Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra ugotovilo, da tožnik v tem sodnem postopku ni pravdno sposoben in ni bil pravdno sposoben že ob podaji pooblastila odvetniku za zastopanje v tem sporu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom tožniku postavilo skrbnika za poseben primer, pravilna.

Pravilno je sodišče prve stopnje za skrbnika za poseben primer postavilo Center za socialno delo A. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je CSD A. državni organ, tožnikova tožba pa je vložena tudi zoper Republiko Slovenijo, zaradi česar gre za očiten konflikt interesov in zato CSD A. ne more biti skrbnik za poseben primer v tem sporu. Res je CSD A. državni organ in res je tudi, da je tožba v tem sporu vložena zoper Republiko Slovenijo, ki je odgovorna za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Toda obe stranki tega spora sta različni pravni osebi in zato med njima ne more biti podan konflikt oziroma nasprotje interesov. To področje je urejeno v ZIntPK, ki v 37. členu definira nasprotje interesov kot okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog. Uradna oseba namreč svoje funkcije ali službe ne more uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Konflikt interesov je torej po ZintPK določen kot ravnanje uradne osebe oziroma funkcionarja, ki v nasprotju z dolžnim ravnanjem in z zlorabo svojega položaja stori nekaj, da bo zadostil svojemu lastnemu interesu ali interesu tretje osebe. Zato pri pravnih osebah ni mogoče govoriti o konfliktu interesov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožeči stranki v tem delovnem sporu postavi skrbnik za poseben primer (I. točka izreka). Za skrbnika za poseben primer je imenovalo Center za socialno delo A. (dalje: CSD) (II. točka izreka). CSD je naložilo, da v tem delovnem sporu zastopa tožečo stranko ter pri tem varuje njene premoženjske in druge pravice, koristi in interese, ter da ta dolžnost preneha po zaključku tega spora (III. točka izreka). CSD je naložilo, da v 15 dneh obvesti sodišče prve stopnje, ali odobrava vsa dosedanja procesna dejanja tožeče stranke in odvetnika B.B., vključujoč podelitev pooblastila, ki ga je tožeča stranka podelila odvetniku B.B. (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka po odvetniku B.B. iz vseh pritožbenih razlogov (nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in da zaradi konflikta interesov tožeči stranki postavi drugega, bolj primernega skrbnika za posebni primer. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je že njen odvetnik dne 3. 9. 2015 pozval CSD k odobritvi dosedanjih procesnih dejanj in k podpisu pooblastila odvetniku, vendar ni prejel nobenega odgovora. Sicer pa se tožena stranka na vso moč trudi, da CSD ne bi odobril opravljenih procesnih dejanj tožnika in pooblastil odvetnika za predmetno pravdo. Na tak način bi se zadeva zaključila brez vsebinske obravnave. Navedeno je razvidno iz dopisa z dne 28. 10. 2015, kot ga je tožena stranka poslala CSD. Tožeča stranka zaključuje, da je CSD državni organ, tožnikova tožba pa je usmerjena proti Republiki Sloveniji. Zato gre za očiten konflikt interesov in ni dopustno, da je CSD kot državni organ postavljen za skrbnika za poseben primer.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo primarno ugotavlja, da iz obrazložitve pritožbe sploh ne izhaja noben pritožbeni razlog. Sicer pa tudi pritožnik (pooblaščenec tožnika) v pritožbi sam ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na dejstvu, da tožnik ni pravdno in procesno sposoben, zaradi česar mu je bil postavljen skrbnik. Res je bila tožniku že prej delno odvzeta poslovna sposobnost, a to za ta postopek ni relevantno. Zato je bila zahteva pritožnika, da CSD odobri njegova procesna dejanja in ga pooblasti za zastopanje, preuranjena. Pritožnik sledi le svojim interesom (ne pa tožnikovim), da obdrži nagrado, ki jo je po zatrjevanjih tožnikovega očeta že izposloval, in pridobi nagrado še za vsa nadaljnja opravila. Vse to pa ne glede na to, da nima nikakršne možnosti, da v tem postopku tožnik z zahtevkom uspe. Prvostopno sodišče je z izdajo izpodbijanega sklepa končno saniralo protipravno ravnanje pritožnika. Res je podan konflikt interesov, a dejansko med interesi tožnika in interesi pritožnika. Zato naj se pritožbene stroške tožene stranke naloži v plačilo pritožniku (in ne tožeči stranki).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s členom 366/1 Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa so po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječa zlasti na izvedenem dokazu s sodnim izvedencem psihiatrom doc. dr. C.C., dr. med., spec. psih., da tožnik v tem sodnem postopku ni pravdno sposoben in da to ni bil niti ob podaji pooblastila odvetniku za zastopanje v tem sporu. To dejstvo med strankama tudi ni sporno. Pravilno je tudi nadaljnje sklicevanje na določila ZPP, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (78. člen ZPP). Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben (80. člen ZPP). Če ugotovi, da stranka ne more biti pravdna stranka, pa nima zakonitega zastopnika, poskrbi, da organ, pristojen za socialne zadeve, postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma ukrene, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana (drugi odstavek 81. člena ZPP). Zato je pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa neutemeljena.

7. Neutemeljena je tudi pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje za skrbnika za poseben primer imenovalo CSD A. 8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa samo zapisalo ugotovitev, da je bila tožeči stranki s sklepom Okrajnega sodišča v A., opr. št. N 6/2015 z dne 10. 7. 2015, delno odvzeta poslovna sposobnost. Zaradi tega je bila tožeča stranka z odločbo CSD A. z dne 21. 10. 2015 postavljena pod skrbništvo, pri čemer je bilo s to odločbo določeno, da se CSD A. imenuje za stalnega skrbnika in da bo CSD A. neposredno opravljal skrbništvo za tožečo stranko. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno in racionalno, da je tudi za ta spor za skrbnika za poseben primer imenovalo CSD A. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je CSD A. državni organ, tožnikova tožba pa tudi vložena zoper Republiko Slovenijo, zaradi česar gre za očiten konflikt interesov in zato CSD A. ne more biti skrbnik za poseben primer v tem sporu. Res je CSD A. državni organ in res je tudi, da je tožba v tem sporu vložena zoper Republiko Slovenijo, ki je odgovorna za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Toda obe stranki tega spora sta različni pravni osebi in zato med njima ne more biti podan konflikt oziroma nasprotje interesov. Slednje področje je urejeno v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 45/2010 s sprem.), ki v 37. členu definira nasprotje interesov kot okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog. Uradna oseba namreč svoje funkcije ali službe ne more uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Konflikt interesov je torej po ZintPK določen kot ravnanje uradne osebe oziroma funkcionarja, ki v nasprotju z dolžnim ravnanjem in z zlorabo svojega položaja stori nekaj, da bo zadostil svojemu lastnemu interesu ali interesu tretje osebe. Zato pri pravnih osebah ni mogoče govoriti o konfliktu interesov. Seveda pa je v konkretnem primeru CSD A., ko bo pooblastil fizično osebo za izvajanje skrbništva, dolžan poskrbeti, da bo ta uradna oseba oziroma pooblaščenec svoje delo opravil objektivno in nepristransko in sploh vse potrebno za varstvo tožnikove osebnosti ter njegovih pravic in koristi.

10. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje III. in IV. točke sklepa prvostopnega sodišča, česar pa pritožnik sploh ni obrazložil. Pritožbeno sodišče je pri tem z vidika preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje imenovanemu skrbniku naložilo dolžno ravnanje, ki izhaja iz obveznosti skrbnika, določenih v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/76 s sprem.) (III. točka izreka). Glede na to, da tožeča stranka ob podaji pooblastila odvetniku ni bila poslovno in pravdno sposobna, kar je ugotovil izvedenec medicinske stroke, je prvostopno sodišče imenovanemu skrbniku pravilno naložilo, da se izjasni tudi o tem in o dosedanjih procesnih opravilih (IV. točka izreka).

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 365, 2. točka v zvezi s členom 353 ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na členu 155/1 ZPP. Tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni nič prispevala k njeni rešitvi, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Enako velja tudi za tožečo stranko, ki s pritožbo ni uspela.