Jedro

Če se je tožnik odločil, da bo njegova plača nižja od plače, do katere bi bil upravičen po individualni pogodbi o zaposlitvi, in je podal nalog za znižanje svoje plače računovodskemu servisu, ki je obračunaval plače za toženo stranko, se tak nalog šteje tudi kot izjava toženi stranki, da izplačila višje plače tožnik ne bo zahteval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (2., 4., 5. in 6. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka, ki ni pod pritožbo, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 3. 10. 2008. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači 98.379,65 EUR bruto, poravnati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska, davkov in prispevkov od zneska 98.379,65 EUR bruto plač ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo prisojene obresti iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino v znesku 86.746,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila, pod izvršbo. V 5. točki izreka je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 79.531,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 dalje. V 6. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 4.711,88 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe, zoper zavrnitev pobotnega ugovora in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in naloži toženi (pravilno tožeči) stranki plačilo pravdnih stroškov skupaj z obrestmi, podredno pa predlaga, da se zadeva vrne v novo odločanje ter prav tako naloži toženi (pravilno tožeči) stranki plačilo pravdnih stroškov z obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da se je stara pogodba o zaposlitvi, ki je bila med tožnikom in toženo stranko podpisana 5. 1. 2004 in je veljala za prvi tožnikov mandat, avtomatsko podaljšala. Ker sodba v tem delu ni obrazložena, je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bila podpisana individualna pogodba in ne običajna pogodba o zaposlitvi. Glede na to bi moralo sodišče o vprašanju, če stara pogodba velja tudi za drugi mandat, uporabiti določila OZ. Izhajati je namreč treba iz dejstva, da nova pogodba, ki jo je predložil tožnik, ni bila podpisana zaradi tega, ker v njej ni bil naveden znesek plače, ki je bistvena sestavina pogodbe. Glede na to ni mogoče uporabljati kriterijev po stari pogodbi za obračun odpravnine in razlike v plači. Višina plače za tožnika bi morala biti izračunana po pravilniku, ki je bil sprejet na 19. redni seji dne 27. 12. 2006, na kateri je bil prisoten tudi tožnik. Višina plače je bila nato določena še s sklepom na korespondenčni seji dne 4. 4. 2007. Obračun, ki ga je tožnik predložil, je narejen na predpostavki, da nova individualna pogodba velja. Med strankama je nesporno, da je tožnik prejel izplačilo (poračun plače) v znesku 79.531,35 EUR. Ta znesek je bil izplačan tožniku na podlagi obračuna, ki ga je na tožnikovo zahtevo napravil isti računovodski servis, kot je izdelal kasnejši obračun. Tudi prvi obračun je bil izdelan na podlagi naloga direktorja, ki je z izplačilom tega zneska sam pristal na višino plače, ki mu pripada. Del zahtevka je tudi 25 % stimulacija, do katere tožnik ni upravičen. Stimulacija je bila odvisna od poslovnega rezultata, ki pa v tožnikovem primeru ni bil takšen, da bi bil upravičen do tega dela plače. Tožnik svojega zahtevka v tem delu ni dokazal, čeprav je tožena stranka ugovarjala tudi temu delu. Tožnik namreč ni izkazal, kakšen poslovni uspeh je bil dosežen, na podlagi katerega bi bil upravičen do stimulacije. Za izplačilo stimulacije bi bilo potrebno soglasje upravnega odbora, ki pa tega soglasja ni dal. Ker po prepričanju tožene stranke stara pogodba ni bila podaljšana tudi v novem mandatu, tožnik do zahtevane stimulacije ni upravičen. Tožnik tudi ni upravičen do izplačila odpravnine, ki je bila dogovorjena v stari individualni pogodbi. Do odpravnine ni upravičen tudi zato, ker so v resnici obstajali razlogi za razrešitev iz krivdnih razlogov. Tožnik je bil pozvan, da dostavi vse podpisane pogodbe z italijanskimi kupci mleka, računovodsko dokumentacijo poslovanja družbe in vrne sredstva v višini 79.531,35 EUR. Ničesar od tega ni storil, enostransko je odšel na dopust, pred odhodom na dopust ni prenesel pooblastil niti predal dokumentacije, zato je bilo delovanje tožene stranke izjemno oteženo. Glede na navedeno je utemeljen tudi pobotni ugovor tožene stranke. Tožnik je 2. točko tožbenega zahtevka postavil nepravilno, kar bi moralo upoštevati tudi sodišče. O tem ne bi smelo odločati, pač pa bi moralo tožnika prej pozvati na popravo zahtevka, šele nato pa odločiti o zahtevi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008, ki mu jo je tožena stranka podala zato, ker od 1. 9. 2008 ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Poleg tega je vtoževal tudi razliko v plači za celotno obdobje trajanja delovnega razmerja in odpravnino na podlagi prvega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil 5. 1. 2004 (A1). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, zato je v tem delu njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z denarnim delom tožnikovega tožbenega zahtevka (izplačilo razlike v plači in izplačilo odpravnine) pa je ugotovilo, da je tožnik individualno pogodbo o zaposlitvi sklenil za obdobje štirih let (od 13. 11. 2003 do 13. 11. 2007). Ker je po izteku navedenega obdobja tožnik še naprej opravljal delo direktorja tožene stranke, je zaključilo, da je bila ta pogodba molče podaljšana, zato mu je prisodilo vtoževano razliko v plači za celotno obdobje in na podlagi prvega odstavka 11. člena individualne pogodbe tudi vtoževano odpravnino. V zvezi z razliko v plači je ugotovilo, da je računovodski servis, ki je za toženo stranko obračunaval plače, za vse zaposlene te plače obračunaval na podlagi določil v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi ter navodil tožnika kot direktorja. Tožniku je bila plača obračunana le na podlagi njegovih navodil, ne glede na pripadajočo plačo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožniku je bila izplačevana nižja plača od pripadajoče, ker naj bi tožena stranka ne imela dovolj sredstev in da se bo razlika izplačala kasneje, ko bo sredstev dovolj. Razlika v plači, ki jo je tožnik vtoževal za obdobje od januarja 2004 do avgusta 2008 (priloge C1-C12, A8) je po izračunu računovodskega servisa, na katerega tožena stranka pripomb ni podala, znašala 98.379,65 EUR bruto. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik sam zahteval, da se mu izplačuje nižja plača od pripadajoče, mu je sodišče od ustreznega neto zneska priznalo zakonske zamudne obresti le od izteka paricijskega roka dalje po dnevu vložitve tožbe, medtem ko je njegov tožbeni zahtevek za izplačilo zamudnih obresti pred tem rokom (za obdobje od 30. 8. 2008 do 19. 11. 2008) zavrnilo. Poleg tega je tožnik zahteval izplačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska razlik v plači, sodišče prve stopnje pa mu je te zakonske zamudne obresti pravilno prisodilo le od neto zneska, saj je delodajalec dolžan delavcu izplačati neto znesek plače (ne pa bruto znesek plače). Če pride delodajalec v zamudo z izplačilom neto zneska plače, tečejo zakonske zamudne obresti od dneva zamude le za pripadajoči neto znesek razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi vtoževano odpravnino, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov, pri čemer je za izračun odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje tožnikove mesečne plače upoštevalo celotno plačo, ki bi tožniku pripadala na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi (A1). Glede na to, da je tožnik od tožene stranke prejel tudi znesek 79.531,35 EUR, ki je predstavljal neto znesek iz naslova akontacije neizplačanih neto plač, je pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je ta podala iz tega naslova in v enaki višini, zavrnilo kot neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni obrazložilo, zakaj je štelo, da se je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 5. 1. 2004 avtomatično podaljšala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podaljšala mandat, da je tožnik nadaljeval z delom kot direktor tožene stranke, vendar pa nove individualne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko ni sklenil. Glede na podaljšanje mandata in nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki kot direktorja je zaključilo, da je s tem dejansko prišlo do konkludentnega podaljšanja individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2004. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o neobrazloženosti sodbe v tem delu. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o molče podaljšani individualni pogodbi o zaposlitvi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je upravni in nadzorni odbor tožene stranke dne 5. 11. 2007 na tretji redni seji sprejel sklep, s katerim je potrdil imenovanje tožnika za direktorja tožene stranke za obdobje štirih let (sklep št. 4 v prilogi A2). Ker je tožnik tudi v obdobju po izteku prvega štiriletnega mandata nadaljeval z delom direktorja tožene stranke vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi že omenjene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za tožnika veljala individualna pogodba o zaposlitvi z dne 5. 1. 2004 vse do 1. 9. 2008, ko mu je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008 (A6) prenehalo delovno razmerje. Nova pogodba o zaposlitvi sicer ni bila sklenjena v pisni obliki, se je pa kljub temu izvajala prejšnja pogodba, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnik tudi po izteku individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2004 (A1) še vedno opravljal svoje zadolžitve v skladu s to pogodbo. To izhaja med drugim tudi iz sklepa 9. redne seje UO in NO tožene stranke z dne 29. 8. 2008 (A3), kot tudi iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008 (A6). Dejansko nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po 13. 11. 2007 brez sklenitve nove pisne pogodbe pa je potrdila tudi tožena stranka že v odgovoru na tožbo.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje saj preuranjeno ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila vtoževanih zneskov razlike v plači na podlagi določb individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka (zaslišanje priče M.G., ki je opravljala obračune plač za tožnika in ostale zaposlene pri toženi stranki) je namreč razvidno, da je tožniku plače obračunavala na podlagi njegovih navodil. Navedena priča je v svoji izpovedbi, ki jo je podala na naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2009, izrecno pojasnila, da je do 1. 4. 2007 upoštevala pri določitvi tožnikove osnovne plače tožnikovo navodilo, za obdobje od maja 2007 dalje pa sklep Upravnega odbora z dne 4. 4. 2007 (B10). Po izpovedbi navedene priče je tožnik prejemal plačo v manjšem znesku, ker naj bi toženka ne imela dovolj sredstev.

319. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1684/2002 z dne 20. 11. 2003) izhaja, da je potrebno v primeru, ko si delavec, v čigar pristojnosti je tudi dajanje odredb v zvezi s plačami, sam odredi nižjo plačo od tiste, kot je bila dogovorjena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, to njegovo ravnanje presojati tudi ob upoštevanju že omenjenega 319. člena OZ. Če se je tožnik torej odločil, da bo njegova plača nižja od plače, do katere bi bil upravičen po individualni pogodbi o zaposlitvi in nalog v zvezi znižanim izplačilom svoje plače podal pristojnemu računovodskemu servisu, ki je obračunaval plače za toženo stranko, bi se ta nalog (ob izpolnjevanju pogojev iz 319. člena OZ) lahko štel tudi kot izjava toženi stranki, da izplačila dela plače ne bo zahteval. Podobno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1397/2008 z dne 11. 6. 2009. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači ni presojalo tudi z vidika že omenjenega 319. člena OZ in v zvezi s tem dejanskega stanja ni ugotavljalo, je vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila vtoževane razlike v plači. Kot je bilo že ugotovljeno, se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je z ozirom na dejstvo, da je tožena stranka tožniku podaljšala mandat tudi za obdobje od novembra 2007 do novembra 2013 in da je tožnik tudi po izteku mandata, določenega v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2004 opravljal delo direktorja pri toženi stranki, potrebno šteti, da je bila ta individualna pogodba molče podaljšana. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je bil tožnik v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD upravičen do odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje njegove mesečne plače (člen 11/1 individualne pogodbe o zaposlitvi – A1). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov (s to ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožena stranka ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožnikove razrešitve, tudi po stališču pritožbenega sodišča v dosedanjem postopku ni predložila), je tožnik do dogovorjene odpravnine iz prvega odstavka 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi upravičen. Ker pa je višina te odpravnine odvisna od tožnikove zadnje mesečne plače, sodišče prve stopnje pa je pri izračunu višine pripadajoče odpravnine kot tožnikovo zadnjo mesečno plačo glede na zgoraj navedeno vsaj preuranjeno upoštevalo znesek 14.457,73 EUR bruto, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na vtoževano odpravnino in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če pritožbeno sodišče razveljavi odločitev sodišča prve stopnje o terjatvi, v zvezi s katero je tožena stranka podala pobotni ugovor, mora razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero sodišče prve stopnje ugotovi obstoj (ali neobstoj) te terjatve. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožene stranke o zavrnitvi njenega pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da je pobotni ugovor tožene stranke neutemeljen. Pritožbeno sodišča pa ob tem še pripominja, da v primeru, če se v pravdi uveljavlja pobotni ugovor, potem je izrek sodbe, s katero je odločeno o zahtevku iz tožbe in o pobotnem ugovoru, tričlenski. V takšnem primeru namreč sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke, nato ugotovi, da obstaja (ali ne obstaja) terjatev tožene stranke do tožnika, v tretjem delu izreka pa z dajatveno oblikovanim izrekom odloči o obveznosti tožene stranke napram tožniku (v odvisnosti od tega, če terjatev, ki jo tožena stranka poda v pobot obstaja ali ne obstaja). Edino v primeru, če sodišče ugotovi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, odloči le o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V takšnem primeru o pobotnem ugovoru ne odloči. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožnikovega denarnega dela tožbenega zahtevka presojati glede na Pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest (B9). Iz izpovedbe priče M.G. namreč izhaja, da tožena stranka niti tožniku niti preostalim delavcem plač ni obračunavala po navedenem pravilniku, temveč glede na določbe njihovih individualnih pogodb o zaposlitvi. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik do 25 % stimulacije ni upravičen, ker naj poslovni rezultati ne bi bili takšni, da bi bila stimulacija utemeljena, ker pristojni organ tožene stranke ni dal soglasja k tej stimulaciji oziroma ker tožnik ni izkazal poslovnega uspeha, pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na 337. člen ZPP ni upoštevalo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da bi sodišče prve stopnje tožnika v zvezi z 2. točko njegovega tožbenega zahtevka moralo pozvati na popravo oziroma dopolnitev. Ker je tožnik v tej točki izreka zahteval nekaj več, kot bi mu na podlagi materialnih predpisov šlo (zahteval je zakonske zamudne obresti od bruto zneskov in zakonske zamudne obresti za obdobje pred nastankom zamude), takšen tožbeni zahtevek ni nepopoln oziroma nerazumljiv, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta zahtevek presojalo po vsebini, ne da bi tožnika poprej pozvalo na popravo oziroma na dopolnitev tožbe.

Ker je bila ob upoštevanju navedenega pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi ponovno izvedenega dokaznega postopka (vendar ob upoštevanju 286. člena ZPP) ugotoviti, če je ravnanje tožnika (odrejanje nižjega izplačevanja plače) mogoče šteti kot izjavo, dano toženi stranki, da tožnik ne bo zahteval izpolnitve obveznosti. Prav tako bo moralo (z ozirom na izpovedbo priče M.G.) razčistiti, kako je bilo z vplivom tožnika na obračun in izplačilo njegove plače po sprejemu sklepa UO tožene stranke z dne 4. 4. 2007, kot tudi do njene izpovedbe, da ji je bilo glede razlike do višine po individualni pogodbi rečeno le, da se bo razlika izplačala, ko bo dovolj sredstev (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 5. 5. 2009, str. 3). Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo zoper katero je vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.