Jedro

V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo 81. člena ZPP (vrnitev tožbe v popravo glede napak v zvezi s sposobnostjo biti tožena stranka), saj se s konkretno popravo navedbe tožene stranke ni spremenila identiteta tožene stranke in so zato določbe ZPP, ki se nanašajo na subjektivno spremembo tožbe, irelevantne. Sodna praksa namreč vrnitev tožbe v popravo po 81. členu ZPP dopušča tudi, če tožnik kot toženo stranko imenuje neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvomno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena. Fakulteta A. tako nima sposobnosti biti stranka, jo pa ima Univerza B., del katere je tudi navedena fakulteta kot njena članica. Navedba osebe, ki ne more biti pravdna stranka, je odpravljiva napaka, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. sodišče prve stopnje je sklenilo, da se subjektivna sprememba tožbe ne dovoli (I. točka izreka), da se tožba zavrže (II. točka izreka) ter da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da prvotno tožena stranka (Fakulteta A.) res nima sposobnosti biti stranka, vendar je takšno sposobnost mogoče odpraviti s pravilno navedbo tožene stranke (Univerza B.), kar je tožnica tudi storila v roku, kot ji ga je s sklepom postavilo sodišče prve stopnje. V tem primeru tako ne gre za subjektivno spremembo tožbe, temveč se bi morala uporabiti določba, ki stranki omogoča odpravo pomanjkljivosti glede napak v zvezi s sposobnostjo biti stranka, tj. 81. člen ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu s 366. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je sprva tožila članico Univerze B., Fakulteto A.. To je razvidno iz matične številke, ki jo je tožnica navedla ob navedbi tožene stranke, pa tudi sicer je postopek do konca prvega naroka za glavno obravnavo tekel med tožnico in članico Univerze B.. Vendar je le Univerza B. kot tožničina delodajalka pasivno legitimirana v sporu glede (ne)zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke, članice Univerze B., da ta ne more biti pravdna stranka v tem sporu, tožnici naložilo, naj v roku 8 dni navede pravilno matično številko tožene stranke, torej Univerze B., sicer bo tožbo zavrglo. Tožnica je še na istem naroku popravila navedbo tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je nato ravnalo v nasprotju s svojim procesnim sklepom in tožbo vseeno zavrglo.

8. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je konkretna poprava navedbe tožene stranke takšne narave, da jo je potrebno obravnavati kot subjektivno spremembo tožbe, ki pa jo ob nasprotovanju "novo" tožene stranke, Univerze B., ni dopustilo in je zato posledično (ob odsotnosti tožene stranke, ki bi imela sposobnost biti stranka) tožbo zavrglo.

9. V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo 81. člena ZPP (vrnitev tožbe v popravo glede napak v zvezi s sposobnostjo biti tožena stranka), saj se s konkretno popravo navedbe tožene stranke ni spremenila identiteta tožene stranke in so zato določbe ZPP, ki se nanašajo na subjektivno spremembo tožbe, irelevantne. Sodna praksa namreč vrnitev tožbe v popravo po 81. členu ZPP dopušča tudi, če tožnik kot toženo stranko imenuje neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvomno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena. Fakulteta A. tako nima sposobnosti biti stranka, jo pa ima Univerza B., del katere je tudi navedena fakulteta kot njena članica (10. člen Zakona o visokem šolstvu, Ur. l. RS, št.32/12 in nasl. in 3. člen statuta Univerze v Ljubljani, Ur. RS, št. 4/17 in nasl.). Navedba osebe, ki ne more biti pravdna stranka, je odpravljiva napaka, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 6297/2006 z dne 7. 2. 2007, sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 235/2017 z dne 31. 8. 2017). Tožnica je torej naredila vse, kar je potrebno za odpravo pomanjkljivosti glede navedbe tožene stranke, saj se je ravnala po sklepu sodišča prve stopnje in v postavljenem roku navedla matično številko tožene stranke (Univerze B.), ki je nato po vročitvi tožbe tudi nanjo odgovorila.

10. Sodišče prve stopnje je tako storilo zatrjevano relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj ni upoštevalo 81. člena ZPP, posledično pa je neutemeljeno uporabilo določbe, ki se nanašajo na subjektivno spremembo tožbe (184. in 187. člen ZPP), to pa je vplivalo na nezakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi s prej navedenimi členi). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).