Jedro

Urad RS za intelektualno lastnino je opisnost znaka pravilno ocenjeval glede na prijavljeno blago. Prav tako pa tudi glede na relevantnega potrošnika, saj namreč navaja, in v tem je logičen in prepričljiv ter mu sodišče sledi, da je upošteval, da gre za osveščenega, profesionalnega potrošnika, ki se dobro razume na lastnosti izdelkov, ki jih kupuje, saj gre za izdelke večje vrednosti, namenjene profesionalni uporabi.

Relevantni potrošnik besedno zvezo, ker gre za angleško skovanko, ne bo dojemal kot fantazijsko, brez določenega pomena glede na prijavljeno blago; to namreč pomeni, da naj ne bi poznal pomena v slovenskem jeziku, niti da gre pri tem za sistem upravljanja naprav oziroma strojev, kar pa ni ne logično, ne prepričljivo. Sodišče pa se strinja z uradom tudi, da gre pri besedni zvezi „touch & type“ za izraz v splošni rabi. Taki znaki pa morajo ostati v prosti rabi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijano odločbo zavrnil prijavo znamke „Touch & Type“ št. Z-201371118 z dne 24. 9. 2013. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je urad prejel zahtevo za registracijo znamke za znak „Touch & Type“ za blago, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aražmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razreda 7 in 11. V postopku je urad ugotovil, da glede na točki b) in c) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) znamke za prijavljeni znak „Touch & Type“ ni mogoče registrirati za zahtevane proizvode iz razredov 7 in 11. Urad je presodil, da znak: besedilo, zapisano v običajni pisavi, z oblikovne plati nima razlikovalnih elementov, po katerih bi ga potrošnik lahko prepoznal kot znamko določenega ponudnika, saj gre za zapis v standardni pisavi, po svoji vsebini pa je znak zgolj opisovalen, saj govori le o vrsti oziroma lastnosti proizvoda. „Touch and type“ - ta angleška besedna zveza se v praksi uporablja v zvezi z aparati, ki imajo poleg zaslona, občutljivega na dotik, dodano še tipkovnico. Vsi v seznamu tožnika navedeni stroji in aparati v razredih 7 in 11 bi lahko imeli za upravljanje operatersko panelo, ki deluje po principu „touch and type“, zato tak izraz zgolj opisuje lastnost oziroma vrsto proizvoda. Potrošnik pod tem imenom oziroma izrazom, ki je v splošni rabi, ne more prepoznati blagovne znamke tožnika. Urad je tožnika pozval, da se izjavi v zvezi z razlogi, ki jih je urad navedel za zavrnitev znamke. Tožnik se v odgovoru ni strinjal z zaključki urada, skliceval pa se je tudi na rabo in prepoznavnost znamke „Touch and type“ med relevantnimi kupci. Urad je ponovno preveril razloge za zavrnitev znamke, upoštevajoč tudi navedbe tožnika, vendar je ostal pri presoji, da znaka „Touch & Type“ ni mogoče registrirati kot znamke. Zato je tožniku izdal zavrnilno odločbo.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Uvodoma se v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe in dokaze, ki jih navedel v upravnem postopku, še posebej na odgovor na poziv z dne 24. 3. 2014. Ne strinja se z oceno urada, da je znak „Touch & Type“ brez slehernega razlikovalnega učinka. Urad tak zaključek opira na ugotovitev, da besedni znak „Touch & Type“ zgolj opisuje prijavljeno blago, to je proizvode iz razredov 7 in 11, in je zato brez razlikovalnega učinka. Taka utemeljitev je po mnenju tožnika neargumentirana in pavšalna. Ta besedna zveza „touch and type“ se velikokrat, predvsem v zadnjem obdobju, pojavlja v zvezi s „pametnimi telefoni“, ki pa jih seznam zavrnjene prijave v razredih 7 in 11 ne vsebuje. Urad v izpodbijani odločbi ni izpostavil niti enega primera, da bi v povezavi s katerimkoli strojem ali napravo iz prijavljenega seznama blaga pri zavrnjeni znamki dejansko bila uporabljena v praksi ali gospodarskem prometu besedna zveza „touch & type“, kar dodatno dokazuje, da se uporablja le v povezavi z mobilnimi telefoni. Poleg tega je treba presojati razlikovalnost glede na ciljno javnost (povprečnega potrošnika, ki bo kupoval konkretne stroje iz razredov 7 in 11 prijavljene znamke). Že zato, ker je „touch & type“ angleška skovanka, bo ciljna slovenska populacija, ki kupuje stroje iz razredov 7 in 11 iz obsega prijavljenega varstva pri konkretni znamki, takšno besedno zvezo dojemala kot fantazijsko, brez določenega pomena glede na prijavljeno blago. Glede na pomen: „dotakniti se in tipkati“ ta besedna zveza nima s stroji za sladoled, drobilniki ledu, stroji za pakiranje sladoleda, stroji za hlajenje in zamrzovanje, … nič skupnega. Zveza „Touch & Type“ torej ni opisna do prijavljenega blaga v razredih 7 in 11. Znak „Touch & Type“ tudi ni nikakršen direkten izraz za katerega od strojev in naprav iz razredov 7 in 11 prijavljene znamke „Touch & Type“. Poleg tega je urad pod točko b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 nepravilno štel znake, ki naj bi bili nedistinktivni, zaradi opisnosti, čeprav med nedistinktivne znake sodijo tisti, ki zaradi svojega izgleda ne morejo biti registrirani kot znamke (ena barva, ena črka, carinski emblem, črtna koda itd.), saj ne zagotovijo razlikovanja blaga oziroma storitve različnih proizvajalcev ali ponudnikov blaga na trgu. Glede na to je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita že zato, ker je urad napačno uporabil za očitek opisnosti znaka točko b. prvega odstavka 43. člena ZIL-1 in s tem napačno uporabil materialno pravo. Poleg tega se urad do dejstev, ki jih je tožnik navedel v svojem odgovoru glede tega, da znak „Touch & Type“ ni brez slehernega razlikovalnega učinka, ni niti opredelil. Urad pa tudi ni odgovoril na tožnikove navedbe, s katerimi je ta nasprotoval temu, da prijavljena znamka ne izpolnjuje pogojev za registracijo po točki c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Po mnenju tožnika urad brez razlogov vztraja pri stališču, da je znak „Touch & Type“ tak, da v gospodarskem prometu to označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev. Urad je v zvezi s tem razlogom za zavrnitev navedel le, da gre za znak, ki zgolj opisuje lastnost oziroma vrsto proizvoda. Tožnik vztraja, da se sistem „Touch & Type“ uporablja zgolj pri mobilni telefoniji. Tako da v razmerju do strojev iz prijave iz razredov 7 in 11 besedna skovanka „touch & type“ ni opisna. Da je temu tako, kažejo tudi številne registracije znamke, ki vsebujejo bodisi besedo touch ali type za blago iz razredov 7 in 11. Opisnost blaga se vedno ocenjuje glede na prijavljeno blago oziroma storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti, to je povprečnega potrošnika tega blaga (tako tudi sodba Upravnega sodišča U 1918/2008). Tožnik je prepričan, da povprečni kupec na primer stroja za zamrzovanje in ostalih strojev in naprav iz razredov 7 in 11 skovanke „touch & type“ ne bo sprejemal kot opisnega izraza za te stroje in naprave, saj o samem stroju oziroma napravi ne pove ničesar, kar bi bilo bistveno za kupca. Indirektna asociacija na sistem upravljanja pri povsem drugih proizvodih (mobilnih telefonih) pa je premalo za očitek, da je ta skovanka opisna glede na konkretno prijavljene proizvode iz razredov 7 in 11. Glede na to bodo to znamko potrošniki povezovali s samim imetnikom, saj ponudnikov tovrstnih strojev in naprav v Sloveniji ni veliko, prav tako pa je ozek tudi krog potrošnikov tega blaga. Zato je znamka „Touch & Type“ toliko bolj pridobila na razlikovalnosti v času od tedaj, ko so se ti stroji in naprave tožnika začeli prodajati na slovenskem trgu. Tožnik opozarja še na vrsto registracij znamk, na primer soft touch, fancy touch, daily touch, M-TYPE itd. Glede na že registrirane znamke urad ne sledi niti lastni praksi. Tožnik se je v postopku iz previdnosti skliceval tudi na drugi odstavek 43. člena ZIL-1. Po mnenju tožnika je urad prezrl vrsto okoliščin, ki so relevantne za takšno presojo. Zlasti bi moral upoštevati, da je v Sloveniji malo proizvajalcev tovrstnih strojev iz obsega prijavljene znamke „Touch & Type“ in da ima zato tožnik znaten tržni delež v Sloveniji. Nadaljnja pomembna okoliščina je, da je prodaja stroja, ki stane najmanj 12.000,00 EUR, produkt višjega cenovnega razreda in da manjša količina prodaje zadovolji kriteriju rabe oziroma poznanosti v relevantnem krogu odjemalcev tega blaga. Ker pa urad nima nikakršnih lastnih izoblikovanih kriterijev za to, da bi lahko pravilno oblikoval stališče, kdaj šteti, da je nek znak pridobil razlikovalni značaj z dolgotrajno uporabo v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1, je stališče urada v zvezi s konkretnim primerom zgrešeno oziroma nepopolno. Tožnik v celoti izpodbija oceno in interpretacijo dokazov, ki jo je izvedel in pojasnil urad v izpodbijani odločbi. Zgrešeno je že stališče, da je enoletna raba znamke za stroje, kot so stroji iz seznama pri znamki „Touch & Type“, katerih vrednost je tudi več kot 12.000,00 EUR po kosu, ni zadostno obdobje, v katerem bi znak lahko pridobil razlikovalni značaj. Termina „dolgotrajno“ ni mogoče interpretirati ozko, kot to razlaga urad. Poleg tega je urad vezan na podatke o prodaji ob izdaji odločbe in ne za nazaj. Urad bi moral predložene dokaze (prospekte, spletni portal tožeče stranke, reklame) upoštevati in oceniti v skupnem sklopu dokazov kot celoto. Poleg tega bi bil urad dolžan tožnika pozvati k predložitvi pojasnil in dodatnih dokazov v prid prepoznavnosti znaka „Touch & Type“, če je menil, da ta niso merodajna in zadostna. Ker tega ni storil, to kaže na kršitev pravila varstva pravic stranke po ZUP in s tem na bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da prijavljeno znamko v celoti prizna za vse prijavljeno blago v razredih 7 in 11. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožniku prijave znamke „Touch & Type“ za prijavljeno blago iz razredov 7 in 11 iz absolutnih zavrnilnih razlogov po točkah b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. 6. Po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne more registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka; po točki c) pa se ne more registrirati znamka, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev.

7. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi bila nepravilna ocena urada, da je znak „Touch & Type“ brez razlikovalnega učinka, in da je utemeljitev ocene arbitrarna. Urad je namreč navedel, da znak ne z oblikovne plati (zapis besedila v standardni pisavi) ne z vsebinske plati, ker navedena angleška besedna zveza predstavlja uveljavljen izraz za elektronske naprave, ki so upravljane po principu „touch & type“ ter imajo poleg zaslona, občutljivega na dotik (touchscreen), dodano še tipkovnico, nima razlikovalnih elementov; zato potrošnik pod tem izrazom ne more prepoznati blagovne znamke prijavitelja. Prva, vsebinska zahteva za registracijo znamke je, da mora znak imeti sposobnost razlikovanja blaga ali storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega podjetja (prvi odstavek 42. člena ZIL-1). Če potrošniki ne morejo domnevati, da znak napotuje na določen izvor, gre torej za odsotnost razlikovalnega učinka, to pa je (absolutni) razlog za izključitev znaka iz registracije.

8. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbeni navedbi, da se besedna zveza „touch & type“ uporablja le v povezavi z mobilnimi telefoni, kot se sprva je, ampak sledi utemeljitvi urada, da gre pri „touch & type“ za tehnologijo, za sistem krmiljenja oziroma za upravljanje, ki je možno tako preko zaslona, občutljivega na dotik, kot preko tipkovnice, in ki je lahko v uporabi pri različnih strojih ali napravah. Kot navaja že urad v izpodbijani odločbi, to dokazuje tudi tožnik sam s predloženimi revijami z reklamami, prospektom in katalogom Valmar T&Ti (The new TTi series), v katerih so stroji za sladoledne izdelke in slaščičarne, ki imajo vgrajen tak sistem upravljanja.

9. Sodišče se tudi strinja z zaključkom urada, da je znak „touch & type“ opisovalen in njegovim razlogovanjem, da je s tem, ko je „touch & type“ uveljavljen izraz za elektronske naprave, ki so lahko upravljane tako z mehanskimi tipkami kot preko zaslona, občutljivega na dotik, znak za stroje in naprave s tako tehnologijo, opisovalen, pri čemer bi vsi v seznamu tožnika prijavljeni stroji in aparati v razredih 7 in 11 lahko imeli operatersko panelo, ki deluje po principu „touch & type“. Urad je torej opisnost znaka tudi pravilno ocenjeval glede na prijavljeno blago. Prav tako pa tudi glede na relevantnega potrošnika, saj namreč navaja, in v tem je logičen in prepričljiv ter mu sodišče sledi, da je upošteval, da gre za osveščenega, profesionalnega potrošnika, ki se dobro razume na lastnosti izdelkov, ki jih kupuje, saj gre za izdelke večje vrednosti, namenjene profesionalni uporabi. Ob upoštevanju tega, kakšna oseba predstavlja relevantnega potrošnika, pa sodišče tudi ne sledi kot utemeljeni tožbeni navedbi, da bo relevantni potrošnik navedeno besedno zvezo, ker gre za angleško skovanko, dojemal kot fantazijsko, brez določenega pomena glede na prijavljeno blago; to namreč pomeni, da naj ne bi poznal pomena v slovenskem jeziku, niti da gre pri tem za sistem upravljanja naprav oziroma strojev, kar pa ni ne logično, ne prepričljivo. Sodišče pa se strinja z uradom tudi, da gre pri besedni zvezi „touch & type“ za izraz v splošni rabi. Taki znaki pa morajo ostati v prosti rabi. Tudi po sodni praksi Sodišča EU točka c) 7. člena Uredbe ES o znamki Skupnosti, katere ekvivalent je točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, zasleduje cilj, ki je v javnem interesu, ta pa je, da opisne znake prosto uporabljajo vsi (C – 191/01 P).

10. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi urad nepravilno zaključeval, da je izključitveni razlog po točki b) podan, ker je znak nedistinktiven zaradi opisnosti, pa sodišče dodaja, da se v strokovni literaturi navaja, da če znak opisuje značilnosti blaga, obenem ne more opravljati tudi funkcije razlikovanja, in da bi to lahko pomenilo, da je opisnost ilustracija odsotnosti razlikovalnega učinka, in da to pomeni, da ni mogoče kategorično trditi, da sta točki b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 popolnoma neodvisni (Martina Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 100).

11. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da se urad ni opredelil do njegovih navedb v odgovoru na poziv, s katerimi je nasprotoval ugotovitvam urada o razlogih za zavrnitev prijave znamke. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je urad pretehtal vse navedbe in na tiste, ki so za odločitev bistvenega pomena, tudi odgovoril, sodišče pa jim, kolikor jih je že navedlo, pritrjuje. Dodaja še, da je v zvezi s trditvami tožnika, da je, če ne bi mogla biti zaradi odsotnosti razlikovalnega učinka registrirana nobena znamka, ki vsebuje angleški besedi „touch“ in „type“, nerazumljivo, zakaj je potem urad registriral 15 znamk z besedo „touch“ in dve z besedo „type“, urad v izpodbijani odločbi navedel, da je pri oceni razlikovalnosti treba gledati znamko kot celoto ter upoštevati tudi prijavljeno blago in ostale relevantne okoliščine, zaradi česar se tožnik ne more z uspehom sklicevati na registrirane znamke, kot „touch your life“, „Marlboro gold touch“ itd.; s takim odgovorom pa je tudi po presoji sodišča urad pravilno zavrnil ugovore tožnika. Iz enakih razlogov sodišče zavrača kot neutemeljeno sklicevanje tožnika na znamke, ki jih je urad registriral, npr.: soft touch, daily touch, M-TYPE itd. 12. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da bi urad nepravilno presodil njegove navedbe (in predložene dokaze), da je znamka „Touch & Type“ pridobila razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo (v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1). Ob sklicevanju na dejavnike, ki jih je kot pomembne za ocenjevanje, ali je znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, razvilo Sodišče EU, je urad zaključil, da predloženi dokazi ne izkazujejo s strani tožnika zatrjevanega dejstva: ker eno leto uporabe znamke na slovenskem trgu ne predstavlja dolgotrajne uporabe; ker podatki o prodanih proizvodih niso bili prikazani tako (popolno), da bi bil razviden tržni delež; ker iz predloženih dokazov ni bila razvidna prodaja strojev v relevantnem času, to je pred prijavo znamke (24. 9. 2013); ker s predloženim katalogom „VALMAR T&Ti“ brez označbe datuma izdaje in naklade ter v katerem je bil znak „touch & type“ uporabljen le enkrat, dolgotrajna uporaba znamke ni bila izkazana; ker se v predloženih revijah „GELATO“, ki se nanašajo zgolj na čas od marca do septembra 2013, izraz „touch & type“ v logotipu pojavlja vedno v kombinaciji s krovno znamko „VALMAR“ ter v povezavi s sliko komandnega zaslona oziroma tipkovnice, ki vsebuje „touch and type“ funkcionalnost, in so v italijanskem jeziku, s čemer tudi ni dokazana (dolgotrajna) prisotnost znamke na slovenskem trgu; ker s prospektom za sejem „Rimini Fiera“ v Italiji (januar 2013) iz enakih razlogov, kot so navedeni v zvezi z revijami „GELATO“, ni dokazana (dolgotrajna) prisotnost znamke na slovenskem trgu; ker na predloženih spletnih straneh tožnika znamka „touch & type“ ni niti omenjena. Že navedene ugotovitve in zaključki urada, ki se na nekatere relevantne dejavnike niti ne nanašajo, ker nikakršni podatki ter dokazi zanje niso bili predloženi (npr. znesek investicij v promocijo znamke; odstotni delež relevantne javnosti, ki lahko z znamko identificirajo izvor blaga; izjave gospodarske zbornice ali drugih profesionalnih združenj), tudi po presoji sodišča lahko dajejo podlago le za zaključek, da dolgotrajna uporaba znamke„touch & type“ na slovenskem trgu ni izkazana. Po presoji sodišča so neutemeljeni tožbeni ugovori, da enoletna uporaba znamke lahko predstavlja dolgotrajno uporabo znamke glede na večjo vrednost posameznega prodanega stroja in da je kot relevantno ostalo neupoštevano, da je v Sloveniji malo proizvajalcev ter da je zato tožnikov tržni delež znaten. Namreč prodaja strojev v relevantnem obdobju in na slovenskem trgu niti ni izkazana z verodostojnimi listinami, pač pa le z izjavo direktorja podjetja o znesku doseženega prometa in številu prodanih strojev od začetka leta 2013 do 17. 3. 2014, kar pa so poleg drugega podatki, ki se ne nanašajo zgolj na relevanten čas do 24. 9. 2013, in za katere ni jasno, ali se sploh nanašajo na slovenski trg, z njimi pa tudi ni izkazan tržni delež tožnika. Pa tudi kolikor je bila prodaja strojev v določenem obsegu v relevantnem obdobju na slovenskem trgu izvršena, je ostala uporaba znaka „touch & type“ kot znamke pri tem neizkazana; edini dokazi o zatrjevani uporabi znamke so predložene revije, katalog in prospekt, v katerih pa se znak „touch & type“ kot znamka le redko pojavi, poleg tega pa – ker so predloženi v italijanskem jeziku – uporabe znamke na slovenskem trgu sploh ne izkazujejo. Tožnik brez podlage ugovarja tudi, da urad dokazov ni pravilno ocenil kot celote, saj iz obrazložitve odločbe izhaja nasprotno; moral pa je urad najprej oceniti vsak dokaz posebej in šele nato vse dokaze skupaj kot celoto (10. člen ZUP).

13. Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi ga moral urad pozvati k predložitvi dodatnih dokazov, če je menil, da s predloženimi dokazi ni izkazal zatrjevane dolgotrajne uporabe znamke, s katero naj bi znamka pridobila razlikovalni značaj. Urad je bil namreč na podlagi prvega odstavka 70. člena ZIL-1 dolžan tožnika seznaniti z razlogi, zaradi katerih je menil, da prijavljene znamke ne more registrirati. Tožnik se je v odrejenem roku izjavil, da meni, da razlogi niso podani ter vložene zahteve ni spremenil. Ko pa je urad prejel pravočasen odgovor tožnika, je bil dolžan pred izdajo odločbe – glede na vsebino odgovora – le preveriti, ali so še podani razlogi za zavrnitev registracije znamke (drugi odstavek 70. člena ZIL-1). Tako pa je urad, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi ravnal (v obrazložitvi odločbe izrecno navaja, da je še enkrat preveril razloge za zavrnitev znamke, ugotovitve o obstoju razlogov pa je tudi obširno utemeljil) ter tožnik v zvezi s tem neutemeljeno podaja ugovor bistvene kršitve pravil postopka.

14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.