Jedro

Pri izračunu povprečne plače tožene stranke ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, pa je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo tudi dohodke iz nadurnega dela, saj trditve tožene stranke, da nadurno delo zaradi svoje nestalnosti in nepredvidljivosti ne more vplivati na višino preživninskega prispevka, v materialnem pravu nimajo nobene podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega mladoletnega otroka M. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, očetu pa naložilo, da mora k stroškom otrokovega preživljanja prispevati od 1.11.1997 dalje po 15.000,00 SIT mesečno.

Pritožbo tožene stranke proti odločitvi o določitvi preživninske obveznosti je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi drugostopnega sodišča je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višina mesečne plače tožene stranke ni pravilno ugotovljena, saj sta sodišči upoštevali tudi dohodek na podlagi nadur, ki pa niso redna kategorija plače. Na to, koliko nadur bo mogoče opraviti, tožena stranka nima nobenega vpliva. Za otroka skrbi tudi toženec, kar pa je sodišče upoštevalo v premajhni meri. Enako velja za dejstvo, da so toženčevi mesečni izdatki za skupno stanovanje višji od izdatkov otrokove matere. Ob upoštevanju na 15.000,00 SIT določene preživnine in vseh stroškov, ki jih ima toženec s skupnim stanovanjem, znaša mesečna obremenitev toženčeve plače bistveno več, kot pa obremenitev plače tožeče stranke (ob mesečni plači v znesku 65.000,00 SIT znaša to razmerje 72% : 33,04%, ob mesečni plači 75.000,00 SIT pa 62,66 % : 33,04%). Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa glede odločitve o preživninski obveznosti tožene stranke vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih revizije (386. člen ZPP). Tožena stranka tega ni storila. V reviziji je le pavšalno in povsem neobrazloženo navedla, da vlaga revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Ob obravnavanju revizije pa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi prišlo v postopku do bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Za določitev preživninskega prispevka staršev so odločilne okoliščine, kakršne so obstajale ob zaključku obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje. Višina toženčevih prejemkov je bila ugotovljena na podlagi potrdil, s katerimi je ob zaključku obravnavanja razpolagalo sodišče prve stopnje in je po ugotovitvah tega sodišča znašala približno 75.000,00 SIT. Pri izračunu povprečne plače tožene stranke ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, pa je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo tudi dohodke iz nadurnega dela, saj trditve tožene stranke, da nadurno delo zaradi svoje nestalnosti in nepredvidljivosti ne more vplivati na višino preživninskega prispevka, v materialnem pravu nimajo nobene podlage. Pritožbene trditve, ki so zatrjevale nasprotno, je drugostopno sodišče v izpodbijani sodbi tedaj materialnopravno pravilno zavrnilo. Preostali del revizije pa predstavlja matematični prikaz razmerja med dohodki in izdatki, ki jih imata otrokova starša. Tudi ta prikaz pa ne potrjuje pravilnosti revizijskih trditev, da naj bi sodišče z odločitvijo, da se preživnina določi na 15.000,00 SIT mesečno, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč ugotovilo, da znašajo otrokove potrebe okoli 40.000,00 SIT mesečno, kljub temu pa je tožencu naložilo plačevanje preživnine le v znesku 15.000,00 SIT (tedaj v znesku, ki je nižji od polovice ugotovljenih otrokovih potreb), saj je pri določitvi višine preživnine upoštevalo zlasti dejstvo, da toženec k skupnim stroškom stanovanja prispeva višji znesek kot pa otrokova mati. Glede na ugotovljeno višino osebnih prejemkov pa bo toženec tudi po presoji revizijskega sodišča na 15.000,00 SIT določeno preživnino zmogel plačevati in to brez škode za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je na podlagi zakona še dolžan preživljati. Določba 79. člena ZZZDR je tedaj v izpodbijani sodbi pravilno uporabljena.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).