Jedro

S tem, ko zagovornik zatrjuje, da so v konkretnem primeru podani zakonski pogoji iz 50. in 51. člena KZ za izrek pogojne obsodbe, oziroma za odpustitev kazni po 45. členu KZ, po vsebini izpodbija le primernost oz. pravilnost izrečene kazenske sankcije, kar je lahko posebno pritožbeni razlog (1. odstavek 374. člena ZKP), ne pa tudi zakonski razlog za vloženo pravno sredstvo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obs. S.J. spoznana za krivo kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za to kaznivo dejanje ji je bila izrečena kazen treh mesecev zapora ter varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega leta.

Zoper omenjeno pravnomočno sodbo je zagovornik obs. S.J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v obsojenkino škodo. Meni, da je sodišče druge stopnje, s tem ko je spremenilo pogojno obsodbo sodišča prve stopnje, kršilo določila 41., 50. in 51. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ), saj so, razen dejstva da je obsojenka vozila vinjena, podani vsi pogoji za izrek pogojne obsodbe. Dogodek je obsojenko močno prizadel, tako da bi bila mogoča analogna uporaba določbe 45. člena KZ. Na istem mestu je bilo že več prometnih nezgod in torej ni šlo za "povsem nezahtevno prometno situacijo", kot je navedeno v izpodbijani sodbi. Nenavadno je, da se obsojenkino dejanje tako strogo ocenjuje. Kolikor so potrebne dodatne dopolnitve za osvetlitev obsojenkinega dejanja, bi bilo potrebno zaslišati njena sopotnika S.L. in D.M.. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je bil v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) mnenja, da razlogi, ki jih navaja obsojenkin zagovornik, niso zakonita podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča zagovornik sicer v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ki je zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. S tem, ko namreč zagovornik zatrjuje, da so v konkretnem primeru podani zakonski pogoji iz 50. in 51. člena KZ za izrek pogojne obsodbe oziroma za odpustitev kazni po 45. členu KZ, zagovornik po vsebini izpodbija le primernost oziroma pravilnost izrečene kazenske sankcije, kar je lahko poseben pritožbeni razlog (1. odstavek 374. člena ZKP), ne pa tudi zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko odločba o kazni izpodbija, če je z njo sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) - torej, če v konkretnem primeru sodišče po zakonu sploh ne bi smelo izreči kazni treh mesecev zapora. Kršitev kazenskega zakona pa ni podana, če je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije - v nasprotju s sodiščem prve stopnje - ocenilo, da ni pogojev za izrek pogojne obsodbe.

Ker torej ni podana kršitev kazenskega zakona je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).