Jedro

Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obtoženih J. S. in L. P. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Ljubljani (sodnik poročevalec senata sodišča druge stopnje) je na predlog vrhovne državne tožilke, po opravljenem naroku po 240.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s sklepom z dne 26. 11. 2010 odredilo zaščitne ukrepe za zaščito priče „priča 1“ tako da: 1. se izbrišejo vsi podatki „priče 1“ iz tretjega odstavka 240. člena ZKP; 2. morajo obtoženci, zagovorniki, državni tožilec, kakor tudi ostali procesni udeleženci v obravnavani zadevi ohraniti v tajnosti tista dejstva in podatke v zvezi z zaslišanjem „priče 1“, ki bi lahko razkrile njeno identiteto in 3. se „priča 1“ zasliši s pomočjo tehničnih sredstev, in sicer uporabo zaščitne stene, naprave za popačenje glasu in prenosa zvoka iz posebnega prostora.

2. Zoper sklep sta se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila zagovornika obtoženih J. Š. in L. P. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, da pritožbama ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v predlogu z dne 22. 12. 2010 v zvezi s pritožbama obeh zagovornikov navaja, da ima odločanje po 240.a členu ZKP dva vidika. Po eni strani gre za to, da se pričo v kazenskem postopku, če ji grozi nevarnost, ki jo opredeljuje ta določba, ustrezno zaščiti. Gre za vidik procesno tehnološke narave, ki je blizu ukrepov procesnega vodstva in bi rešitve lahko bile v celoti podobne tistim, ki se uporabljajo pri ukrepih procesnega vodstva, kar bi pripeljalo do tega, da pritožba zoper takšno odločitev ne bi bila dopustna. Drugi vidik odločanja pa je tisti, ki pomeni tehtanje med uporabo takšnega ukrepa, ki lahko povzroči poseg v pravice obtoženih v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Zaenkrat gre za nevarnost poseganj na abstraktni ravni. Ali bo do posega zares prišlo, v katere pravice (obrambe) bi utegnilo biti poseženo in kako globok bo ta poseg, je v tem trenutku nejasno in v precejšnji meri odvisno od tega, kaj bo priča na zaslišanju povedala. Pri tem ne bi smeli pozabiti, da bo morebitne kršitve v zvezi z izvedbo tega dokaza v nadaljevanju še vedno mogoče izpodbijati s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari in ko bo prišlo do končne odločitve, tudi v zvezi s spornim dokazom.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila zagovornika obeh obtožencev seznanjena ter sta se o njem izjavila pisno z vlogama z dne 3. 1. 2010 oziroma 4. 1. 2010. 5. V postopku odločanja Vrhovnega sodišča o pritožbah zoper izpodbijani sklep višjega sodišča je sodnica poročevalka dne 10. 1. 2011, po pooblastilu iz tretjega odstavka 240.a člena ZKP vpogledala v listini (podatki o „priči 1“ in zapisnik o naroku z dne 26. 11. 2010), shranjeni kot uradna tajnost v posebnem zaprtem ovitku v uradu predsednika Višjega sodišča v Ljubljani (peti odstavek 240.a člena ZKP).

B-1.

6. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v kazenski spis ugotavlja, da je: Okrožno sodišče v Novem mestu v ponovljenem postopku s sodbo K 105/2008 z dne 18. 9. 2009 iz razloga 3. točke 358. člena ZKP obtožena J. S. in B. Ž. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 22 in 25 členom KZ (dejanje je opisano pod točko 1 izreka, storjeno 6. 5. 2005), obtožena J. S. in L. P. dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25 členom KZ (dejanje je opisano pod točko 2 izreka, storjeno dne 3. 6. 2005) in obtoženega J. S. kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 3 izreka, storjeno v aprilu ali maju 2005). Z isto sodbo je na podlagi 3. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obtoženemu B. Ž. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ, za katerega je bil spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 20/2006 z dne 8. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 146/2006 z dne 2. 4. 2007, izreklo kazen šest mesecev zapora ter mu odvzelo premoženjsko korist v znesku 83,46 EUR. Vse obtožence je oprostilo plačila oziroma povrnitve stroškov postopka; oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po 69. členu KZ je odvzelo bombi, zaseženi B. R., iz razloga po 498. členu ZKP pa je vzelo zaseženo bombo in revolver; zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložila okrožni državni tožilec (zoper oprostilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni) in zagovornik obtoženega B. Ž. zaradi odločbe o kazni; sodišče druge stopnje je v zadevi dne 16. 6. 2010 opravilo sejo pritožbenega senata v navzočnosti strank (prvi odstavek 378. člena ZKP) ter odločilo, da v obravnavani zadevi opravi obravnavo pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 379. člena ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se je vršila dne 24. 9. 2010, bila preložena na 18. 10. 2010, ko je bila zaradi bolezni zagovornika in priče preložena na 5. 11. 2010, ko se ni vršila zaradi odsotnosti vrhovne državne tožilke in bila preložena na 22. 11. 2010, ta pa zaradi novih dokaznih predlogov na 20. 1. 2011; vrhovna državna tožilka je dne 12. 11. 2010 podala predlog za zaslišanje priče po 240.a členu ZKP, katerega je po pozivu sodišča dopolnila dne 17. 11. 2010 ter mu priložila uradni zaznamek z dne 27. 10. 2010 o zbranih obvestilih občana z dne 26. 10. 2010, ki ga je UKP dostavila tožilstvu dne 3. 11. 2010. Vrhovna državna tožilka je dne 24. 11. 2010 sodišču dostavila tudi dopis GPU UKP s prilogami (UZ o razgovoru z E. R. z dne 22. 11. 2010 ter zapečateno kuverto MNZ naslovljeno „priča 1“ ter datumom 27. 10. 2007) in predlagala izvedbo zaščitnega ukrepa po 5. točki prvega odstavka 240.a člena ZKP zoper to pričo; narok za zaslišanje po 240.a členu ZKP je bil dne 24. 11. 2010 določen za dne 26. 11. 2010. Zaradi bolniške odsotnosti predsednice senata sodišča druge stopnje dne 26. 11. 2010 je narok po 240.a členu ZKP tega dne izvedel sodnik poročevalec senata sodišča druge stopnje, ki je po naroku odredil hrambo podatkov o „priči 1“ in zapisnika o naroku z dne 26. 11. 2010 v posebnem zaprtem ovitku v uradu predsednika višjega sodišča (peti odstavek 240.a člena ZKP).

B-2.

7. Po določbi prvega odstavka 234. člena ZKP se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. Vsakdo, kdor je povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in tudi pričati. Izjeme določa zakon v 235. členu ZKP (kdo kot priča ne sme biti zaslišan), v 236. členu ZKP (kdo je dolžnosti pričevanja oproščen) oziroma 238. členu ZKP (kdaj priča ni dolžna odgovoriti na posamezno vprašanje). Zasliševanje prič (240. člen ZKP) je v sodni praksi najpogosteje uporabljano dokazno sredstvo. Praviloma sta pri zaslišanju priče že v fazi preiskave lahko navzoča tudi obdolženec in njegov zagovornik (četrti odstavek 178. člena ZKP), za glavno obravnavo pa velja (tudi ustavno) načelo javnosti sodne obravnave (24. člen Ustave Republike Slovenije, 294. člen ZKP) ter so priče praviloma zaslišane v navzočnosti obdolženca (334. člen ZKP, 342, člen ZKP).

8. Z novelo ZKP-A oziroma ZKP-F je bil, predvsem zaradi učinkovitosti boja zoper kriminaliteto oziroma storilce hujših ali najhujših kaznivih dejanj, uveden institut takoimenovanih zaščitenih oziroma anonimnih prič. To je prič, ki se jih zasliši z uporabo posebnih zaščitnih ukrepov in sredstev, da se prepreči razkritje njihove identitete. Sprejet pa je bil tudi Zakon o zaščiti prič (Ur. l. 113/2005 z dne 16. 12. 2005, ki se uporablja od 1. 7. 2006 dalje). Zakonska ureditev instituta zaščitenih prič, kot ga ureja ZKP, ki pomeni poseg v pravice obtoženca v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, naj bi s preprečevanjem zastraševanja prič in zagotavljanjem njihove osebne varnosti pred morebitnim maščevanjem omogočala državi učinkovitejši boj zoper kriminal. 9. Tako lahko po določbi prvega odstavka 240. a člena ZKP sodišče za zaščito določene priče odredi enega ali več zaščitnih ukrepov, navedenih v 1. do 5. točki prvega odstavka tega člena, če bi zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete določene priče nastala resna nevarnost za njeno življenje ali telo, življenje ali telo njenega bližnjega sorodnika ali oseb, ki jih v skladu z določbami Zakona o zaščiti prič predlaga priča. Glede na navedeno zakonsko določbo se zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP, s katerimi se identiteta priče prikrije, odredijo tedaj, ko identiteta priče še ni razkrita in ko sodnik (preiskovalni sodnik oziroma po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave, predsednik senata) po opravljenem naroku oceni, da so podani vsi v četrtem odstavku istega člena navedeni pogoji: to je, da obstaja resna nevarnost za življenje ali telo priče, njenega bližnjega sorodnika ali oseb, ki jih je priča predlagala, da je izpoved priče pomembna za kazenski postopek, da priča izkazuje zadostno stopnjo verodostojnosti in da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehta nad interesom obrambe, da se seznani z identiteto priče. Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so tako smiselni le tedaj, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, ker oseba ni bila zaslišana ne v preiskavi ne na glavni obravnavi.

10. Skladno z določbo tretjega odstavka 240. člena ZKP mora priča ob zaslišanju dati sodišču osebne podatke, ki omogočajo njeno identifikacijo (ime in priimek, poklic, prebivališče, rojstni kraj, starost). Na podlagi osebnih podatkov je mogoča popolna identifikacija osebe in tudi ugotovitev za katero osebo gre. Pridobitev teh podatkov zaradi ugotavljanja identitete priče in njene identifikacije v zvezi z njenim zaslišanjem v (kazenskem) postopku, ki so del zapisnika o zaslišanju priče, pomeni, da je identitete priče v celoti razkrita.

11. Kot izhaja iz navedb v dopisu GPU UKP z dne 27. 10. 2010 je policija z osebo, v dopisu imenovano „priča 1“ že v letu 2005 opravila razgovor, ker je bila o tem „operativna informacija vnešena v sistem oziroma bazo operativnih informacij“, dne 26. 10. 2010 pa sta pooblaščeni uradni osebi opravili z njo ponovni razgovor. Državno tožilstvo, ki je predlagalo zaslišanje priče po 240.a členu ZKP v pritožbenem postopku na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, v svojem pisnem predlogu z dne 12. 11. 2010 navaja, da s strani policije posredovanih podatkov izhaja, da oseba želi biti zaslišana, kolikor bi v postopku lahko ostala anonimna; po navedbah državnega tožilstva gre za dokaz, s katerim državno tožilstvo doslej v postopku niti na prvi niti na drugi stopnji ni razpolagalo in ga do sedaj tudi ni moglo predlagati.

12. Višje sodišče je sledilo predlogu državnega tožilstva in izvedlo narok po tretjem odstavku 240.a člena ZKP in na tem naroku dne 26. 11. 2010 identiteto priče ugotovilo. Za tem pa z izpodbijanim sklepom odredilo zaščitne ukrepe glede podatkov o identiteti te priče ter načina zaslišanja priče. Vrhovno sodišče se je na podlagi vpogleda v zapečatene listine o identiteti priče seznanilo z osebnimi podatki, ki jih je oseba o sebi dala na naroku dne 26. 11. 2010. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornika v pritožbah zoper izpodbijani sklep, sklicujoč se na vsebino dopisa policije z dne 27. 10. 2010, utemeljeno nakazujeta, da gre pri osebi, za katero so bili z izpodbijanim sklepom odrejeni zaščitni ukrepi, za osebo, ki je v tem kazenskem postopku že bila zaslišana. Na podlagi vpogleda v kazenski spis je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v tem kazenskem postopku predlog za zaslišanje priče z enakimi osebnimi podatki, kot jih je na naroku dne 26. 11. 2010 o sebi navedla „priča 1“, sodišču prve stopnje (Okrožnemu sodišču v Novem mestu) podal (okrožni) državni tožilec in je bila oseba z enakimi osebnimi podatki na glavni obravnavi tudi zaslišana ter kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je sedaj predmet presoje sodišča druge stopnje (K 105/2008 z dne 18. 9. 2009) je bila izpoved te priče v soglasju s strankami prebrana.

13. Ker tako ne gre za pričo, katere identiteta še ni razkrita, temveč za pričo, ki je v tem kazenskem postopku že bila zaslišana na glavni obravnavi, je Vrhovno sodišče pritožbama obeh zagovornikov ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo sodišču v novo odločanje.

14. Neutemeljeno zagovornik obtoženega J. S. v pritožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa višjega sodišča, ker je narok po 240.a členu ZKP opravil sodnik poročevalec senata višjega sodišča, ne pa predsednica senata, ki je po določbi devetega odstavka istega člena pristojna, da preveri ali gre dejansko za isto pričo, glede katere je bil odrejen zaščitni ukrep. Zaščitne ukrepe po 240. a členu ZKP odredi preiskovalni sodnik v fazi preiskave oziroma predsednik senata sodišča prve stopnje po izročitvi obtožnice sodišču pa do konca glavne obravnave. Ker (okrožna) sodišča na prvi stopnji odločajo v senatu, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki oziroma v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika (prvi odstavek 25. člena ZKP), je pristojnost predsednika senata v določbi osmega odstavka 240.a člena ZKP logična posledica določbe prvega odstavka 25. člena ZKP, saj posameznih procesnih dejanj v postopku ne more opravljati sodnik porotnik. Glede na sestavo višjega sodišča, ko pritožbeni senat sestavljajo trije (poklicni) sodniki, okoliščine, da je narok po 240.a členu ZKP v konkretni zadevi zaradi (bolniške) odsotnosti predsednice senata sodišča druge stopnje opravil član senata sodišča druge stopnje, ki odloča o vloženih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje na obravnavi, ni moč šteti kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. V takšnem primeru kot je navedeni, bi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, če bi bilo potrebno zaslišati pričo, glede katere je bil odrejen zaščitni ukrep, moral isti sodnik (član pritožbenega senata), ki je izvedel narok in izdal sklep o uporabi zaščitnih ukrepov zoper pričo, pred zaslišanjem le-te preveriti ali gre dejansko za pričo glede katere je bil odrejen zaščitni ukrep.