške, iz točke I, katere del je podtočka 7, pa da se podtočka 7 zavrne. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodišče prve stopnje ni presojalo vseh elementov skladno s 4. členom v povezavi z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ni se opredelilo do kontinuitete dela in opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom. Dejansko stanje je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je izrazito enostranska in pomanjkljivo obrazložena. Sodišče je ugotavljalo le dejstva, na podlagi katerih je lahko zahtevek zavrnilo, ni pa želelo ugotavljati ostalih dejstev in se ni opredelilo do ostalih dokazov. Zaključek, da je bil obseg dela tožnice manjši, da je opravljala delo zgolj glede na trenutne potrebe toženke in je lahko sama izbirala, kdaj bo delala, da je lahko delala tudi od doma, je napačen in v nasprotju z izpovedjo tožnice in prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Tožnica je delala po navodilih in pod nadzorom, odsotnost je planirala v dogovoru z nadrejenim, javljala je bolniško odsotnost. Delala je na več projektih hkrati, ni delala le na informativnem, ampak tudi na kulturno umetniškemu programu, do česar se sodišče ne opredeli. Avgusta je bil obseg dela manjši zaradi dopustov, drugače pa je imela primerljiv obseg z ostalimi producenti. Relevantno obdobje je le obdobje do trenutka vložitve tožbe, saj ji je toženka po vloženi tožbi načrtno dodeljevala manj dela. Na pomembnost tožnice za delovni proces kaže dejstvo, da ji je toženka kljub tožbi podaljševala pogodbe. Opravljala je enako delo kot redno zaposleni producenti, v celoti je tudi prevzela oddajo E. Izpostavlja dele izpovedi prič F. F., D. D., C. C., G. G. in H. H. Sodišče ne pojasni, katera naj bi bile enostavnejše naloge in kaj naj bi jo ločilo od ostalih producentov, napačno pa interpretira tudi predložene dokaze. Ugotovi, da je sama odločala, ali in koliko bo delala, hkrati pa, da je toženka določila datum in uro angažiranja. Prav tako odloči, da evidenca vstopov in izstopov ni relevantna pri ugotavljanju obsega dela, nato pa to uporabi kot odločilni kriterij, ki loči tožnico od ostalih zaposlenih. Ponovno poudarja, da je pri toženki imela svojo delovno postajo, službeni računalnik in elektronski naslov ter generiran podpis, kar skladno s sodno prakso kaže na obstoj delovnega razmerja. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

3.Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnica delala vsak mesec zelo malo. Iz izkaza uspeha izhaja, da je v letu 2022 prejela 19.674,79 EUR prihodkov, iz naslova dela za toženko pa le 5.464,79 EUR (27 % prometa), torej je večino prihodkov ustvarila za druge naročnike.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih dejstev, tudi do vprašanja kontinuiranosti opravljanja dela (29. do 31. točka) in dela po navodilih in pod nadzorom (24. do 25. točka), prav tako je v 17. in 24. točki pojasnilo, katera so bila enostavnejšega opravila, ki jih je opravljala tožnica, in katera opravila, ki so jih poleg tega opravljali zaposleni producenti, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Za očitano kršitev gre le v primeru, če je glede odločilnih dejstev podano nasprotje med vsebino listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in razlogi sodbe, ne pa v primeru, ko naj bi bil izrek nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je sicer pri pisanju izreka storilo očitno pisno pomoto, ko je o stroških postopka odločilo v podtočki 7 točke I namesto s točko II, vendar ta pomota ni povzročila nejasnost izreka. Iz obrazložitve jasno izhaja, da se zavrne tožbeni zahtevek (33. točka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (34. točka), zato gre le za očitno pisno pomoto, katero lahko sodišče prve stopnje odpravi z izdajo popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena ZPP). Posledično ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je odločilo tudi o stroških postopka.

7.Tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni, ki je celovita in oblikovana skladno z napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo le do dokazov, ki bi bili v škodo tožnice, ampak je ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva in upoštevalo vse pravno relevantne dokaze. Pritožba ne navede izpovedi katere od zaslišanih prič naj bi sodišče prve stopnje vzelo iz konteksta, niti ne, v katerem delu, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedene dokaze in na podlagi izpovedi tožnice in vseh zaslišanih prič ter predloženih elektronskih sporočil, razporedov, računov, poročil o delu in sklenjenih pogodb ugotovilo, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Tožnica je izpovedala drugače, vendar ostali izvedeni dokazi niso potrdili njene izpovedi, kar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in pojasnilo, zato je neutemeljen očitek o pavšalni obrazložitvi.

8.Tožnica je zatrjevala, da je s toženko od 8. 7. 2022 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu producent. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da čeprav je opravljala posamezna organizatorsko producentska dela osebno in za plačilo, ni bila vključena v organizirani delovni proces toženke na enak način kot zaposleni. Navodila za delo in nadzor, ki ga je izvajala toženka, so bila posledica usklajevanja več ljudi v večji organizaciji in skladna s civilnimi pogodbami, ki jih je imela tožnica sklenjene s toženko. Obseg dela tožnice je bil bistveno manjši od ostalih producentov. Producenti, ki so bili zaposleni pri toženki, so imeli dodatne, težje zadolžitve (pripravljanje vsebine posamezne oddaje, izbor zunanjih sodelavcev, priprava predlogov pogodb, planiranje stroškov, organizacija, koordinacija in nadzor produkcijskega procesa), tožnica pa le lažje naloge, kot so koordinacija posameznih produkcijskih procesov posameznih oddaj, sodelovanje s produkcijsko skupino pri pripravah in snemanju, sprejem gosta. Preden je bila tožnica razporejena na določeno delo, so jo vprašali, ali je to pripravljena prevzeti, kar ni običajno za delovno razmerje. Dela ni opravljala vsak dan, kontinuirano in nepretrgoma, poleg tega je lahko sprejela tudi drugo delo, če je to ni omejilo pri izpolnjevanju pogodbe s toženko. Od tožnice se za razliko od zaposlenih tudi ni zahtevalo, da evidentira čas dela. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je šlo pri njenem sodelovanju s toženko za delovno razmerje, saj niso bili izkazani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.

9.Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica sodelovala tako v informativnem programu kot pri koncertih, da je nadomeščala odsotne producente pri različnih oddajah, vendar slednje ne dokazuje, da je imela enak obseg dela kot zaposleni ali da je delo za toženko opravljala vsak dan kontinuirano in nepretrgoma na enak način kot zaposleni. Tožnica je sprva trdila, da je delo opravljala vsak dan po 8 ur. Te svoje navedbe je nato spremenila in trdila, da so imeli producenti neenakomerno razporejen delovni čas in da je opravljala delo na enak način, vendar teh pavšalnih navedb ni specificirala. Ni pojasnila, kako je bil organiziran delovni čas producentov, koliko ur ali terminov so morali opraviti na mesec, trdila je le, da je šlo za dinamično in kreativno delo, pomembno je bilo le, da je delo opravljeno. Priča D. D. je izpovedala, da so morali biti producenti dosegljivi tudi izven sedeža toženke, vendar tožnica ni podala navedb, da je na delovne dneve, ki jih ni vnesla v mesečna poročila, opravljala delo na daljavo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na izpoved B. B., da je imela tožnica po njegovem mnenju večji obseg dela kot redno zaposleni producenti, ker je delala na več projektih. B. B. namreč ni imel vpogleda v tožničin obseg dela, kot je pojasnil v nadaljevanju zaslišanja, in se je njegova izpoved nanašala le na njegovo sodelovanje s tožnico, z njenim fondom ur, ki jih je opravila v posameznem mesecu, pa ni bil seznanjen. Pri tem že iz planov dela producentov izhaja, da je bila tožnica planirana bistveno manj kot ostali producenti, ki so bili zaposleni pri toženki, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in posledično utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnice in B. B.

10.Pritožba pavšalno nasprotuje natančni analizi obsega dela za posamezni mesec, kar ne omaja pravilnega dokaznega zaključka, da tožnica delo za toženko ni opravljala redno vsak delovni dan. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da mesec avgust ni relevanten, vendar ne pove, na katero leto se to nanaša, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno opredelilo do celotnega vtoževanega obdobja, to je od 8. 7. 2022 do junija 2024. Upoštevajoč analizo obsega opravljenega dela in dejstvo, da je tožnica izpovedala, da ne v letu 2022 ne v letu 2023 ni bila na dopustu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica le nadomeščala zaposlene, ko je bila za to potreba, in dela za toženko ni opravljala vsak delovni dan redno in kontinuirano. Pritožbena navedba, da se čas po vložitvi tožbe, to je po decembru 2023, pri ugotavljanju obsega dela ne bi smel upoštevati, ker je toženka takrat tožnici nalagala manj dela zaradi sodnega postopka, je v nasprotju s tožničinimi navedbami v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2024, da jo toženka tudi po vloženi tožbi potrebuje v enakem obsegu kot prej.

11.Priče A. A., B. B., I .I., C. C. in D. D. so izpovedale, da je tožnica v času, ko jih je nadomeščala, opravljala z njimi primerljiva dela, vendar slednje ne pomeni, da je opravljala vsa dela, ki so jih producenti, zaposleni pri toženki morali opravljati. Dokazni postopek je namreč potrdil navedbe toženke, da je tožnica le nadomeščala producente v času njihove odsotnosti, pri čemer je bil format oddaje že postavljen, zato tožnica ni izbirala zunanjih sodelavcev, ni pripravljala pogodbe in predračunov ter obračunov. Opravljala je le posamezna producentska in organizatorska dela. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je v juliju 2024 od D. D. prevzela oddajo J., ki je bila že pripravljena in je tožnica z njo le še nadaljevala (slednje izhaja tudi iz elektronskih sporočil med tožnico in D. D. pod A54). Enako velja za oddajo E., za katero je F. F. izpovedal, da gre za enostavno oddajo, kjer je tožnica le nadomeščala, dela pa je bilo za dva, največ tri dni.

12.Ali je tožnica opravljala le delo producenta ali delo organizatorja, niti ni bistveno. Posledično so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da tudi nekateri zaposleni producenti niso imeli nobene oddaje ali pa so delali na več oddajah hkrati. Ključno je, da je toženka pri tožnici, preden jo je razporedila na posamezno delo, preverila, ali je pripravljena prevzeti nadomeščanje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče na podlagi predložene elektronske komunikacije (npr. elektronsko sporočilo F. F. z dne 8. 6. 2023, v katerem tožnico sprašuje, če bi prevzela oddajo J. v času dopusta D. D. - A30; elektronsko sporočilo z dne 24. 1. 2024, v katerem D. D. tožnico prosi, da ji sporoči, da bi lahko nadomestila tudi K. K. - A32; elektronsko sporočilo L. L. z dne 8. 5. 2024, kjer prosi tožnico, da kontaktira D. D. za nadomeščanje, če se ji bo to izšlo z njenim dopustom - A42 itd.), zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugačno izpoved tožnice. Bistveni element delovnega razmerja je podrejenost delavca, ki ne more sam izbirati, kaj in kdaj bo delal, ampak mu to določi delodajalec. V tem primeru ta element ni izkazan. Tožnica je sama presodila, ali bo sprejela nalogo oziroma nadomeščanje, kar kaže na njeno samostojnost in fleksibilnost, ki je zaposleni pri toženki niso imeli. Če jo je sprejela, pa je toženka določila razpored dela in tožnici naročila, kdaj mora biti prisotna, vendar pri tem ni šlo za navodila delodajalca, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ampak organizacijo dela več ljudi hkrati na istem projektu. S tem je povezano tudi javljanje, kdaj bo tožnica nedosegljiva oziroma odsotna. Navodila, kje bo potekalo snemanje, koga mora tožnica poklicati, komu mora poročati glede na pojasnjeno ne kažejo na obstoj delovnega razmerja. Tovrstna navodila in nadzor so običajna pri podjemnih in avtorskih pogodbah, saj mora izvajalec opraviti naročeno delo po navodilih naročnika (tako je bilo tudi dogovorjeno s pogodbami o poslovnem sodelovanju - 4. člen) in o opravljenem delu ustrezno poročati (5. člen pogodb o poslovnem sodelovanju). S tem je bilo povezano pošiljanje mesečnih poročil o opravljanem delu, poleg tega so bila slednja podlaga za plačilo računa (7. člen podjemnih pogodb in 9. člen avtorskih pogodb).

13.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni bila v enakem položaju kot zaposleni producenti tudi iz razloga, ker je lahko sprejela drugo delo (2. člen pogodb o poslovnem sodelovanju), česar delavci ne smejo, vsaj ne brez dovoljenja delodajalca (prvi odstavek 39. člena ZDR-1). Edina omejitev je bila, da je to ni oviralo pri izpolnjevanju prevzetih obveznostih do toženke. Nadalje tožnica ni bila dolžna evidentirati opravljenih ur dela. Tožnica je sama izpovedala, da evidentiranje ni bil pogoj za delo, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da se ostali producenti niso bili dolžni evidentirati, ko so šli na teren. H. H. je tako kot A. A. in G. G. izpovedal, da so se zaposleni morali evidentirati. Povedal je, da je to veljalo tudi za delo na terenu, pri čemer je še pojasnil, da je včasih po zaključku dela na terenu zadostovalo, da so bili navedeni na delovnem nalogu in podali poročilo o delu. Tožnica torej ni bila vpeta v delovni proces na enak način kot zaposleni producenti, tudi iz razloga, ker za njo dolžnost evidentiranja delovnega časa ni veljala.

14.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nekonsistentnost, ker je pri presoji upoštevalo, da se od tožnice ni zahtevalo evidentiranje delovnega časa, čeprav je presodilo, da evidenca vstopov in izstopov ne dokazuje obsega dela. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se pri ugotavljanju obsega opravljenega dela, ni upoštevalo evidence vstopov in izstopov tožnice, ker slednja ni edini pokazatelj, koliko je tožnica delala. Za to so bolj pomembne evidence opravljenega dela, razporedi dela in izdani računi. Je pa za presojo podrejenosti tožnice, njene vključenosti v organizirani delovni proces relevantno, ali se je od nje zahtevalo, da evidentira delovni čas. Gre torej za ugotavljanje dveh različnih dejstev.

15.Glede na vse navedeno se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je pri toženki imela svojo delovno postajo, da je uporabljala službeni računalnik in imela službeni elektronski naslov ter generiran podpis. Sodna praksa navedene okoliščine upošteva kot enega od pokazateljev, da gre lahko za delovno razmerje, vendar le v primeru, če se ugotovi, da obstojijo vsi elementi iz 4. člena ZDR-1. V primeru tožnice ni izkazano, da bi delo za toženko opravljala neprekinjeno, da bi bila vključena v organiziran delovni proces na enak način kot ostali zaposleni, navodila za delo in nadzor pa sta bila izvajana le v smislu nadziranja izvrševanja sklenjenih civilnih pogodb, zato zagotovitev sredstev za opravljanje dela in dodelitev toženkinega elektronskega naslova za komunikacijo ne dokazuje, da je šlo za delovno razmerje.

16.Ker je pritožba neutemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Tožnica je v spis vložila mesečna poročila in račune le za to obdobje, iz pritožbe pa izhaja, da je z delom pri toženki zaključila 30. 9. 2024.

2Slednje je zapisala tudi v elektronskem sporočilu z dne 19. 4. 2024 (A42). Pri tem velja izpostaviti, da tožnica ni podala navedb, katere dneve v vtoževanem obdobju je opravljala delo za toženko, koliko ur na dan in na katere dneve naj bi bila upravičeno odsotna.