Jedro

Tožba na izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika je tožba z dvema zahtevkoma: oblikovalnim in dajatvenim. Z obema zahtevkoma mora biti vložena v prekluzivnem šestmesečnem roku od objave začetka stečajnega postopka v uradnem listu.

Ugoditev oblikovalnemu tožbenemu zahtevku je prva materialnopravna predpostavka za odločanje o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka na vrnitev pridobljene koristi v stečajno maso. Če ta zahtevek na materialnopravni podlagi ni utemeljen, to ne pomeni, da je odpadel pravni interes tožeče stranke za oblikovalno tožbo, ki bi jo zato sodišče moralo zavreči.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da nima pravnega učinka proti stečajni masi pravno dejanje sklenitve pogodbe o odstopu terjatve za znesek 343.001,12 SIT (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso znesek 343.001,12 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Dajatveni zahtevek je zavrnilo zato, ker je tožena stranka trdila (tožeča pa temu ni oporekala), da ji dolžnik (cessus) odstopljene terjatve še ni plačal, zaradi česar je terjatev pripravljena vrniti v stečajno maso, ni pa pripravljena plačati njene vrednosti. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o ugoditvi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da je tožba na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika oblikovalna in ne ugotovitvena, zaradi česar pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s 181. členom ZPP (po katerem je treba za ugotovitveno tožbo izkazati pravni interes).

Zoper sodbi sodišče druge in prve stopnje je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa le v ugotovitvenem delu, torej v 1. točki izreka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (prvega odstavka 125. člena, prvega odstavka 129. člena in 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS št. 67/93 s spremembami - ZPPSL) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo zavrže ali pa ju razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V prvem odstavku 125. člena ZPPSL so predpisani temeljni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Izpodbojno je dejanje, storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če je imelo za posledico oškodovanje stečajnih upnikov ali naklanjanje ugodnosti upnikom, stranka, v korist katere je bilo pravno dejanje storjeno, pa je vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. S prvim odstavkom 129. člena ZPPSL je predpisan rok za vložitev izpodbojne tožbe. Ta znaša šest mesecev od dneva objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije (če je glavni razdelitveni narok opravljen prej, pa do tega naroka). V 130. členu ZPPSL pa sta določeni posledici uspelega izpodbijanja pravnega dejanja. V tem primeru pravno dejanje izgubi učinek proti stečajni masi (prvi odstavek navedene določbe). Posledica take odločitve pa je, da mora oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega (drugi odstavek navedene določbe).

Bistvo in smisel izpodbijanja pravnih dejanj je v varstvu načela enakomernega poplačila upnikov stečajnega dolžnika. Tisti upniki, ki jim je stečajni dolžnik v letu pred začetkom stečajnega postopka poravnal svojo obveznost, naj se obravnavajo enako in skupaj z upniki, ki jim stečajni dolžnik ni izpolnil njihovih terjatev (seveda pod z zakonom predpisanimi pogoji). To se zgodi tako, da morajo upniki, proti katerim stečajni dolžnik uspe z izpodbojno tožbo, vrniti premoženjsko korist v stečajno maso, nato pa dobijo svoje terjatve poplačane v enakem deležu kot ostali stečajni upniki in hkrati z njimi. V tem primeru je zato dejanska korist (vrnitev premoženjske koristi v stečajno maso) obenem tudi pravna korist, ki jo ima stečajni dolžnik za vložitev izpodbojne tožbe. Cilj te tožbe je torej vrnitev premoženjske koristi, ki jo je imel posamezni upnik zaradi izpodbojnega pravnega dejanja, v stečajno maso. Za tožbo na izpodbijanje pravnega dejanja brez zahtevka na vrnitev premoženjske koristi v stečajno maso torej stečajni dolžnik ne more imeti pravne koristi. Pri tem ni pomembno, ali je izpodbojni zahtevek postavljen v obliki ugotovitvene tožbe (kot v obravnavanem in številnih drugih primerih v sodni praksi) ali kot oblikovalni zahtevek (kar bi bilo po stališču Vrhovnega sodišča pravilno, zlasti glede na določbo prvega odstavka 130. člena ZPPSL, po kateri postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi šele v posledici ugoditve zahtevku na izpodbijanje). Pravni interes je namreč kot procesna predpostavka potreben za vsako vrsto tožbe, le da je za ugotovitveno tožbo v drugem odstavku 181. člena ZPP posebej predpisano, da ga mora tožeča stranka izkazati, za oblikovalno in dajatveno tožbo pa se predpostavlja. Izpodbojna tožba je torej tožba z dvema zahtevkoma: oblikovalnim in dajatvenim. Ker je v prvem odstvaku 129. člena ZPPSL predpisano, da jo je treba vložiti v prekluzivnem šestmesečnem roku od dneva objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije, je jasno, da velja ta rok za oba zahtevka.

Da je pomanjkanje pravnega interesa kot procesne predpostavke razlog za zavrženje tožbe, izhaja iz določbe prvega odstavka 274. člena ZPP, ki določa, v katerih primerih lahko sodnik v postopku predhodnega preizkusa zavrže tožbo. To lahko med drugim stori, če ugotovi, da za njeno vložitev ni podana pravna korist. S tožbo je bil v obravnavanem primeru uveljavljan tudi dajatveni zahtevek. Zato v postopku predhodnega preizkusa tožbe zavrženje ugotovitvene tožbe ni bilo možno in torej do procesne kršitve določbe prvega odstavka 274. člena ZPP ni prišlo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni podana.

Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka torej izkazala pravni interes zanjo že s tem, da je vložila ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Pri obeh zahtevkih je vztrajala vse do konca glavne obravnave, kar pomeni, da je ostal vse dotlej njen pravni interes izkazan.

Prva posledica uspešne izpodbojne tožbe je izguba učinka izpodbitega pravnega dejanja proti stečajni masi (prvi odstavek 130. člena ZPPSL). Šele izguba učinka izpodbitega dejanja proti stečajni masi ima za posledico obveznost tožene stranke vrniti (po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega) v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja (drugi odstavek 130. člena ZPPSL). Vrnitveni zahtevek torej nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja. Šele sodba, s katero sodišče odloči, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinke proti stečajni masi, pomeni odpadlo podlago, na kateri je tožena stranka pridobila neko premoženjsko korist, ki jo mora zaradi odpadle podlage vrniti v stečajno maso (primerjaj tretji odstavek 190. člena OZ). Odpadla podlaga je v takem primeru prva materialnopravna predpostavka utemeljenosti vrnitvenega (dajatvenega) tožbenega zahtevka. Šele če je ta predpostavka izpolnjena, je mogoče odločiti o njegovi siceršnji utemeljenosti. Pravni interes tožeče stranke je torej obstajal vse do konca glavne obravnave in tudi ob odločanju o utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Ni možno odločanje v obratni smeri - najprej o utemeljnosti dajatvenega tožbenega zahtevka, šele potem pa o pravnem interesu za ugotovitveno (pravilno oblikovalno) tožbo. Zato sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili določb prvega odstavka 125. člena, prvega odstavka 129. člena in 130. člena ZPPSL), ko sta o ugotovitvenem tožbenem zahtevku odločili vsebinsko in nista zavrgli tožbe s tem zahtevkom zaradi odpadlega pravnega interesa.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od razlogov, iz katerih je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato jo je na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena kot neutemeljeno zavrnilo.