Jedro

Na javnem dobru ni mogoče pridobiti posesti, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti, saj je po uresničitvi pravice do posestnega varstva posest takšna, kakršna je bila pred motenjem. Če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite. Tožeča stranka zaradi spremenjenega statusa nepremičnine zato nima več pravice, da vzpostavi dejansko oblast nad nepremičnino, kakršna ji je bila odvzeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala prenehanje izvajanja gradbenih del, ustavilo postopek (tč. I izreka izpodbijanega sklepa), odločilo, da se sprememba tožbe z dne 15. 2. 2022 ne dopusti (tč. II izreka izpodbijanega sklepa), zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v neposredni posesti nepremičnine parc. št. 998/4 k. o. ..., s tem, da je 24. ali 25. 9. 2020, po pooblaščenih izvajalcih odstranila tlakovce in začela z izvajanjem gradbenih del na omenjeni nepremičnini, s postavitvijo robnikov pa onemogočila dostop na druge nepremičnine v lasti tožeče stranke (tč. III izreka izpodbijanega sklepa) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, da se ji prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke in da se ji v primeru kršitve prepovedi naloži plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (tč. IV izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, o njihovi višini pa da bo odločeno s posebnim sklepom (tč. V izreka sklepa).

2. Tožeča stranka je zoper odločitev pod II., III., IV. in V. točko izreka izpodbijanega sklepa vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Svojo pritožbo je razdelila na dva sklopa trditev. V prvem sklopu utemeljuje svoje stališče, da je z vlogo z dne 4. 2. 2022 tožbeni zahtevek le specificirala ne pa spremenila tožbo. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji tega vprašanja nepravilno ugotovilo dejansko stanje. V drugem sklopu utemeljuje materialnopravno nepravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča o nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja, ki temelji na dveh razlogih. Ker sodišče v svojo obrazložitev svojega zaključka ni vključilo razlogov o pomembnih dejstvih, je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka. Opozarja, da je tožena stranka sklep o ustanovitvi javnega dobra sprejela 15. 10. 2020, le en dan preden je vložila odgovor na tožbo v tem postopku. Gre za očitno zlorabo pravice, ki pomeni, da lahko vsaka lokalna skupnost poseže v nepremičnine tretjih na njenem ozemlju, nato pa na seji občinskega sveta sprejme sklep o ustanovitvi javnega dobra. Takšno ravnanje tožene stranke je nično. Glede drugega razloga, ki preprečuje vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer, da bi to pomenilo omogočanje protipravnih ravnanj oziroma vzpostavitev nevarne prometne situacije v pritožbi, navaja, da tožena stranka tega ni dokazala. Kot posestnik ne bi imel pravnega varstva, če bi motenje ali odvzem posesti temeljilo na zakonu, kar pomeni, da bi morala tožena stranka v postopku izkazati, da je motenje izvedla na podlagi zakonskih določil. Meni, da poseg tožene stranke ni temeljil na zakonu, ampak na njeni želji po zagotovitvi večjega števila javnih parkirišč.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa, za katerega meni, da temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava ter uporabi določb pravdnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev v tem pritožbenem postopku so bistvene naslednje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča: - da je tožeča stranka imela posest na nepremičnini parc. št. 998/4 k. o. ..., ki jo je uredila (s postavitvijo tlakovcev) in uporabljala kot parkirišče za zaposlene in stranke; - da sta se pravdni stranki v letu 2018 dogovarjali za odkup navedene nepremičnine, vendar do realizacije odkupa ni prišlo; - da je imela nepremičnina do marca 2019 status grajenega javnega dobra; - da je tožena stranka med 24. 9. ter 27. 9. 2020, torej v času, ko nepremičnina ni imela statusa javnega dobra, na njej opravljala gradbena dela, in sicer je zgradila vzdolžna parkirišča, postavila robnike in odstranila vse tlakovce tožeče stranke, ki jih je ta postavila pri ureditvi parkirišča; - da je obravnavana nepremičnina tekom postopka, in sicer 8. 4. 2021 ponovno pridobila status grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na nepremičnini št. 998/4 k. o. ..., saj ji je brez njenega soglasja, z opravo navedenih gradbenih del, odvzela dejansko oblast nad nepremičnino. Hkrati je zaključilo, da kljub motilnemu dejanju toženke, tožeča stranka nima posestnega varstva. Sprememba statusa obravnavane nepremičnine, na kateri je imela tožeča stranka posest, v javno dobro, je tista bistvena pravno relevantna okoliščina, ki tožeči stranki jemlje posestno varstvo.

7. Kot določa prvi odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)1, je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Na javnem dobru zato ni mogoče pridobiti posesti, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti, saj je po uresničitvi pravice do posestnega varstva posest takšna, kakršna je bila pred motenjem. Če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite. Tožeča stranka zaradi spremenjenega statusa nepremičnine zato nima več pravice, da vzpostavi dejansko oblast nad nepremičnino, kakršna ji je bila odvzeta.

8. Ker je tožena stranka imetnica lastninske pravice na nepremičnini, na kateri se zahteva posestno varstvo, na kateri ima torej neomejeno in izključno pravno oblast, je neutemeljen pritožbeni očitek, da predstavlja dodelitev statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na tej nepremičnini zlorabo pravice. Dodelitev statusa javnega dobra nepremičnini ni predstavljalo le izvrševanje njenega oblastnega upravičenja, ki ga ima kot lokalna skupnost, ampak z določitvijo namena in načina njene uporabe tudi uresničevanje enega od temeljnih materialnopravnih upravičenj, ki jih ima kot lastnica nepremičnine (37. člen SPZ).

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima več pravice do posestne zaščite, je materialnopravno pravilna. Ker vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja že iz navedenega razloga ni mogoča, ni potrebe po presoji dodatnega razloga, ki po stališču sodišča prve stopnje prav tako preprečuje vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer, ker bi ta povzročila nevarno prometno situacijo oziroma režim. Iz istega razloga tudi ni potrebe po presoji očitane bistvene kršitve določb postopka oziroma vprašanja, ali je tožeča stranka svoj prvotni tožbeni zahtevek spremenila ali le specificirala, saj tudi ugotovitev očitane kršitve določb postopka ne bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP)

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), strošek odgovora na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka, v katerem zgolj pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, pa ni mogoče šteti za potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 87/2002.