Jedro

Nazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, preveriti, ali je tožnik pri državnem odvetništvu pravočasno vložil predlog za mirno rešitev spora. V pravdnem postopku namreč načelo oficialnosti ne velja, zato mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnik je po pozivu sodišča sam navedel, da je predlog za mirno rešitev spora pri državnemu odvetništvu vložil šele dne 27. 12. 2024, torej po razširitvi tožbe zoper Republiko Slovenijo z dne 22. 6. 2024, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da procesna predpostavka iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv) ni izpolnjena. Po večinski sodni praksi mora biti namreč do vložitve tožbe vsaj prelagana mirna rešitev spora pri Državnem odvetništvu. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (kot preuranjeno) pravilno zavrglo (četrti odstavek 27. člena ZDOdv).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožbo tožeče stranke zavrglo.

2.Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo odstopi v odločanje pristojnemu sodišču, vse s stroškovno posledico za toženo stranko (v nadaljevanju: toženca).

3.Bistvo pritožbenih navedb je, da bi moralo sodišče tožnikov predlog za prepoved obravnavanja postopkov toženki obravnavati v nepravdnem postopku, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj zadeve ni obravnavalo v ustreznem postopku. V tej zvezi navaja, da je tožnik dne 29. 8. 2024 podal predlog za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Z, pri čemer bi o tem predlogu moralo najprej odločati Okrožno sodišče v Z, in šele, če slednje predloga ne bi vzelo v obravnavo, bi lahko Vrhovno sodišče RS odločalo o krajevni pristojnosti sodišča. Slednje o tožnikovem predlogu vse do danes ni odločilo, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo preuranjeno, s tem pa kršilo videz lastne nepristranskosti. V nadaljevanju pritožba navaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni ustrezno pozvalo k dopolnitvi tožbe in ga ni opozorilo, da si lahko kot pravni laik najame odvetnika, zato v obrazložitvi izpodbijanega sklepa neutemeljeno navaja, da tožbeni zahtevek ni bil ustrezno dopolnjen. Nenazadnje pa je tožnik pri sodišču prve stopnje vložil predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato bi moralo slednje z izdajo izpodbijanega sklepa počakati do končne odločbe o brezplačni pravni pomoči. Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik ob razširitvi tožbe predložiti dokazilo o predlogu za mirno rešitev spora s državnim odvetništvom, saj bi lahko sodišče prve stopnje samo po uradni dolžnosti preverilo, kaj je bilo poslano s priloženim potrdilom o oddani pošiljki. Nazadnje tožnik s pritožbo zahteva tudi izločitev razpravljajočega sodišča prve stopnje in meni, da je le-ta pristranski in tožniku ne zagotavlja poštenega sojenja.

3.Pritožba je neutemeljena.

4.ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

5.Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo (nasprotno) tožbo obravnavati po pravilih nepravnega postopka. Pregled zadeve namreč pokaže, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku Okrožnega sodišča v X opr. št. II N 77/2023 vložil (nasprotno) tožbo zoper tožene stranke A. A., B. B., C. C. in D. D., pri čemer je sodišče (nasprotne) tožbe s sklepom opr. št. II N 77/2023 z dne 19. 10. 2023 razdružilo in sklenilo, da se bo (nasprotna) tožba zoper toženo stranko A. A. vodila v novem postopku pod opr. št. VI R 167/2023. Imenovana je bila s sklepom Okrožnega sodišča v X opr. št. SU 511/2023 z dne 8. 11. 2023 izločena iz odločanja v predmetnem pravdnem postopku, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. I R 233/2023 z dne 6. 12. 2023 za odločanje v predmetnem pravdnem postopku določilo Okrožno sodišče Y. Celotni postopek v zvezi z (nasprotno) tožbo zoper toženo stranko A. A. se je tako vodil po pravilih pravdnega postopka. Slednje dokazuje tudi tožnikova dopolnitev tožbe z dne 22. 6. 2024, ki jo je dopolnil v skladu s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. P 13/2024 z dne 22. 5. 2024, in pripravljalna vloga z dne 30. 8. 2024, ki jo je tožnik vložil v skladu s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. P 13/2024 z dne 12. 7. 2024, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

6.V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče v nepravdnem postopku obravnava le osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je z zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku (prvi odstavek 1. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP-1). V danem primeru pa ne gre za takšno zadevo, niti za zadevo, ki je glede na njeno naravo ne bi bilo mogoče obravnavati v kakem drugem (pravdnem) postopku (drugi odstavek 1. člena ZNP-1).

7.V nadaljevanju sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da je bilo o tožnikovem predlogu za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Z že pravnomočno odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. I R 178/2024 z dne 6. 11. 2024, in da je bil tožnikov predlog za izločitev razpravljajočega sodnika sodišča prve stopnje že zavrnjen s sklepom predsednice Okrožnega sodišča Y opr. št. Su 12/2025 z dne 8. 1. 2025 (torej pred izdajo izpodbijanega sklepa), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje tožnika ni ustrezno pozvalo k dopolnitvi tožbe in ga ni opozorilo, da si lahko kot pravni laik najame odvetnika. S sklepom opr. št. P 13/2024 z dne 12. 7. 2024 je namreč sodišče prve stopnje tožnika kot prava neuko stranko poučilo, da ji zaradi nepristranskosti ne sme dajati navodil, kako naj dopolni tožbo, ampak jo mora le opozoriti na nepopolnost tožbe, ter ga hkrati podučilo, da lahko za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem pravdnem postopku pooblasti osebo, ki ima opravljen pravniški državni izpit, najbolje odvetnika (list. št. 57). Za primer, če si slednjega, zaradi slabega premoženjskega in/ali dohodkovnega stanu ne more privoščiti, pa da lahko pri Okrožnem sodišču v X zaprosi za brezplačno pravno pomoč. V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da je slednje tudi storila, saj za tovrstne navedbe ne predloži nobenega dokaza.

9.Nazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, preveriti, ali je tožnik pri državnem odvetništvu pravočasno vložil predlog za mirno rešitev spora. V pravdnem postopku namreč načelo oficialnosti ne velja, zato mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnik je po pozivu sodišča sam navedel, da je predlog za mirno rešitev spora pri državnemu odvetništvu vložil šele dne 27. 12. 2024, torej po razširitvi tožbe zoper Republiko Slovenijo z dne 22. 6. 2024, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da procesna predpostavka iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv) ni izpolnjena. Po večinski sodni praksi mora biti namreč do vložitve tožbe vsaj prelagana mirna rešitev spora pri Državnem odvetništvu

Posledično je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (kot preuranjeno) pravilno zavrglo (četrti odstavek 27. člena ZDOdv).

10.Nadalje je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo v delu, v katerem tožnik zahteva, da se prvo toženki prepove obravnavanje postopkov, v katerih se odloča o mld. E. E. in mld. F. F. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje bi moral tožnik tovrsten zahtevek uveljavljati v vsakem konkretnem (ne)pravdnem postopku, in sicer z institutom izločitve sodnika, ki ga ureja tretje poglavje ZPP. Na navedeno je bil tožnik opozorjen s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. P 13/2024 z dne 22. 5. 2024, s katerim je bil tudi podučen, da takšen zahtevek ne more biti predmet sodnega varstva v predmetnem pravdnem postopku, zato ga bo sodišče prve stopnje, v kolikor tožnik opisane nepopolnosti tožbe v danem roku ne bo odpravil, zavrglo. Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 22. 6. 2024 zgolj vztrajal pri že postavljenem zahtevku (in tožbo razširil še s premoženjskopravnima zahtevkoma), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11.Prav tako je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo v delu, s katerim tožnik zahteva, da mu prva toženka povrne škodo v višini 20.001,00 EUR, ki naj bi tožniku nastala zaradi nepristranskega sojenja. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) namreč v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka

.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi z 366. členom ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 413/2023 z dne 26. 3. 2024.

2Tako tudi sklep Višjega sodišča v X opr. št. I Cp 180/2024 z dne 4. 4. 2024.

Zveza:

Zakon o državnem odvetništvu (2017) - ZDOdv - člen 27, 27/4 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 1, 1/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.