Jedro

Tožena stranka je dopuščala hojo po neravnih in delno ukrivljenih deskah, s katerimi je bil zaradi težav s podtalnico pokrit kanal v mehanični delavnici, na nevarnost pa delavcev tudi ni opozarjala v zadostni meri. Tako je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko se je pri hoji čez kanal spotaknil in padel, krivdno odgovorna. Delno je odgovornosti razbremenjena (za 20 %), pri oceni tožnikovega soprispevka k nastanku škode je treba upoštevati, da je že dalj časa opravljal delo v mehanični delavnici, tako da se je moral zavedati, v kakšnem stanju so deske, po katerih je hodil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 10.627,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.709,62 EUR v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper stroške se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, še posebno pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma ugotovi, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo višja od 20% oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je za nastalo škodo podana krivdna odgovornost tožene stranke, prav tako je previsoko ocenilo soodgovornost tožene stranke. Nadalje navaja, da je tožnik avtomehanično delavnico, kjer je delal kritičnega dne ter postavitev obeh kanalov in stanje desk, ki so pokrivale oba kanala, dobro poznal, saj je v podobnih delavnicah Slovenske vojske delal vse od zaposlitve pri toženi stranki, to je od 2. 7. 1991 dalje. Imel je tudi opravljen izpit iz varnosti in zdravja pri delu. Meni, da je sama zadostno poskrbela za potrebne varnostne ukrepe, kot so opozorila na nevarnosti v delavnici, zato očitek krivdne odgovornosti za nastalo škodo ni utemeljen. Vztraja, da bi se tožnik predmetni poškodbi in s tem nastali škodi lahko izognil ob večji previdnosti in profesionalni skrbnosti, zaradi česar meni, da je za nastalo škodo zaradi lastne nerodnosti in nepazljivosti kriv tožnik sam, ker ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo kot izkušen delavec v avtomehanični delavnici. Glede na ugotovitve izvedenca, kje bi se lahko tožnik spotaknil in glede na to, da je sodišče pri opravljenem ogledu avtomehanične delavnice samo ugotovilo, da gre le za blažje deformacije posameznih desk, tožena stranka vztraja, da to ni takšna ovira niti za povprečnega človeka, kaj šele za profesionalnega vojaka, kot je tožnik, ki je bil pripravljen tudi za delo na terenu v zahtevnejšem okolju in pod zahtevnejšimi pogoji. Sodišče ni upoštevalo, da poklic vojaka spada v kategorijo zahtevnejših poklicev, zaradi česar so vojakinje in vojaki visoko psihofizično pripravljeni. Tožnik je kot poveljnik oddelka – vodja delavnice podrejenim dopuščal hojo preko kanala in je to tudi sam počel. Deske, ki se pripogibajo za največ 1,7 cm, za vojaka, ne predstavljajo ovire, ki bi je ne mogel premagati v vojaških čevljih. Tožnik bi lahko za dostop do pisalne mize, kamor se je namenil, uporabil drugo pot. Po mnenju tožene stranke je tožnik s svojim ravnanjem poglavitno prispeval k nezgodi in s tem k nastali škodi. Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine in meni, da je višino sodišče določilo previsoko. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je napačno ocenilo obseg pravno priznane škode, nastale zaradi poškodbe tožnika. Pri posameznih odškodninskih naslovih, zlasti iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je napačno ovrednotilo obseg tožniku nastale škode in mu prisodilo previsoko odškodnino. Pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti, ampak samo za določene omejitve ter za ovire pri nekaterih gibih v vsakdanjem življenju. Prav tako tožnik še vedno opravlja enako delo v isti mehanični delavnici. Izpodbija tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti. Meni, da je zamuda s plačilom odškodnine lahko nastala šele takrat, ko ji je bila škoda znana, to pa ni moglo biti pred podajo medicinskega izvedenskega mnenja. Celoten obseg škode je bil toženi stranki znan šele z njeno odmero, to je z izdajo izpodbijane sodbe. Po mnenju tožene stranke zamudne obresti začnejo teči šele od izdaje prvostopenjskega sodišča dalje, ker so v tem trenutku izpolnjeni vsi pogoji. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v tem delovnem sporu od tožene stranke kot od svojega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 16.811,47 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi delovnega nezgode dne 7. 3. 2006, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja tožnika, prič D.C., B.D., D.S. in F.M., pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca za lesarstvo I.K. in izvedenskega mnenja izvedenca ortopedske stroke, doc. dr. J.B., katerega je v postopku tudi zaslišalo, ter opravljenega ogleda kraja nezgode, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini delno utemeljen. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ni ravnala z vso potrebno skrbnostjo, in sicer ni upoštevala določb Pravilnika o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami), saj ni poskrbela za večjo varnost zaposlenih v mehanični delavnici, predvsem v smislu varnostnih znakov, znakov za prepoved, opozorilnih znakov ali znakov za obvezno ravnanje ter z znaki za označevanje ovir. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana tožnikova sokrivda v višini 20 %, saj je tožnik tudi sam, s svojo nezadostno pazljivostjo pri hoji preko kanala, pripomogel, da je prišlo do škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 7. 3. 2006, v prostorih tožene stranke, to je v mehanični delavnici vojašnice ..., kjer je tožnik opravljal delo v skladu s formacijsko dolžnostjo „mehanika za kolesnike“ v 670. poveljniško logističnem bataljonu. Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je tožnik namenil proti pisalni mizi na drugi strani mehanične delavnice, pri čemer se je pri hoji čez desni kanal, ki je bil zaradi težav s podtalnico pokrit z deskami, zaradi česar tudi ni bil v uporabi, spotaknil ter je pri tem utrpel poškodbo desnega zapestja. Ugotovljeno je bilo, da so bile deske zaradi vlage in temperaturnih sprememb delno ukrivljene, kar izhaja iz ugotovitev izvedenca za lesarstvo, o tem pa se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje pri opravljenem ogledu kraja nezgode. Na podlagi skladne izpovedi tožnika in zaslišanih prič je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka hojo po takšnih deskah dopuščala, pri čemer je imela v času nezgode v delavnici nameščene nekatere varnostne znake oziroma table, teh pa je bilo bistveno manj kot ob tožnikovi nezgodi. Po tožnikovi nezgodi je namestila še ostale opozorilne table, konkretno tudi tablo „nevarnost spolzkih tal“, katera je nameščena neposredno ob kanalu, ki ni v delovanju (priloga B3/2). Drugih opozoril na kanal, ki ni bil v delovanju zaradi prodiranja podtalnice, v času nezgode ni bilo, niti ni tožena stranka kako drugače poskrbela za večjo varnost v delavnici. Tožena stranka v času nezgode tudi ni poskrbela za izčrpanje podtalnice.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj tudi po stališču pritožbenega sodišča neravna in nestabilna tla sama po sebi niso nevarna stvar, hoja po takih tleh pa tudi ne predstavlja nevarne dejavnosti. Podana pa je krivdna odgovornost tožene stranke, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi morala glede na to, da je vedela, da v desni kanal pronica podtalnica, zaradi česar ta tudi ni bil v uporabi in je dopuščala hojo po deskah, s katerimi je bil kanal pokrit, in katere so se po ugotovitvah sodnega izvedenca za lesarstvo zaradi vlage in temperaturnih sprememb pri hoji lahko upognile do 1,7 cm, poskrbeti za večjo varnost zaposlenih v delavnici, predvsem v smislu postavitve varnostnih znakov, znakov za prepoved, opozorilnih znakov ali znakov za obvezno ravnanje ter z znaki za označevanje ovir, česar pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni storila. Takšno ravnanje ji nalaga Pravilnik o varnostnih znakih, po katerem mora delodajalec zagotoviti postavitev ustreznih varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganjem ne morejo izogniti. V prilogi V, ki se nanaša na zahteve za znake za označevanje ovir, nevarnih področjih in prometnih poti, je v točki 1.1 izrecno določeno, da morajo biti mesta v obratih, v katerih obstaja nevarnost, da osebe trčijo ob ovire, padejo ali se na njih zrušijo bližnji predmeti, delavci in druge osebe pa imajo dostop do njih, označena z izmenjujočimi rumenimi in črnimi ali rdečimi in belimi progami. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tega na dan ogleda kraja nezgode s strani sodišča prve stopnje kot tudi na dan ogleda s strani izvedenca, tega ni zagotovila. Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je zadostno poskrbela za potrebne varnostne ukrepe, kot so opozorila na nevarnosti v delavnici, pri čemer teh navedb ne konkretizira. Takšne nekonkretizirane pritožbene navedbe zgoraj navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati. Ker je tožena stranka vedela, da so vsi zaposleni hodili tudi čez desni kanal, kjer so bile deske blago deformirane zaradi podtalnice in da na njih zato lahko pride do poškodbe, pa v zvezi s tem ni ničesar ukrenila, opustitev omenjenih varnostnih ukrepov predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je krivdno odgovorna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tožnikov soprispevek k nastali škodi v višini 20%. OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja. Pri oceni tožnikovega soprispevka je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, da je tožnik dalj časa opravljal delo mehanika v delavnici in je vedel, v kakšnem stanju so bile deske na desnem kanalu, da so bile sicer deske trde in take debeline, da so lahko vzdržale tovornjak in niso bile spolzke ter da bi lahko tožnik do pisalne mize prišel tudi preko druge poti. Upoštevaje navedene okoliščine je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik z nezadostno pazljivostjo pri hoji čez deske desnega kanala tudi sam prispeval k nastanku škode, pri čemer je pravilno določen tudi njegov prispevek k nastali škodi, to je v višini 20%. Vse navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, tudi tiste, ki jih tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja (da je tožnik mehanično delavnico in stanje desk dobro poznal, da bi lahko za prečkanje uporabil drugo pot), so bile pri določitvi tožnikovega prispevka k nastanku škode pravilno upoštevane in ovrednotene. Okoliščina, da je bil tožnik profesionalni vojak in da je bil kot tak pripravljen tudi za delo na terenu v zahtevnejšem okolju in pod zahtevnejšimi pogoji, pa po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno porazdelitev prispevka tožnika in tožene stranke k nastanku škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je utrpel zvin desnega radiokarpalnega sklepa, izpah desnega radiokarpalnega sklepa v predelu čolničaste kosti, pretrganje vezi med čolničasto in lunasto kostjo desnega zapestja in zlom hrustančnega dela čolničaste kosti desnega zapestja. Po 1. odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v citirani določbi, sta torej načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo 14.034,00 EUR, in sicer iz naslova telesnih bolečin 8.330,00 EUR, za strah 500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.206,00 EUR. Zatem je upoštevalo valorizirano vrednost doslej že izplačane odškodnine in 20 % tožnikov soprispevek k nastanku škode. Sodišče je tako skupno iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku prisodilo 10.627,83 EUR. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 16.811,47 EUR) je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje se je pri višini nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ortopedske stroke, doc. dr. J.B., na katerega stranki nista podali pripomb. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel tožnik zaradi poškodbe stalne hude bolečine sedem dni, nato srednje hude in stalne 14 dni, nato pa bolečine lažje stopnje in občasno tudi do srednje hude pri obremenitvi še tri mesece ter mu je glede na vse okoliščine primera, predvsem, da je moral tožnik zaradi poškodbe nositi longeto, prestajati večkratne RTG poškodovanega zapestja, opravljati ultrazvočne preiskave in fizioterapije, da je bil hospitaliziran v trajanju tri dni, da je bil v bolniškem staležu od 8. 3. 2006 do 19. 9. 2006 ter da je moral jemati protibolečinska zdravila v daljšem časovnem obdobju in da občasno še vedno nosi opornico za roke. Zato mu je prisodilo odškodnino v znesku 8.330,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča tako dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja nekoliko odstopa glede na prisojene odškodnine iz navedenega naslova v podobnih primerih, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, vendar pa skupni znesek odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo, kot ga je določilo sodišče prve stopnje (v višini 14.034,00 EUR), za tožnika predstavlja pravično zadoščanje, o čemer bo več pojasnjeno v nadaljevanju. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni posegalo v višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil primarni strah ob nezgodi le kratkotrajen in lažje stopnje, glede na to, da je tožnik doživel le padec na ravnini brez okoliščin, ki bi lahko ogrožale njegovo življenje. Prisoten je bil tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, pri čemer je bil tudi ta lažje stopnje. Glede na navedeno je zato prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR iz tega naslova primerna in primerljiva z odškodninami, kot so bile prisojene v podobnih primerih.

Tudi pri odmeri nepremoženjske škode in naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da so njegove življenjske aktivnosti za dvoročno težko fizično delo avtomehanika zmanjšane za več kot 50% in da s povečanim naporom opravlja pisarniško delo. Upoštevalo je tudi izpoved tožnika, da zaradi poškodbe desne roke in ob dejstvu, da je tožnik desničar, težko opravlja obveznosti v službi, pri čemer gre, glede na to, da je bil tožnik kasneje premeščen, predvsem za administrativna dela. Prav tako ne more opravljati določenih hišnih opravil. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik še vedno opravlja enako delo v mehanični delavnici pri toženi stranki, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik premeščen in da sedaj opravlja pretežno administrativna dela, čemur tožena stranka v postopku tudi ni oporekala. Glede na izkazane posledice je pritožba tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova, kot jo je določilo sodišče prve stopnje v višini 5.206,00 EUR, določena previsoko, neutemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izkazane posledice prisodilo celo nižjo odškodnino, kot je iz tega naslova dosojena v podobnih primerih.

Kot že rečeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča skupni znesek v višini 14.034,00 EUR, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, predstavlja pravično odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Skupni odmerjeni znesek pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 13 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo iz objavljene sodbe prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS, opr. št. II Ips 304/2007, VS RS, opr. št. II Ips 69/2002), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

Neutemeljeno pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožniku zamudne obresti pravilno priznalo od 4. 7. 2007 dalje. Rok za plačilo odškodnine za nematerialno škodo ni določen. Tožnik je toženo stranko k plačilu nastale škode pozval s pisnim odškodninskim zahtevkom z dne 31. 5. 2007, katerega tožena stranka ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik vtoževal tek zamudnih obresti od 4. 7. 2007 dalje. V 2. odstavku 299. člena OZ je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudno, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. To pa pomeni, da bi tožnik zakonske zamudne obresti lahko zahteval celo od 31. 5. 2007 dalje, ker pa sodišče odloča glede na tožbeni zahtevek, je zakonske zamudne obresti pravilno priznalo od 4. 7. 2007 dalje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).