Jedro

Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Sodišče je pri presoji premajhen pomen pripisalo zakonsko določenem pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ko je tožena stranka na glavni obravnavi zatrdila, da tožnik po 18. 12. 2014 bolniškega staleža nima urejenega, ker tako izhaja iz njenih potrdil. Iz razloga ekonomičnosti je smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj zahtevek izhaja iz enake dejanske in pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki sodbe spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 4. 3. 2015 dovoli in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 7. 2014 in odločbo št. ... z dne 30. 6. 2014 v delu, ko ugotavlja, da je tožnik od 20. 6. 2014 do 30. 7. 2014 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni ter od dne 31. 7. 2014 dalje zmožen za delo (I. točka izreka), ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 20. 6. 2014 do 18. 12. 2014 zaradi bolezni za polni delovni čas (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR (III. točka izreka) ter sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 4. 3. 2015 ne dopusti (IV. točka izreka). Glede nedopustitve spremembe tožbe je odločitev sprejelo na podlagi tega, da ni ocenilo, da bi bila sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, ob upoštevanju, da toženka spremembo tožbe ni dopustila. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo zatrjevanju pooblaščenke tožeče stranke, da ne verjame, da ima tožnik urejeno zdravniško dokumentacijo in da je zagotovo prišlo do napake pri ureditvi bolniškega staleža, saj je tožnik izrecno pojasnil, da je po vtoževanem obdobju ves čas v bolniškem staležu, da na račun vsak mesec prejme prejemek, ki je po višini enak bolniški iz prejšnjih mesecev, prav tako pa v službi, ob tem, da je ves čas doma, nima težav. V kolikor ima tožnik priznan bolniški stalež v obdobju od 18. 12. 2013, se postavlja tudi vprašanje njegovega pravnega interesa. Tožeča stranka bi morala skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP pridobiti dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov in ne izhajati iz predpostavke, da bo šele v teku sodnega postopka zbrala tiste informacije, ki bi jih morala imeti že pred začetkom pravde.

2. Zoper IV. točko sodbe, v katerem sodišče ni dopustilo spremembo tožbe z dne 4. 3. 2015 se pritožuje tožeča stranka. Meni, da bi sodišče, glede na nasprotovanje toženke, moralo ocenjevati ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče je nekritično sprejelo izjavo tožnika, da je ves čas v bolniškem staležu, tudi po 18. 2. 2015, čeprav je zastopnica tožene stranke sama na obravnavi 4. 3. 2015 sporočila, da je preverila in ugotovila s potrdilom ZZZS, da tožnik nima odločbe ZZZS o bolniškem staležu in je v zvezi s tem predlagala zaslišanje tožnika. Pooblaščenka tožnika je predlagala sodišču, da se to dejstvo, glede bolniškega staleža po 18. 12. 2015, naknadno preveri in predlagala razširitev tožbe, saj sta si bili trditvi diametralno nasprotni. Pri tem je večja verjetnost, da je napačna trditev tožnika, predvsem tudi ob upoštevanju razloga, zaradi katerega je tožnik bil v bolniškem staležu (duševne težave). S tem, ko je tožena stranka sodišče seznanila s potrdilo ZZZS, da tožnik ni v bolniškem staležu, se je pridobil dokaz, ki potrjuje trditev tožeče stranke, da tožnik po 18. 12. 2014 dalje ni v bolniškem staležu in s tem je utemeljena razširitev tožbenega zahtevka. Iz izvidov lečečega specialista tožnika, psih. dr. A.A. z dne 11. 9. 2014, 20. 11. 2014, 18. 12. 2014 in 22. 1. 2014 izhaja, da je bil tožnik v vsem tem obdobju nesposoben za delo in šele na pregledu dne 12. 3. 2015 je bilo ugotovljeno, da je tožnik za delo sposoben.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 3. 12. 2014 jasno oblikoval tožbeni zahtevek in tožnik je ves čas trdil, da je po 18. 12. 2014 v bolniškem staležu in je tako nesprejemljivo spremeniti tožbeni zahtevek.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v sodbi sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravno zmotna, kar je narekovalo ustrezno spremembo, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče dopustitev spremembe tožbe utemeljilo v bistvenem na presoji, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami ter da bi moral tožnik že na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ter bi lahko že pred narokom za glavno obravnavo 4. 3. 2015 pridobil dokaze, ki bi skladno z načelom o zvezanosti trditvenega in dokaznega bremena, potrdila njegove trditve.

7. V predmetni zadevi se socialni spor nanaša na ugotavljanje začasne odsotnosti tožnika z dela od 20. 6. 2014 dalje. S spremembo tožbenega zahtevka je tožnik uveljavljal bolniški stalež od 18. 12. 2014 do 12. 3. 2015, na podlagi potrdila, ki ga je sodišču predložila pooblaščenka tožene stranke, da tožnik nima odločbe ZZZS.

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 185. členu ZPP. Po navedeni določbi lahko sodišče tudi v primeru, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. V primeru socialnega spora pa bi v tem primeru lahko prišlo do zavrženja takšne tožbe, glede na določilo 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1). Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze (tako dr. D. wedam lukić: Pravni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 208 in 205, GV Založba in Založba Ur. l. RS, Ljubljana 2006).

9. Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča očitno napačna. Sodišče je pri svoji presoji premajhen pomen pripisalo prav zakonsko določenem pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ko je tožena stranka na glavni obravnavi zatrdila, da tožnik v bistvu po 18. 12. 2014 bolniškega staleža nima urejenega, ker tako izhaja iz njenih potrdil. Iz razloga ekonomičnosti in prej navedenih razlogov je smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj zahtevek izhaja iz enake dejanske in pravne podlage.

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za dokončno odločitev (3. točka 165. člena ZPP).