Jedro

Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.

Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti za škodo, ki bi upravičevala odlog izvršbe, ter da se mora dolžnik že od izvršljivosti izvršilnega naslova zavedati, da bo neplačilu dolgov sledila izguba stanovanja. Postopanje sodišča v okviru njegovih pristojnosti in razlage prava znotranj meja danih pooblastil, zato ne more pomeniti podlage odškodninske odgovornosti države.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka, v delu, s katerim sta bili zavrnjeni pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta, spremeni tako, da se pritožbama tudi v tem delu ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, in sicer toženi stranki 4.777,28 EUR in stranskemu intervenientu 3.205,60 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.164,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.V obravnavani pravdi tožnica zahteva od toženke plačilo 85.607 EUR odškodnine zaradi nepravilnega postopanja sodišč pri prodaji njenega stanovanja in shrambe 15. 5. 2014 v zvezi z več (vsaj 10) vodenimi izvršilnimi postopki, v katerih je skupna glavnica presegala 30.000 EUR. Zatrjevana višina škode pomeni razliko med ocenjeno vrednostjo prodanih nepremičnin (138.280 EUR) in zneskom, ki ga je prejela od prodane nepremičnine (80.600 EUR). Poleg tega je zahtevala še 12.000 EUR zaradi nevšečnosti (tudi zdravstvenih) v zvezi z deložacijo, 10.000 EUR za škodo na stvareh, ki naj bi nastala zaradi deložacije, ter 5.927,10 EUR za stroške izvršitelja.

2.Navaja, da ji je izvršilno sodišče povzročilo škodo z nezakonitim vodenjem izvršilnega postopka, ki se je končal s prodajo njenega stanovanja s shrambo pod ocenjeno vrednostjo in z deložacijo iz njenega edinega doma (tudi doma njene nezaposlene hčerke in njenih dveh mladoletnih otrok). Zatrjuje, da je sodišče nepremičnine označilo z napačnimi ID številkami, kar naj bi predvsem pri javni dražbi za prodajo pokrite garaže (sodišče je namesto za garažo navedlo podatke za shrambo v vrednosti približno 2.000 EUR) odvrnilo kupce od nakupa, zato garaža v vrednosti 16.720 EUR ni bila prodana, upniki pa ne poplačani. Nezakonito naj bi sodišče ravnalo tudi s tem, ko je zavrnilo njen predlog z dne 19. 2. 2014 za omejitev oziroma odlog izvršbe, in to kljub njenim trditvam o velikem nesorazmerju med tržno vrednostjo stanovanja in preostankom dolga v višini do 7.000 EUR ter obljubi, da bo dolg čim prej plačala, kar je nato v kratkem času tudi izvršila. Predvsem pa naj bi sodišče ravnalo nezakonito s tem, ko je odredilo in 15. 5. 2014 tudi opravilo javno dražbo s prodajo nepremičnin, ki sta bila v naravi njeno stanovanje in shramba, čeprav je upnik A.A. 30. 4. 2014, torej pred javno dražbo, utesnil izvršbo za plačanih 2000 EUR in je sodišče izvršbo v tem delu 5. 5. 2014 ustavilo. Dne 6. 5. 2014 je upnik predlagal še odlog izvršbe do 4. 7. 2014, čemur je sodišče s sklepom z dne 8. 5. 2014 sledilo in ta sklep 9. 5. 2014 vročilo tožnici. S tem jo je zavedlo in se dražbe (na kateri bi lahko še plačala preostali dolg v višini približno 4.500 EUR), misleč da se ta lahko opravi le v celoti, ni udeležila. Poleg tega je javno dražbo opravilo, čeprav je toženka 22. 5. 2014 delno umaknila predlog za izvršbo za dne 13. 5. 2014 plačanih 2.500 EUR, in je sodišču sporočila, da znaša preostali tožničin dolg še 2.400 EUR. Predlagala je odlog, ki mu je sodišče ugodilo in izvršbo odložilo do 15. 9. 2014. Toženka je za primer, če sodišče njenemu predlogu za odlog (kot prepoznemu) ne bi sledilo, vložila še pritožbo zoper sklep o domiku, o kateri sodišče kljub temu, da sklep o domiku še ni bil pravnomočen, ni odločilo. Pri prodaji je bilo podano nesorazmerje med izkupičkom prodanih nepremičnin in stanjem preostalega dolga. Ker je pred odločitvijo o pritožbi zoper sklep o domiku plačala celoten dolg toženke in upnika A.A. ter sta bila izvršilna postopka nato ustavljena, naj bi bila protipravna tudi zavrnitev pritožbe tožnice zoper sklep o domiku. Enako tudi pravnomočen domik njenih nepremičnin kupcu v času, ko ni več imela dolga. Sklicuje se tudi na svojo aktivnost v izvršilnem postopku, in sicer postopno odplačevanje dolga, predloge za odlog izvršbe, preložitev javne dražbe oziroma, da bi sama prodala garažo in z izkupičkom poplačala upnike.

3.Toženka ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka. Trdi, da tožnica v tej pravdi ni zatrjevala očitno nepravilne (arbitrarne) uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izvršilno sodišče je moralo ne glede na višino tožničinega dolga (ki ob prodaji ni bil zanemarljivo nizek) po tedanji zakonski ureditvi dovoliti izvršbo na predlaganem izvršilnem sredstvu s prodajo dolžnikovih nepremičnin. Omejitev izvršbe na en predmet (pokrito parkirišče) na predlog tožnice ni prinesla poplačila upnikov, zato je moralo sodišče nadaljevati izvršbo na drugih predmetih. Garaža je bila v odredbi o prodaji opisana s pravilnim poimenovanjem. Tožničino mnenje, da so bili razlogi za odlog izvršbe utemeljeni, ne pomenijo, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Tožničine pritožbe je sodišče v izvršilnem postopku obrazloženo zavrnilo. Iz sklepa o odlogu izvršbe je jasno razvidno, da se nanaša le na vodilno izvršilno zadevo In 25/2011, ne pa na druge (pristopne) zadeve. To bi tožnici lahko pojasnil njen kvalificirani pooblaščenec.

4.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 57.680 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in plačilo pretežnega dela tožničinih stroškov postopka. Ugovor zastaranja je zavrnilo. Ugotovilo je, da je glede na številne izvršilne predloge upnikov med izvršilnimi postopki plačevala svoj dolg, njena aktivnost pa se je močno povečala šele po izdaji sklepa o domiku. Presodilo je, da je iz sklepa o poplačilu iz nepremičnin razvidno, da je bil dolg tožnice v času druge javne dražbe v primerjavi z vrednostjo prodanih nepremičnin minimalen.¹ Na podlagi 26. člen Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) je presodilo, da je bilo delovanje izvršilnega sodišča, upoštevaje časovni okvir, skladno z ZIZ, a da je treba upoštevati tudi človekovo pravico do dostojanstva in druge temeljne ustavne pravice. Zato bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo drugače. Upoštevalo bi lahko (tudi glede na tedanjo zakonodajo), da je bilo prodano stanovanje edini dom tožnice in njene družine in da, predvsem glede na njeno aktivno sodelovanje v postopku, ni sorazmerja med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem. Tožničin dolg bi bil lahko poplačan tudi z drugim izvršilnim sredstvom. Ne glede na to, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sodbo v zadevi Vaskrsić izdalo po času sojenja v obravnavani zadevi, bi moralo izvršilno sodišče pri odločanju uporabiti kriterije nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v tožničino dobrino. Kot protipravno je prepoznalo tudi napačno označevanje ID znaka nepremičnine v odredbi o prodaji z dne 18. 11. 2023.

5.Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke in stranskega intervenienta delno ugodilo v stroškovnem delu, sicer je njuno pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožničino pritožbo. Enako kot prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je odločilno, ali je izvršilno sodišče ravnalno v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dopolnilo dejansko stanje, ugotovljeno pred prvostopenjskim sodiščem. Ugotovilo je, da je tožnica 15. 5. 2014 dolgovala še 7.923,69 EUR oziroma upoštevaje le terjatev upnika B., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe, 4.523,69 EUR.² Upoštevalo je, da se je 15. 5. 2014 lahko izvršba opravila le v korist dveh upnikov, tožničine okoliščine v času prodaje (finančno stisko in dejstvo, da je v stanovanju živela skupaj s hčerko in mladoletnima vnukoma). Toženki je pritrdilo, da je materialnopravno zmotna presoja prvostopenjskega sodišča o kvalificirani protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča zaradi napačnih označb ID znakov nepremičnin v odredbi za prodajo. Predmet prodaje je bil določno opisan v naravi in pisna pomota ni povzročila neuspeha tretjega dražbenega naroka za prodajo garaže. Prvostopenjskemu sodišču pa je pritrdilo, da pomeni podlago odškodninske odgovornosti države dejstvo, da izvršilno sodišče ni presojalo sorazmernosti posega izvršbe na stanovanje v tožničine ustavo varovane dobrine, predvsem v njeno pravico do spoštovanja doma iz 36. člena Ustave in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Poudarilo je, da je tožnica s prodajo stanovanja (in deložacijo) izgubila dom, kar pomeni najhujši poseg v pravico do spoštovanja doma, pa tudi v osebno dostojanstvo, varovano s 34. členom Ustave. Presodilo je, da je bil ukrep sicer dopusten, saj je imel podlago v določbah tedaj veljavnega ZIZ, a da bi moralo izvršilno sodišče v zadnji fazi presoje, upoštevaje vse okoliščine primera, opraviti tehtanje med različnimi ustavnimi pravicami. Enako kot prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera teža posega ni bila sorazmerna zasledovanemu cilju oziroma da bi moralo dati izvršilno sodišče namesto pravici upnikov do izvršbe prednost tožničini pravici do doma. Prodaja tožničinih nepremičnin je pomenila nedopustno trdoto, ki je tožnico pahnila v še večjo socialno stisko in ker sodišče ni upoštevalo dinamike poplačevanja dolga glede na njene finančne zmožnosti.

6.Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 16/22 z dne 27. 7. 2022 toženkini reviziji ugodilo. Sodbi sodišč nižjih stopenj je spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Pritrdilo je presoji sodišč, da tožničina odškodninska obveznost ni zastarala. Drugače od sodišč nižjih stopenj je presodilo, da izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in da je bila teža posega (v tožničino pravico do doma) sorazmerna zasledovanemu cilju (poplačilu upnikov). Toženkinemu revizijskemu očitku, da je drugostopenjsko sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo tožničino trditveno podlago, ni sledilo.

7.Tožnica je zoper sodbo Vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče s sklepom Up-94/23 z dne 7. 10. 2024 sprejelo v obravnavo. Z odločbo Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025 je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Opozorilo je, da je pri tehtanju prave mere posega v dom in lastnino tožnice najpomembnejše, zaradi katerih terjatev in v kolikšni višini so bile njene nepremičnine prodane.

Pomembno je, da si je tožnica (zunajsodno) prizadevala odplačati dolg in ga v času trajanja izvršilnega postopka v znatnem delu tudi delno odplačala. Opozorilo je na sporočilo zadeve ESČP Vaskrsić proti Sloveniji, da je treba pri sodnem izvrševanju poplačila terjatev premišljeno pretehtati vsako vrednostno nesorazmerje med nepremičnino, ki je dom, in terjatvijo, tudi če ta ni objektivno minimalna.

Kot ključen za poseg v lastninsko pravico tožnice in pravico do doma v zvezi s prodajo njenih nepremičnin na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 je izpostavilo sklep izvršilnega sodišča z dne 7. 3. 2014 o zavrnitvi njenega predloga za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov, češ da je pomanjkljivo (le na splošno) obrazložen. Tudi sicer pa bi sodišče tožnici moralo nuditi materialno procesno vodstvo. Opozorilo je, da pomenijo posebno upravičeni razlogi kot merilo presoje utemeljenosti odloga izvršbe nedoločen pravni pojem, ki zahteva upoštevanje pomena človekovih pravic (poleg pravice do nedotakljivosti stanovanja tudi do spoštovanja človekovega dostojanstva ter načelo pravne in socialne države).

V obravnavani zadevi je treba opredeliti pomen dejstva, da pritožnica z ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v odškodninski pravdi v bistvu zahteva presojo ustavne pravilnosti ravnanja izvršilnega sodišča v izvršbi, v kateri je bil prodan njen edini dom. Drugače kot Vrhovno sodišče v prvem sojenju je zaključilo, da izvršilno sodišče ni pravično uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Prodaja njenega stanovanja in shrambe ter prisilna deložacija tožnice z družino je za tožnico po presoji Ustavnega sodišča zato pomenila pretirano breme.

Dopuščena revizijska vprašanja

8.S sklepom II DoR 413/2021 z dne 15. 12. 2021 je Vrhovno sodišče na toženkin predlog dopustilo revizijo glede vprašanj:

◦ Ali je materialnopravno pravilna odločitev glede vprašanja zastaranja?

◦ Ali je sodišče druge stopnje ugotavljalo dejansko stanje onkraj trditvene podlage tožeče stranke in s tem kršilo določbi prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

◦Ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, materialnopravna pravilna presoja, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, oziroma ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, presoja sodišča druge stopnje, da je bil poseg v tožničino pravico do spoštovanja doma nesorazmeren ukrep za varstvo interesov njenih upnikov, pravilna?

◦Ali je sodišče druge stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pravdnega postopka z opustitvijo opredelitve do konkretnih, obrazloženih pritožbenih ugovorov tožene stranke?

Revizijski postopek

9.Toženka zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede prvega dopuščenega vprašanja uveljavlja kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je subjektivni triletni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začel teči šele s pravnomočnostjo sklepa o domiku oziroma z izdajo sklepa pritožbenega sodišča I Ip 353/2014 z dne 9. 9. 2014. Zatrjuje, da je bila tožnici škoda znana najpozneje po prodaji nepremičnine 15. 5. 2014 in je bil izdan sklep o domiku, zato je tožničina terjatev zastarala.

10.Glede drugega vprašanja toženka uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave, ker je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in ravnalo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Z nadomestitvijo manjkajoče tožničine trditvene podlage je kršilo toženkino pravico do izjave. Poleg tega ni odgovorilo na toženkine pritožbene navedbe, da je že sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje onkraj presplošnih tožničinih trditev. Samo je namreč ugotavljalo stanje dolga na dan 15. 5. 2015 kot edino pomembno dejstvo, na podlagi katerega je sprejelo zaključek o nesorazmernosti posega v tožničino pravico do spoštovanja doma, čeprav je bilo stanje dolga na dan sporne prodaje trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga ta kljub večkratnim toženkinim opozorilom ni zmogla. Tožnica zahtevka sploh ni utemeljevala na tej podlagi, ampak je le navedla, da je ta očitek uveljavljala v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS in v ustavni pritožbi na Ustavno sodišče, s katero ni uspela. Edina konkretizirana tožničina trditvena podlaga glede elementa protipravnosti je bil očitek napačnega zapisa ID znakov nepremičnin, v tem ugotovljenem dejstvu pa pritožbeno sodišče ni prepoznalo protipravnosti.

11.Glede tretjega dopuščenega vprašanja navaja, da je izvršilno sodišče pri odločanju upoštevalo načelo sorazmernosti, čeprav to v času odločanja ni bilo zakonsko predpisano. Posega v tožničino pravico ni prepoznalo niti Ustavno sodišče, sicer bi njeno pritožbo sprejelo v obravnavo, pa je ni. Tehtanje sorazmernosti bi bilo smiselno kvečjemu pri odločanju o odlogu izvršbe. Za presojo sorazmernosti posega je nepomembno tožničino odplačevanje dolgov po domiku nepremičnin kupcu, saj sodišče sklepa (iz tega razloga) ni več smelo razveljaviti. Tožnica ni podala nobene trditve o kvalificirani napačnosti postopanja izvršilnih sodišč, na kar je toženka opozarjala ves čas postopka. Sodišče druge stopnje je zato brez opore v trditveni podlagi pavšalno zaključilo, da je tožnica že pred 15. 5. 2014 po svojih finančnih zmožnostih odplačevala svoje dolgove, saj ni nikoli zatrjevala in izkazala svojih finančnih zmožnosti in poplačila dolgov. Opozarja, da je Višje sodišče v Kopru v sklepu I Ip 209/2014 z dne 12. 5. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za odlog in omejitev izvršbe, pojasnilo, da je na dolžniku (torej sedanji tožnici) trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, da bodo le nekateri predmeti zadoščali za poplačilo vseh obravnavanih terjatev. Pritrdilo je sklepu Okrajnega sodišča v Piranu In 25/2011 z dne 7. 3. 2014, da tožnica za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza niti ni predlagala izvedbe nobenega dokaza. Navajala je le, da je del terjatev že poravnala in da bo v nekaj mesecih poravnala še preostali del. Predložila ni nobenega izračuna o poplačanih obveznostih, in nobenega dokaza, s katerim bi izkazala svoj pristop k nadaljnjemu plačevanju obveznosti. Tožnica bi ob zatrjevanju, da bi se kupci lahko poplačali iz parkirnega prostora, sama poskrbela za prodajo (kar je tudi obljubila). Sodišči se pri presoji nesorazmernosti nista opredelili do toženkinih navedb o tožničini petletni pasivnosti (od začetka izvršilnih postopkov v letu 2009) in izmikanjem plačilu ter o tem, kolikokrat je izvršilno sodišče odložilo nepremičninsko izvršbo in kako jo je (neuspešno) omejilo na prodajo garaže. Sodišči prav tako nista odgovorili na toženkine ugovore, da glede na merila ESČP v tožničinem primeru ni šlo za manjši dolg (pod 1.000 EUR), da drugih primernih in manj skrajnih ukrepov ni bilo na voljo oziroma niso bili uspešni ter da je sodišče nepremičninsko izvršbo dovolilo šele, ko druga izvršilna sredstva niso bila uspešna.

12.Glede četrtega dopuščenega vprašanja uveljavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave, ker pritožbeno sodišče ni obrazložilo drugih predpostavk odškodninske odgovornosti - vzročne zveze, škode in krivde, čeprav je toženka ves čas postopka opozarjala na nesklepčnost tožbe glede navedenih predpostavk. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo vzročne zveze med izvršilnemu sodišču očitano opustitvijo tehtanja sorazmernosti in škodo kot razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnine in doseženo kupnino na dražbi. Toženka je izpostavila tudi okoliščine, ki vzročno zvezo pretrgajo. Ni odgovorilo na toženkine navedbe glede višine škode, glede narave odloga izvršbe, glede tožničine dolžnosti zmanjševanja škode, neplačevanja dolgov v času odlogov izvršbe, glede njene pasivnosti in brezbrižnosti do prodaje nepremičnine na drugi dražbi ter očitnega zavlačevanja s poplačevanjem. Tožnica je največja upnika poplačala šele po opravljeni drugi dražbi 15. 5. 2014, drugih pa sploh ne. Protipravnost sodnikovega ravnanja bi morala uveljavljati že v osnovnem postopku, a trditvene in dokazne podlage v tej smeri ni podala. Ni zatrjevala morebitne protipravnosti ravnanja Ustavnega sodišča, ki v ravnanju izvršilnega sodišča pri prodaji oziroma domiku tožničine nepremičnine kupcu ni ugotovilo kršitve njene pravice. Zoper sklepa z dne 7. 3. 2014 in 12. 5. 2014, s katerima je bil zavrnjen njen predlog za odlog in omejitev izvršbe, ustavne pritožbe ni vložila. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1014/2007, II Ips 220/2017 in II Ips 275/2016 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 411/2017.

13.Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila, in stranskemu intervenientu, ki nanjo ni odgovoril. Tožnica v odgovoru na revizijo v celoti prereka toženkine revizijske navedbe in se sklicuje na dosedanje navedbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, stroškov odgovora na revizijo pa ne zahteva.

Presoja utemeljenosti revizije

14.Revizija je utemeljena.

Dejanski okvir spora

15.Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano, so naslednje:

‒Okrajno sodišče v Ljubljani je v izvršilni zadevi VL 198274/2010 upnika C., d. o. o., dne 30. 12. 2010 zoper tožnico dovolilo izvršbo z rubežem plače in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. V glavni izvršilni zadevi In 141/2009 upnika D., d. o. o., v kateri je Okrajno sodišče v Piranu vodilo izvršbo na tožničinih nepremičninah, in v pridruženih izvršilnih zadevah In 166/2009, In 247/2010 in In 25/2011 je sodišče s sklepom z dne 25. 3. 2011 odločilo, da h glavni izvršilni zadevi pristopijo upnica E., d. d., upnik F. d. d. in upnik A.A.. Zoper tožnico kot dolžnico je po več sklepih o izvršbi stekel tudi izvršilni postopek upnika G., d. o. o. S sklepom VL 52/2012 z dne 3. 1. 2012 je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo izvršbo na predlog upnika B., d. d., na dolžničinih premičninah, plači in denarnih sredstvih pri plačilni organizaciji.

‒E. je predlog za izvršbo zoper tožnico umaknila, zato je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom z dne 8. 3. 2012 ta izvršilni postopek ustavilo.

‒Tožnica se je na navedene izvršilne postopke odzvala z dopisom z dne 2. 2. 2012, da že nekaj časa prodaja garažo v bloku, za katero pričakuje do 15.000 EUR, s čimer bi lahko poplačala upnike. Opozorila je tudi na svoje slabo premoženjsko stanje.

‒V zvezi z izvršbo na tožničinih nepremičninah, tj. stanovanju z ugotovljeno vrednostjo 136.250 EUR, shrambi z ugotovljeno vrednostjo 2.030 EUR in pokritem parkirišču oziroma garaži z ugotovljeno vrednostjo 16.720 EUR, so se pred Okrajnim sodiščem v Piranu vodili izvršilni postopki upnikov A.A. v zadevi In 25/2011, toženke v zadevi In 164/2012, B., d. d., v izvršilnih zadevah In 184/2013, In 185/2013 in In 190/2013 in G., d. o. o., v zadevah In 389/2013 in In 69/2014.

‒Izvršilno sodišče je 28. 5. 2012 odredilo prodajo navedenih treh tožničinih nepremičnin v izvršilnih zadevah upnikov (družbe D., d. o. o., v glavni izvršilni zadevi In 141/2009, ter upnikov družbe F., d. d., v pristopni izvršilni zadevi In 247/2010 in A.A. v pristopni izvršilni zadevi In 25/2011) na prvi javni dražbi, ki je bila razpisana za 10. 7. 2012. K izvršbi je pristopila tudi toženka kot upnica. Na prvem dražbenem naroku tožničine nepremičnine niso bile prodane.

‒Dne 11. 1. 2013 je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom VL 3286/2013 dovolilo izvršbo upnika B., d. d. (sprva na tožničine premičnine, plačo in denarna sredstva, nato še na nepremičnine).

‒Upnik F., d. d., je 28. 6. 2013 zaradi poplačila svoje terjatve umaknil izvršilni predlog. Dne 1. 7. 2013 je izvršbo zaradi poplačila terjatve umaknil tudi upnik D., d. o. o.

‒Izvršilno sodišče je na tožničin predlog omejilo izvršbo na garažo, ki na prvih dveh javnih dražbah ni bila prodana. V odredbi o prodaji z dne 18. 11. 2013 je odredilo, da bo predmet prodaje na tretji javni dražbi 7. 1. 2014 nepremičnina z ID znakom ... (prej ...), last dolžnice, ki je v naravi pokrito parkirišče v skupni parkirni hiši v kletnih prostorih večstanovanjskega objekta na naslovu ..., ..., v vrednosti 16.720 EUR.

‒Upnici družba D., d. o. o., in družba F., d. d., sta nato umaknili izvršilni predlog. Toženka je sporočila, da je tožnica svojo obveznost delno poravnala (izvršba je bila v tem delu ustavljena), preostanek pa se je zavezala plačati v roku dveh mesecev, zato je predlagala preklic dražbe, razpisane 4. 7. 2013. Sledil je preklic dražbe in odlog izvršbe s prodajo nepremičnin do 31. 8. 2013. Dražba je bila nato odložena še do 30. 10. 2013.

‒Tudi na tretjem prodajnem naroku (7. 1. 2014) garaže ni bilo mogoče prodati niti za polovico ugotovljene vrednosti, zato je izvršilno sodišče s sklepom z dne 15. 1. 2014 ustavilo izvršbo na garaži, pri tem pa sklenilo, da bo izvršbo nadaljevalo na drugih dveh nepremičninah.

‒Izvršilno sodišče je z odredbo o prodaji z dne 12. 2. 2014 odredilo prodajo na prvi javni dražbi 27. 3. 2014 za nepremičnino z ID znakom ..., v naravi kletna shramba, in za nepremičnino z ID znakom ..., v naravi dvosobno stanovanje v pritličju večstanovanjskega objekta na naslovu ..., ..., ki ni bila uspešna. Izvršba na stanovanje s shrambo je bila vodena na predlog štirih upnikov (In 25/2011 upnika A.A., In 164/2012 upnice H., In 184/2013, In 185/2013 in In 190/2013 upnika B., d. d., In 389/2013 in In 69/2014 upnika G., d. o. o.).

‒Dolžnica s predlogom z dne 19. 2. 2014 za odlog in omejitev izvršbe na kletno shrambo (v njem nepremičnino označuje enako kot izvršilno sodišče z ID znakom: ..., kar je ID znak stanovanja) ni bila uspešna; izvršilno sodišče je s sklepom z dne 7. 3. 2014 oba njena predloga zavrnilo, odločitev pa je s sklepom I Ip 209/2014 z dne 12. 5. 2014 potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Iz obrazložitve sklepa izvršilnega sodišča z dne 7. 3. 2014, izhaja, da znaša terjatev pristopnega upnika B., d. d., 4.523,69 EUR.

‒Pred drugim prodajnim narokom je bila s sklepom z dne 8. 5. 2014 na predlog upnika iz vodilne izvršilne zadeve A.A., čigar terjatev je znašala 6.300 EUR, izvršba zanj odložena do 4. 7. 2014. Tožnica je v njegovo korist izvedla več delnih plačil (2.000 EUR 28. 6. 2013, 2.000 EUR 20. 8. 2013 in 2.000 EUR 29. 4. 2014), končno plačilo (1.000 EUR) pa je izvedla 5. 8. 2014. Upnik je izvršilni predlog umaknil 15. 8. 2014.

‒Na podlagi odredbe o prodaji z dne 27. 3. 2014 je bila 15. 5. 2014 opravljena druga javna dražba; kot predmet prodaje sta bili ponovno označeni nepremičnina z ID znakom: ... (ID znak stanovanja), v naravi kletna shramba, in nepremičnina z ID znakom: ... (ID znak garaže), v naravi dvosobno stanovanje v pritličju večstanovanjskega objekta na naslovu ..., .... Na tej dražbi sta bili obe nepremičnini (ponovno označeni z ID znakom: ... in ...) prodani in istega dne domaknjeni kupcu za ceno 80.600 EUR. Sklep o domiku je postal pravnomočen z izdajo sklepa pritožbenega sodišča I Ip 353/2014 z dne 9. 9. 2014.

‒Tožnica je pred drugim prodajnim narokom izvedla tudi dve delni plačili v korist toženke kot upnice iz pridružene zadeve, katere začetna terjatev je znašala 8.555,64 EUR (2.000 EUR 28. 6. 2013 in 2.500 EUR 13. 5. 2014). Toženka je 22. 5. 2014 (torej po drugem prodajnem naroku) umaknila predlog za izvršbo za plačanih 2.500 EUR in ob tem izvršilnemu sodišču sporočila, da znaša njena terjatev še 2.400 EUR. Predlagala je odlog izvršbe do 15. 9. 2014 in pojasnila, da je štela, da bo zaradi odloga izvršbe za vodilnega upnika dražba preklicana, zato dodatnega predloga za odlog ni podala. Podredno, če izvršilno sodišče ne bi odložilo izvršbe, je vložila pritožbo zoper sklep o domiku. S sklepom z dne 30. 5. 2014 je izvršilno sodišče delno ustavilo izvršbo za plačanih 2.500 EUR in odložilo izvršbo do 15. 9. 2014. Tega dne je toženka izvršilno sodišče obvestila o tem, da je dolžnica poplačala vse svoje obveznosti, ter umaknila izvršilni predlog.

‒Na dan prodaje nepremičnin 15. 5. 2014 je imela tožnica do upnikov, ki so predlagali izvršbo na stanovanju, dolg v višini 7.923,69 EUR (1.000 EUR + 2.400 EUR + 4.523,69 EUR) oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika B., d. d., ki ni predlagal (ponovnega) odloga izvršbe.

‒S sklepom izvršilnega sodišča z dne 16. 9. 2014 sta bili nepremičnini izročeni kupcu, dolžnica pa je bila pozvana k izpraznitvi in izročitvi nepremičnin kupcu. Dne 18. oziroma 19. 5. 2016 je bila deložirana iz stanovanja, kjer je živela skupaj s hčerko in vnukoma.

‒Na podlagi sklepa o poplačilu z dne 18. 2. 2015 so bili iz kupnine (80.600 EUR) poplačani stroški izvršilnega postopka (v zadevah In 184/2013, In 185/2013, In 190/2013, upnika B., d. d.), davek na promet nepremičnin in terjatev upnika B., d. d. (skupaj 4.754,61 EUR). Preostanek kupnine (74.224,86 EUR) je bil vrnjen dolžnici.

‒Tožnica je v svojih vlogah v izvršilnem postopku zatrjevala svojo finančno in socialno stisko (tudi bivanjsko v primeru prodaje stanovanja) ter opozarjala na nesorazmernost posega.

16.Skladno s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Predmet presoje revizijskega sodišča je odločitev nižjih sodišč glede obstoja toženkine odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave ter povrnitvi premoženjske škode tožnici, ki se kaže v razliki med ocenjeno vrednostjo v izvršbi prodanih tožničinih nepremičnin in dobljeno kupnino v znesku 57.680 EUR.

Glede zastaranja:

17.Tožnica je s tožbo, ki jo je vložila 7. 9. 2017, uveljavljala povrnitev premoženjske škode zaradi prodaje svojih nepremičnin v izvršilnem postopku za nižjo ceno (80.600 EUR) od ugotovljene vrednosti stanovanja s shrambo (138.280 EUR). Nepremičnini sta bili na podlagi odredbe o prodaji z dne 27. 3. 2014 prodani na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 in istega dne domaknjeni kupcu. Tožnica je zoper sklep o domiku vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča I Ip 353/2014 z dne 9. 9. 2014. S tem dnem je sklep o domiku postal pravnomočen, tožnica pa je bila nato deložirana.

18.Merilo za začetek teka zastaralnega roka je, da je tožba rojena, da jo torej upnik (v tem primeru odškodninske terjatve) lahko vloži (actio nata). Določba prvega odstavka 352. člena OZ začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninsko terjatev veže na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjenem stališču sodne prakse je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. To pomeni, da bi oškodovanec na podlagi razumne ocene lahko ocenil tudi, da ima njegov odškodninski zahtevek ob takratnem stanju stvari možnost za uspeh.

19.Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začel teči, saj tožnica takrat, ker je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja pomembno obdobje, ko je imela tožnica še možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) preprečiti nastanek zanjo škodljive posledice. Vsaj do pravnomočnosti sklepa o domiku je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda nastala (in v kakšni višini). Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zoper sklep o domiku sicer zavrnilo, a je bistveno, da jo je vsebinsko presojalo in da je tožnica z vložitvijo pritožbe izvrševala svojo pravico do pravnega sredstva v izvršilnem postopku, torej pritožbe, ki je bila v času tedaj veljavnega ZIZ-I, dovoljena zoper sklep o domiku. Revizijsko stališče, da bi morala tožnica glede na omejenost pritožbenih razlogov zoper sklep o domiku že ob vložitvi pritožbe vedeti, da s pritožbo ne more uspeti, je z ustavnopravnega vidika pretirano omejujoče, saj zanika smisel pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Nenazadnje so imeli pravico do pritožbe zoper sklep o domiku tudi upniki in potencialni kupci, zato tožnica vse do poteka pritožbenega roka oziroma nastopa pravnomočnosti ni mogla biti gotova glede obstoja in obsega škode.

20.Ker tožničina terjatev ob vložitvi tožbe ni zastarala, je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen.

Glede ugotavljanja dejanskega stanja sodišča druge stopnje preko tožničine trditvene podlage

21.V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) in komplementarno določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Stranki sta torej odgovorni, da priskrbita ustrezno trditveno podlago (in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage). Vprašanje, katera dejstva morata stranki navesti, se povezuje s problematiko trditvenega in dokaznega bremena. V konkretnem primeru je bilo trditveno (in dokazno breme) glede dejstev (med drugim o stanju dolga na dan sporne prodaje), ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku, na tožnici.

22.Tožnica je svoj odškodninski zahtevek pravočasno utemeljevala ne samo z očitki o nepravilnostih izvršilnega postopka (napačni ID znak nepremičnine) ampak tudi s tožbenimi navedbami, da je bil njen dolg na dan druge javne dražbe 15. 5. 2014 nesorazmeren vrednosti prodanih nepremičnin, ker da je znašal največ 4.500 EUR, in da bi za njegovo poplačilo zadostovala kupnina iz prodaje garaže (če se njena prodaja v neuspelem poskusu ne bi objavila pod ID številko, ki je v naravi pomenila shrambo). Toženka je nato v odgovoru na tožbo (list. št. spisa 24) temu ugovarjala in navedla, da je tožničin dolg znašal 19.278,42 EUR, upoštevajoč obresti pa okoli 30.000 EUR, ter da je tožnica šele 18. 8. 2015, torej tri mesece po opravljeni dražbi, na kateri je bila prodana njena nepremičnina, poravnala terjatev do vodilnega upnika in nato 15. 9. 2015, to je štiri mesece po dražbi, še dolg do toženke. Navedla je tudi (list. št. spisa 24), da tožnica ni substancirala oziroma utemeljila zatrjevane protipravnosti v odškodninskem sporu - zgolj mnenje o utemeljenosti njenih razlogov v predlogu za odlog izvršbe in nestrinjanje z izdanimi odločitvami sodišča ne zadošča. Tožnica bi lahko sama poskrbela za boljše unovčenje zarubljenega premoženja; po takrat veljavnih pravilih izvršilnega postopka pa se je lahko na javni dražbi zarubljeno premoženje prodalo pod ocenjeno vrednostjo. Tožnica je na te navedbe odgovorila v prvi pripravljalni vlogi (list. št. spisa 32, 33) in pojasnila, da je njen dolg na dan izdaje sklepa z dne 7. 11. 2013 z dobrih 42.000 EUR "že takrat padel" na (le) par tisoč EUR in da je svoje obveznosti izvrševala po svojih zmožnostih, saj sicer toženka 22. 5. 2014 ne bi delno umaknila predloga za izvršbo za plačanih naslednjih 2.500 EUR, še manj pa sporočila, da znaša preostali tožničin dolg le 2.400 EUR. Na dan pravnomočnosti sklepa o domiku naj bi imela tožnica poplačane vse svoje obveznosti in nobenemu od dotedanjih upnikov ni bila več nič dolžna, predvsem pa ne prvemu vodilnemu upniku in prvi pridruženi upnici (toženki). Ponovno je zatrjevala nesorazmernost med stanjem dolga in vrednostjo prodanih nepremičnin, kar je zatrjevala že v izvršbi (list. št. spisa 35). Na istem mestu je tudi navedla, da odškodninski zahtevek ne temelji le na nepravilnostih izvršilnega postopka, ampak tudi na nesorazmerju med prodanima nepremičninama in stanjem dolga na dan javne dražbe 15. 5. 2014. Za ugotovitev stanja dolga na ta dan je predlagala celo dokaz z izvedencem finančne stroke (list. št. 37, 38). Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi še zatrjevala in dokazovala, da je 19. 2. 2018 zaprosila Okrajno sodišče v Piranu za podatek o tem, koliko je znašal njen dolg na dan 15. 5. 2014, a da je 26. 2. 2018 prejela odgovor, da teh podatkov sodišče ne more posredovati, ker z njimi ne razpolaga, temveč da gre za podatek, ki je znan le tožnici in upnikom (list. št. 46). S sklicevanjem na spremembo ZIZ po zadevi Vaskrsić je tudi v drugi pripravljalni vlogi ponovila, da se zaradi nesorazmerno majhnega dolga ne more opraviti izvršba na dolžnikovi nepremičnini (list. št. 48).

23.Tožnica je z navedenimi trditvami zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine dolga na dan druge javne dražbe in glede zatrjevane nesorazmernosti med stanjem dolga in prodanim stanovanjem s shrambo, ki je bil dom tožnice in njene družine. Res je, da ni navedla konkretne številke dolga na dan 15. 5. 2014, ampak je navedla le, da je dolg znašal "največ 4.500 EUR". A je treba upoštevati, da je zoper tožnico teklo več izvršilnih postopkov, glede katerih so nastajali izvršilni stroški in obresti ter da je tožnica svoje obveznosti v teh postopkih delno odplačevala in so bili določeni postopki zaradi umikov upnikov ustavljeni oziroma delno ustavljeni. Zato je v luči teh okoliščin življenjsko in razumljivo, da tožnica (ki je očitno vedela le približen znesek dolga v času prodajnega naroka, na katerem sta bili nepremičnini prodani), ni podala izračuna točnega zneska na sporni dan. Nasprotno stališče bi bilo v obravnavanem primeru do tožnice prestrogo.

24.Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da lahko sodišče druge stopnje ugotavlja (drugačno) dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo, če določeno pravno pomembno dejstvo ugotovi le s pomočjo listin, pisnih izjav prič, oglednih predmetov ali posredno izvedenih dokazov. V takem primeru je namreč glede objektivnih spoznavnih možnosti v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. S tem, ko je sodišče druge stopnje v skladu s 355. členom ZPP ugotovilo stanje tožničinega dolga na dan 15. 5. 2014 na podlagi predloženih listinskih dokazov, ki so bili predloženi že v postopku pred sodiščem prve stopnje in glede katerih sta se imeli stranki možnost izjaviti (kar sta tudi storili), ni kršilo določb prvega odstavka 339. člena ZPP, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

25.Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in neutemeljeno ugotavljalo dejansko stanje, torej ni utemeljen. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje pa je negativen.

Glede presoje (kvalificirane) protipravnosti

26.Jedro materialnopravne presoje o toženkini odškodninski odgovornosti se osredotoča na vprašanje, ali je izvršilno sodišče postopalo tako, da je tožnici povzročilo pravno priznano škodo na kvalificirano protipraven način. Presojo tega vprašanja je Vrhovno sodišče opravilo, izhajajoč iz napotka Ustavnega sodišča v odločbi Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025, da naj pri opredelitvi protipravnosti ravnanja države upošteva, da je izvršilno sodišče kršilo Ustavo.

27.Poseg izvršilnega sodišča v tožničini pravici iz 33. in 36. člena Ustave v konkretnih okoliščinah sam po sebi ne utemeljuje kvalificirane protipravnosti sodnikovega ravnanja in s tem podlage za toženkino odškodninsko odgovornost, kajti ni vsaka ustavnopravna napaka pri tehtanju nasprotujočih si pravic izvršilnega sodišča taka, da utemeljuje kvalificirano ustavnopravno nepravilnost (napačnost) kot predpostavko odškodninske odgovornosti države. Srž postopka v tej zadevi je tako vprašanje toženkine odškodninske odgovornosti, ki ga je treba ločevati od vprašanja (ustavnopravne) pravilnosti in zakonitosti postopanja izvršilnega sodišča pri prodaji tožničinih nepremičnin. Z zornega kota odškodninske zadeve so procesna dejanja izvršilnega sodišča pomembna (le) toliko, kolikor sestavljajo dejstvene prvine, glede katerih je treba pretehtati, ali jih je mogoče podrediti pravnemu standardu sodnikove profesionalne skrbnosti, in nato izreči pravno posledico. Če je izvršilno sodišče postopalo v skladu z zakonskimi pooblastili oziroma ni odstopilo od ravnanja, ki je bilo v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano, je ravnalo skladno s standardom profesionalne skrbnosti in kvalificirana protipravnost ni podana.

28.V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča pomeni odškodninska odgovornost države iz 26. člena Ustave za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi (organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil) pri izvrševanju oblasti, konkretizacijo načela pravne države iz 2. člena Ustave. Vzpostavlja javnopravno (vertikalno) pravno razmerje med oškodovancem in odgovorno osebo kot subsidiarno, skrajno sredstvo, v primerih, ko vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo. Državo pri izvrševanju oblasti namreč zavezuje (ustavnopravna) prepoved protipravnega oblastnega ravnanja, s katerim povzroči škodo posamezniku, bodisi z ravnanjem določene ali določljive osebe v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa bodisi s sistemsko pogojenimi napakami državnega aparata (npr. s sodnimi zaostanki). To ne pomeni, da že vsaka nepravilna odločitev sodišča posega v pravico iz 26. člena Ustave, temveč je kršitev podana tedaj, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.

Skratka, pri odškodninski odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave gre za specifično obliko odgovornosti, ki je ni mogoče presojati le s klasičnimi pravili civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba upoštevati posebnosti oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in javnih uslužbencev (ex iure imperii).

29.Tudi po spoznanjih teorije ter utrjeni in obsežni sodni praksi Vrhovnega sodišča je ugotovitev o nezakonitosti odločbe le nujni, ne pa zadostni pogoj odškodninske odgovornosti države.

Presoje o odškodninski odgovornosti države za oblastno ravnanje njenih organov zato ni mogoče enačiti s presojo o pravilnosti ali napačnosti odločitve sodišča v postopku, v katerem naj bi stranka utrpela škodo, niti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Upoštevati je namreč treba, da velja za sodnikovo delo na podlagi 8. člena ZPP prosta dokazna presoja, na podlagi 125. člena Ustave in drugega odstavka 11. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) pa načelo sodniške neodvisnosti. To pomeni, da so sodniki pri uporabi prava neodvisni tudi v razmerju do sodišč višjih stopenj. Kljub temu (in hkrati prav zaradi tega) je odpravljanju morebitnih napak pri sojenju prvenstveno namenjena ureditev večstopenjskega sojenja (98. člen ZS). Če bi odškodninska odgovornost zajemala napake, ki so sestavni del sojenja in odpravi katerih so namenjena pravna sredstva, bi bila ogrožena sodniška notranja neodvisnost kot temeljni pogoj za pravno varnost in razvoj prava.

30.Presoja o odškodninski odgovornosti države torej ne sme prerasti v instančni preizkus pravilnosti in zakonitosti sodne odločbe, s katero je bila storjena morebitna napaka. V nasprotnem primeru bi bil izvotljen pomen pravnomočnosti, kot izhaja iz 158. člena Ustave, v skladu s katerim je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenimi z zakonom.

31.Za obstoj odškodninske odgovornosti države mora biti poleg nezakonitosti sodne odločbe (ali odločbe upravnega organa) izkazan še dodaten element. Kadar škodno ravnanje ni posledica delovanja celotnega sodnega aparata, temveč ga lahko pripišemo konkretnemu sodniku, se neizogibno zastavi vprašanje, kakšno je bilo dolžno sodnikovo ravnanje. Merilo dolžnega ravnanja je subjektivno, a abstraktno: sodnikova dejanja (storitve in opustitve) moramo primerjati z dejanji skrbnega sodnika, ki opravlja enako delo.

Pri presoji protipravnosti moramo zato upoštevati naravo konkretnega sodnega postopka, kompleksnost zadeve in vse relevantne okoliščine primera.

32.Za presojo kvalificirane protipravnosti pri sojenju je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odločilno, ali je ravnanje sodnika pomenilo kršitev skrbnosti dobrega strokovnjaka pri opravljanju sodniške službe, torej dolžnega (aktivnega ali pasivnega) ravnanja predstavnika oblasti. Podan mora biti odstop od običajne metode dela in službene dolžnosti, ki jo zahteva profesionalna skrbnost. Presoja, ali je izpolnjen profesionalni standard sodnikovega ravnanja, zahteva odgovor na vprašanje, ali je mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo v danih okoliščinah.

33.Kvalificirana protipravnost je namreč pravni standard, ki ga je treba razlagati ozko (restriktivno). Izpolnjen je le v primerih odločitev, ki so v nerazumnem ali očitnem nasprotju z zakonom ali podzakonskim aktom, neuporabe veljavne in jasne zakonske določbe, namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, izdaje odločbe zunaj zakonsko predvidenega postopka ali drugega ravnanja, ki tako odstopa od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti, da je povsem zunaj pravno dopustnega okvira. Tovrstne kršitve so napačne do te mere, da jim je mogoče pripisati kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma samovoljno (arbitrarno) ravnanje.

Presoja okoliščin konkretnega primera

O naravi izvršilnega postopka in dela izvršilnega sodnika

33.Izvršilni postopek (na podlagi pravnomočne sodbe ali drugega izvršilnega naslova) je zadnja faza uveljavitve pravice upnika kot materialnopravnega upravičenca do poplačila terjatve zoper dolžnika.

Njegov poglavitni pomen je učinkovita uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. To pomeni, da upnik (v čim krajšem možnem času) doseže poplačilo svoje terjatve.

Zato je lahko (zakonsko in ustavno dopustni) razlog, zaradi katerega je v izvršilnem postopku mogoče poseči v dolžnikove človekove pravice. Pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave namreč ne zagotavlja le pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Ukrepi, ki so na voljo upniku v izvršilnem postopku, namreč ščitijo tudi njegove človekove pravice, zlasti lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, pa tudi nekatere druge pravice, ki utegnejo biti v konkretnih primerih ogrožene z dolžnikovo neizpolnitvijo.

34.Tudi iz sodne prakse Ustavnega sodišča izhaja, da mora ureditev izvršbe zasledovati predvsem interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončno uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Še več, da lahko neizvršen izvršilni naslov pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti.

Odložitev izvršbe je zato izjema, za katero morajo obstajati posebej tehtni razlogi - dovoli se le v primerih, ki jih določa (veljavni) zakon.

35.Izvršilna dejanja, opredeljena v ZIZ, na drugi strani posegajo v številne ustavno varovane dobrine dolžnika: lastnino, zasebnost, varnost in celo dostojanstvo. Za tehtanje uravnoteženja pravic, ki ga je moralo opraviti izvršilno sodišče, je pomembna okoliščina, da lahko prisilna izvršitev terjatve upnika do izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, dolžnika pahne v materialno in eksistenčno negotovost in stisko.

Ustavnopravna praksa (že pred zadevo Vaskrsić) opozarja na uravnoteženje zgoraj pojasnjenega interesa upnika z varstvom dolžnika tako, da niso ogroženi njegovo dostojanstvo ter temeljne ekonomske in socialne pravice. Pri tehtanju pravic dolžnika in upnika v izvršilnem postopku po presoji Ustavnega sodišča ni nepomembno, da je izvršilni postopek s prodajo dolžnikove nepremičnine skrajno sredstvo upnika za poplačilo, do katerega je prišlo zato, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti, ter da je imel dolžnik od začetka izvršilnega postopka do prodaje nepremičnine možnost poplačila svoje terjatve z zavedanjem, da bo sicer lahko poseženo v njegovo premoženje, lahko tudi v nepremičnino, kjer biva.

36.Nobena izmed v obravnavani zadevi tekmujočih ustavno varovanih pravic (tudi ne pravica do doma) ni absolutna, temveč je njihovo uresničevanje na podlagi drugega odstavka 15. člena Ustave mogoče predpisati (torej tudi omejiti) z zakonom. Poleg tega je na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave vsaka pravica omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih. Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost v konkretnih okoliščinah posameznega primera.

37.Izhajajoč iz namena izvršilnega postopka, je tudi narava dela izvršilnega sodnika specifična. Delo izvršilnega sodnika ne sestoji le iz klasične subsumpcije konkretnega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo, temveč iz izvedbe realnih dejanj v fizičnem svetu - organizacije in izvedbe rubežev, prisilnih izpraznitev nepremičnin, zasegov premičnin, dražb in drugih materialnih dejanj, ki neposredno posegajo v premoženjsko sfero dolžnika. Pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja izvršilnega sodnika je zato ustrezno merilo drug skrben izvršilni sodnik, ki opravlja enako delo v primerljivih okoliščinah, saj le takšen primerjalni standard lahko ustrezno upošteva praktično naravo dela izvršilnega sodnika.

Normativna ureditev kot merilo presoje

38.V času sporne prodaje tožničinih nepremičnin na drugi javni dražbi še niso veljale določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ-J, Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ-K, Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ -L in Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ -M.

Odlog izvršbe so urejale določbe 71. do 75. člena tedaj veljavnega ZIZ. Po prvem odstavku 71. člena ZIZ je lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali delno odložilo izvršbo, če je dolžnik izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v izrecno naštetih primerih, po drugem odstavku 71. člena ZIZ pa tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Čas, za katerega se je izvršba odložila, je bil opredeljen v 74. členu.

39.V 169. členu tedaj veljavnega ZIZ je bil urejen predlog dolžnika za omejitev izvršbe na druga sredstva ali na drugo nepremičnino. Dolžnik je lahko v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi predlagal, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini. Sodišče je ugodilo predlogu, če je dolžnik izkazal za verjetno, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom ali s prodajo druge nepremičnine. Če je dolžnik kot drugo izvršilno sredstvo predlagal izvršbo na plačo, pokojnino, invalidnino ali na druge stalne denarne prejemke, je sodišče ugodilo predlogu, samo če je dolžnik izkazal za verjetno, da bo terjatev poravnana v enem letu od izdaje sklepa o dolžnikovem predlogu.

40.Iz povzetka navedenih določb izhaja, da ZIZ v času odločanja izvršilnega sodišča o prodaji tožničinih nepremičnin ni posebej urejal dodatnega varstva dolžnika v primerih, ko teče izvršilni postopek na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, predmet izterjave pa je bila očitno nesorazmerna terjatev. Določba drugega odstavka 71. člena je bila z novelo ZIZ-J najprej spremenjena tako, da odloga na predlog dolžnika ni več pogojevala z verjetnostjo nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode; sodišče je moralo le presoditi, ali so razlogi, ki jih je dolžnik navedel, posebno upravičeni.

41.V času odločanja izvršilnega sodišča torej še niso bile uveljavljene zakonske določbe, ki kot odziv zakonodajalca na sodbo ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji v veljavni izvršilni zakonodaji izrecno predpisujejo dolžnost izvršilnega sodišča, da pri nepremičninski izvršbi ovrednoti (ne)sorazmerje med nepremičnino in terjatvami, zaradi katerih se vodi izvršba.

Z uvedbo dodatnih možnosti odloga izvršbe v ZIZ-L, ki se je začel uporabljati 25. 3. 2018, (torej skoraj štiri leta po prodaji tožničinih nepremičnin), so bile spremenjene in dopolnjene določbe 71., 74. in 169. člena tedaj veljavnega ZIZ. Z namenom preprečevati socialno stisko dolžnikov je bil uzakonjen poseben odlog izvršbe, ki se dovoli na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti, če gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. V letu 2021 je bila nato možnost odloga izvršbe po uradni dolžnosti z novelo ZIZ-M še dodatno dopolnjena; spremenjen je bil tudi čas trajanja odloga, in sicer tako, da lahko sodišče odloži izvršbo iz razloga po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ najdlje za šest mesecev in se odlog lahko dovoli večkrat.

42.Odlog izvršbe na predlog dolžnika in po uradni dolžnosti je zdaj urejen v 71. členu ZIZ. Po drugem odstavku 71. člena ZIZ sme sodišče, ne glede na prvi odstavek 71. člena ZIZ, na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, med drugim v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Po četrtem odstavku 71. člena ZIZ je odlog v primeru izvršbe na nepremičnino mogoč do izdaje odredbe o prodaji. Izvršba na druga sredstva ali na drugo nepremičnino pa je opredeljena v 169. členu ZIZ. V šestem odstavku tega člena je določena dolžnost sodišča, da pri izvršbi na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, o tem obvesti pristojni center za socialno delo.

43.Presoja odškodninske odgovornosti države za ravnanje izvršilnega sodnika zahteva dosledni historični pristop k normativni ureditvi. Preteklih odločitev ni metodološko pravilno vrednotiti skozi optiko zakonskih izhodišč, veljavnih v času odločanja o odškodninski odgovornosti. Noveliranje izvršilne zakonodaje po sodbi Vaskrsić proti Sloveniji je plod zakonodajalčevega spoznanja, da prejšnja normativna ureditev dolžniku ni nudila zadostnega varstva njegove pravice do doma. To pa ne more rektroaktivno vzpostaviti standarda skrbnosti, saj pravilo, v katerem je ta standard vsebovan, v času odločanja še ni bilo uzakonjeno. Evolucija normativne ureditve ZIZ v zvezi s pravico do varstva doma odraža razvijajoče se razumevanje sorazmernosti v izvršilnem pravu, ki ga ni dopustno projicirati v preteklost. Odločanje o odškodninski odgovornosti mora izhajati iz takratnega normativnega okvira, ne iz poznejših zakonodajnih spoznanj.

O prodaji nepremičnine v času, ko je bila izvršba odložena za enega upnika

44.Tožnica je pred sodiščem prve stopnje kot razlog nezakonitosti zatrjevala tudi prodajo nepremičnine v času, ko je bila izvršba odložena za upnika A.A.. Izvršba na nepremičnine dolžnika se v skladu z 171. členom ZIZ sicer res vodi enotno. A to ne pomeni medsebojne odvisnosti upnikov v smislu enotnih in še manj nujnih sospornikov. Zato ni ovire, da se izvršba na nepremičnino dolžnika v primeru odloga izvršbe po predlogu enega upnika glede drugih upnikov ne bi nadaljevala in tudi končala s prodajo te iste nepremičnine. Odlog, ki ga je predlagal navedeni upnik, je učinkoval le v razmerju do tega upnika, za druge upnike pa se je postopek izvršbe (pravilno) nadaljeval. Postopanje izvršilnega sodišča torej ni bilo protipravno.

45.Tožnica izvršilnemu sodišču neutemeljeno očita, da je bila z odlogom izvršbe za upnika A.A. zavedena. Zastopal jo je kvalificirani pooblaščenec, ki bi jo lahko s povedanim seznanil, lahko bi tudi podala (ponovni) predlog za odlog, v katerem bi pojasnila, da je bila izvršba zoper enega od upnikov odložena zaradi njenega delnega plačila in zatrjevala novo višino (preostalega) dolga. Tožnica ne zatrjuje, da bi to storila; toženka pa je predlog za odlog podala 22. 5. 2014, torej šele po prodaji nepremičnin na drugi javni dražbi 15. 5. 2014, zato izvršilno sodišče njenega predloga ni več moglo upoštevati.

Protipravne prodaje nepremičnin tožnica tudi ne more utemeljiti s plačili, ki jih je opravila po prodaji na drugi javni dražbi in izdaji sklepa o domiku 15. 5. 2014, saj je kupčev položaj v skladu s 193. členom ZIZ varovan že od tedaj, zato ne more biti odvisen od naknadnega poplačila dolga.

O načelu sorazmernosti

46.Izvršilni postopki zoper tožnico v obravnavani zadevi so trajali več let. Zoper njo je teklo več izvršilnih postopkov, ki so se začeli (najpozneje) v letu 2010.

Na podlagi kronološkega poteka izvršilnih dejanj je mogoče skleniti, da je izvršilno sodišče najprej poskušalo z milejšimi izvršilnimi sredstvi, kar pa ni bilo uspešno. V skladu s 181. členom tedaj veljavnega ZIZ je z odredbo z dne 28. 5. 2012 odredilo prodajo na javni dražbi 10. 7. 2012 v izvršilnih zadevah štirih upnikov, in sicer glede treh tožničinih nepremičnin (stanovanja, shrambe in garaže), ki na prvem dražbenem naroku niso bile prodane. Na tožničin predlog je nato v skladu s 169. členom ZIZ omejilo izvršbo na garažo, kar je bilo zanjo manj obremenjujoče. Garaže po treh izvedenih javnih dražbah ni bilo mogoče prodati, ker za nakup nepremičnine ni bilo nobenega ponudnika. Izvršilno sodišče je zato s sklepom z dne 15. 1. 2014 v skladu z drugim odstavkom 194. člena ZIZ izvršbo na garaži ustavilo in v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ sklenilo, da bo izvršbo nadaljevalo na drugih dveh nepremičninah. Izvršbo na nepremičnine je nato odložilo do 30. 8. 2013 in še nadalje do 31. 10. 2013, izvršbo pa delno ustavilo.

47.Prodajo tožničinega stanovanja in shrambe v izvršilnih zadevah štirih upnikov je odredilo 12. 2. 2014, vendar nepremičnini na prvi javni dražbi 27. 3. 2014 nista bili prodani. Tožnica je podala predlog za odlog izvršbe in omejitev izvršbe na kletno shrambo, ki ga je izvršilno sodišče zavrnilo. Predlog za omejitev izvršbe na shrambo je zavrnilo, ker je ugotovilo, da so njene obveznosti presegale vrednost shrambe. Navedlo je, da je tožnica le pavšalno navajala, da je del terjatve do svojih upnikov že poplačala in da bo v nekaj mesecih v celoti poplačala svoje obveznosti. Za svoje navedbe po oceni izvršilnega sodišča ni predložila izračuna poplačanih in še dolgovanih obveznosti niti nobenega dokaza, s katerim bi izkazala, da ima namen poravnati preostali dolg. Tožničin predlog za odlog izvršbe pa je izvršilno sodišče zavrnilo, ker tožnica v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom ni z verjetnostjo izkazala nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ter da bi bila škoda, ki bi ji nastala, večja od tiste, ki bi zaradi odloga nastala upnikom. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, da bodo samo nekateri predmeti zadoščali za poplačilo vseh terjatev, na dolžnici, torej da se odloči, ali bo pasivna in se bo izvršba opravila v dovoljenem obsegu ali pa bo predlagala omejitev izvršbe in pri tem ravnala s potrebno postopkovno skrbnostjo ali pa sama poskrbela za unovčenje (dela) svojega premoženja in upnikom prostovoljno plačala vse terjatve. Stanovanje in shramba sta bila nato prodana na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 in istega dne domaknjena kupcu za ceno 80.600 EUR. Kot že pojasnjeno, je bila namreč izvršba takrat odložena samo glede upnika A.A., ne pa tudi za upnika B., d. d., in H..

48.Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku omejilo izvršbo na drugo nepremičnino (garažo) in šele po tem, ko ta ni bila uspešna, nadaljevalo z izvršbo na stanovanje in shrambo. Poleg tega je izvršbo večkrat odložilo, kljub temu da so izvršilni postopki zoper tožnico tekli najmanj od leta 2010, njen dolg (7.923,69 EUR oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika B., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe), pa ni bil minimalen. Z omejitvijo izvršbe na tožničino nepremičnino - garažo, ki ni bila prodana niti na tretji javni dražbi, in odlogoma izvršbe s prodajo nepremičnin do dne 31. 8. 2013 in nato še do 30. 10. 2013 je sledilo načelu iz 3. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo.

49.Z opisanimi ravnanji je izvršilno sodišče zadostilo zahtevi po sorazmernosti v obsegu tedanje zakonske ureditve izvršbe, ki ni predpisovala izrecne zahteve po tehtanju sorazmernosti med višino obveznosti in vrednostjo predmeta izvršbe, ki je dolžnikov dom. Načelo sorazmernosti se je uresničevalo predvsem z ureditvijo omejitve izvršbe na drugo izvršilno sredstvo (169. člen ZIZ) in odlogom izvršbe (71. - 75. člen ZIZ). Vendar ne brezpogojno in neomejeno. Po drugem odstavku 71. člena ZIZ je sodišče na predlog dolžnika lahko odložilo izvršbo iz posebno upravičenih razlogov, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Pri omejitvi izvršbe na drugo sredstvo pa je moral dolžnik v skladu z določbami 169. člena ZIZ izkazati za verjetno poplačilo terjatve s tem drugim sredstvom v enem letu od izdaje sklepa o dolžnikovem predlogu.

50.Nižji sodišči sta svoje stališče o kvalificirani protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča v preveliki meri oprli na sklep izvršilnega sodišča z dne 7. 3. 2014, ki ga je s sklepom z dne 12. 5. 2014 potrdilo pritožbeno sodišče, o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, in prodajo nepremičnin na drugi javni dražbi 15. 5. 2014. Ti dejanji sta razumeli izolirano, ne da bi ju umestilo v širši kontekst prejšnjih procesnih dejanj izvršilnega sodišča (z omejitvijo in tudi odlogi izvršbe). Čeprav so bila ta izvršena z namenom (postopnega prostovoljnega) poplačila tožničinih izvršilnih upnikov, je sodišče izvršbo za poplačilo denarne terjatve z uporabo milejših ukrepov in njihovim postopnim stopnjevanjem dovolilo in opravilo v obsegu, ki je bil potreben za poplačilo terjatve. Kronologija izvršilnih procesnih dejanj tako kaže prizadevanje izvršilnega sodišča, da v čim manjši možni meri poseže v tožničine pravice. Nenazadnje tožnica v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za odlog in omejitev izvršbe, ni izčrpala pravnih sredstev, ker ni vložila ustavne pritožbe (o tem več v 53. točki sodbe).

51.Izvršilno sodišče je bilo pri obravnavanju tožničinega predloga za odlog izvršbe soočeno z dilemo, ali naj izvede javno dražbo s prodajo tožničinega stanovanja ali naj jo, glede na tožničine trditve o izvedenih poplačilih in o tem, da bi poseg v eno od prodanih nepremičnin, ki je njeno edino stanovanje, ogrozil njeno preživljanje, odloži. Tožničine trditve v predlogu je ocenilo kot preveč pavšalne in nadaljevalo s postopkom prodaje nepremičnine. Poseg v njene pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja. Kaže na to, da je izvršilno sodišče tehtnico nagnilo v korist upnikov, ker zakonskih določb ni ovrednotilo v luči tožničinih ustavnih pravic, ki bi nalagale drugačno odločitev, kar pa je ustrezalo takrat prevladujoči sodni praksi.

52.Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovana z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti za škodo, ki bi upravičevala odlog izvršbe, ter da se mora dolžnik že od izvršljivosti izvršilnega naslova zavedati, da bo neplačilu dolgov sledila izguba stanovanja. Postopanje sodišča v okviru njegovih pristojnosti in razlage prava znotraj meja danih pooblastil, zato ne more pomeniti podlage odškodninske odgovornosti države. Kasnejša sprememba zakonodaje kot odziv na prakso ESČP v zadevi Vaskrsić z uvedbo dodatnega varstva dolžnikovega doma to kvečjemu potrjuje. Dokazuje, da je zakonodajalec prepoznal pomanjkljivost zakona, ki ni predpisoval izrecne dolžnosti sodišča, da presodi sorazmernost ocenjene vrednosti nepremičnine, ki je dolžnikov dom, pri njeni prodaji - vendar ta poznejša sprememba ni več mogla vplivati na že pravnomočne odločitve.

53.Ker odškodninski spor (ponovno) odpira že pravnomočno rešena vprašanja, je zaradi pravne varnosti pomembno uravnoteženje učinkov pravnomočne sodne odločbe na eni in pravice do povračila škode na drugi strani. Skladno z načelom subsidiarnosti odškodninske odgovornosti za ravnanja države je pravica do povračila škode omejena na primere, ki ustrezajo pojmu kvalificirane protipravnosti. Poleg tega je tudi skrajno sredstvo, omejeno na položaje, ko je oškodovanec izčrpal vsa v postopku predvidena pravna sredstva, s katerimi bi lahko preprečil nastanek škode. Ker je tako, bi morala tožnica zoper sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi odloga izvršbe, na katerem pretežno gradi očitke o protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča, vložiti ustavno pritožbo. S tem bi preprečila učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano sodniško napako in nastalo škodo. Ker ustavne pritožbe zoper sklep o zavrnitvi odloga izvršbe ni vložila, preizkusa kršitev v izvršilnem postopku ni (vsebinsko niti postopkovno) izčrpala. Vsebinski poseg v pravnomočno odločbo izvršilnega sodišča torej ni dopusten tudi zaradi neobstoja vzročne zveze med kvalificiranim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

Sklepno

54.Sodniška odgovornost se presoja glede na pravni standard razumnega in skrbnega sodnika v času in okoliščinah odločanja, ne glede na kasnejša spoznanja ali razvoj prava. Postopanje izvršilnega sodnika je bilo v konkretnem primeru omejeno z normativnim okvirom, veljavnim v času odločanja, ki ni vseboval izrecne zahteve po sorazmernosti med višino terjatve in prodajo nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Presoja ravnanj izvršilnega sodnika na podlagi meril, razvitih po odločitvi ESČP v zadevi Vaskrsić in ki so postala del slovenskega pozitivnega prava po koncu izvršilnega postopka v obravnavani zadevi, bi vzpostavila standard, ki v času odločanja sploh še ni obstajal. Taka ex post presoja bi izvršilnim sodnikom nalagala obveznost predvidevanja prihodnjih sprememb v pravu, kar presega razumen standard skrbnosti. Odškodninska odgovornost države za delo izvršilnega sodnika na podlagi 26. člena Ustave zato v konkretnem primeru ni podana. Odgovor na tretje dopuščeno vprašanje je zato nikalen.

Odločitev o reviziji

55.Ker ni podana protipravnost ravnanja toženke, je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 57.680 EUR neutemeljen. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

56.Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že na podlagi tretjega postavljenega vprašanja, se s četrtim vprašanjem ni (posebej) ukvarjalo.

Odločitev o stroških postopka

57.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica po odločitvi revizijskega sodišča v celoti propadla, sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Toženki mora povrniti njene stroške celotnega postopka, stranskemu intervenientu pa stroške pred nižjima sodiščema.

58.Revizijsko sodišče je izhajalo iz odmere stroškov, ki sta jih toženki in stranskemu intervenientu za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje kot potrebne priznali nižji sodišči (glej 27. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in 26. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe), in vrednosti spornega predmeta 57.680 EUR. Za postopek pred sodiščem prve stopnje toženki tako pripada povračilo v znesku 4.089,53 EUR in za postopek pred sodiščem druge stopnje 687,75 EUR (1.125 točk za pritožbo po 1. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT in 21,25 točk za materialne izdatke za stranko po 11. členu OT), skupno 4.777,28 EUR. Stranskemu intervenientu pripada povračilo za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.981,61 EUR in pred sodiščem druge stopnje v znesku 223,99 EUR, skupno 3.205,60 EUR.

59.Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o ugoditvi toženkine revizije, s katero sta bili sodbi nižjih sodišč spremenjeni tako, da je bil tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 57.680 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe v celoti zavrnjen. Tožnica mora toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.164,98 EUR (562,5 točk za predlog za dopustitev revizije po 4. in 5. točki tar. št. 22 OT, 1.350 točk za revizijo po 3. točki tar. št. 22 in 29,13 točk za materialne izdatke za stranko po 11. členu OT).

60.Tožnica mora odmerjene pravdne stroške plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP); v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila

61.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Sodnika Tomaž Pavčnik in mag. Matej Čujovič sta podala pritrdilni ločeni mnenji (sedmi odstavek 324. člena ZPP), ločenemu menju sodnika Pavčnika se je pridružila tudi sodnica Katarina Parazajda.

Glej 18. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

V 19. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025.

V 55. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025.

V 58.-60. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025.

Ustavno sodišče RS s sklepom Up-740/14-10 z dne 15. 11. 2014 njene ustavne pritožbe zoper sklep o domiku z dne 15. 5. 2014 ni sprejelo v obravnavo.

Odločba ESČP v zadevi Vaskrsič in odločba Ustavnega sodišča Up-619/17 sta bili izdani šele v letu 2017.

Izvršba na tožničino plačo ni bila mogoča, ker ni bila zaposlena, prilivov na bančne račune ni imela, sodišče je trikrat neuspešno prodajalo parkirno mesto ter je odlašalo s prodajo stanovanja s shrambo, shrambe same pa ni moglo prodajati, ker je bila vrednost prenizka. Prodajo stanovanja s shrambo je nato odredilo po več letih (izvršilni postopki so se začeli leta 2009) kot skrajni ukrep.

Vrednosti je ugotovilo Okrajno sodišče v Piranu s sklepom z dne 5. 9. 2012 v glavni zadevi In 141/2009 in pridruženih zadevah In 247/2010, In 25/2011 in In 164/2012.

ID znak ... (prej ...).

ID znak ... (prej ...).

ID znak ... (prej ...).

Tožnica je 19. 6. 2012 podala predlog za omejitev izvršbe, v katerem so bile napačno povzete ID številke nepremičnin (za garažo je bil navaden ID znak shrambe, za stanovanje je bil naveden ID znak garaže, za shrambo pa ID znak stanovanja).

Oba sklepa o odlogu izvršbe na tožničine nepremičnine je sodišče izdalo na predlog upnika A.A. (pod prilogama spisa B 56 in B 57).

Za nakup nepremičnine ni bilo nobenega dražitelja.

Gre za ID znak stanovanja.

Gre za ID znak garaže.

Upnica G., d. o. o., ki se sicer v listinah navaja kot pridružena upnica, ni predlagala izvršbe na stanovanje, zato ni bila upravičena do poplačila svojih terjatev iz sredstev kupnine.

Izvršilno sodišče je s tem povzelo izjavo upnika, da znaša njegova terjatev na dan 6. 6. 2013 4.523,69 EUR. Upnik B. d. d. je v izjavi z dne 4. 3. 2014 nasprotoval tožničinemu predlogu za omejitev izvršbe na shrambo, glede odloga izvršbe pa se je strinjalo, da se odloži do 14. 5. 2014 (pod prilogo B 58).

Pisne napake glede medsebojno zamenjanih znakov nepremičnin je izvršilno sodišče saniralo s sklepom z dne 9. 6. 2016.

V njej je zatrjevala postopkovne kršitve: izvršilno sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je bilo s predlogom vodilnega upnika za odlog izvršbe in s sporočilom dolžnice, da odplačuje svoje obveznosti, seznanjeno tik pred dražbo 15. 5. 2014; drugi upniki niso bili pozvani, da se izjavijo o razpisani dražbi.

V predlogu za omejitev in odlog izvršbe z dne 19. 2. 2014 je med drugim navedla: da bi prodaja stanovanja resno ogrozila njeno preživljanje in nasploh življenje, ker nima drugih stanovanjskih prostorov; da z delnimi poplačili, ki so skladna z njenimi finančnimi zmožnostmi, zmanjšuje svoje obveznosti; da pomeni prodaja (glede na višino preostanka dolga) nesorazmeren poseg v njeno premoženje; da je vlada pristojnemu ministrstvu naložila, da pripravi spremembe ZIZ v zvezi z izvršbo na nepremičnine, ki so dolžnikov dom.

Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 330/2013 z dne 3. 12. 2015.

Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča sodbi II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007 in III Ips 63/2014 z dne 15. 7. 2014.

Sklep III Ips 38/2021 z dne 20. 4. 2022 .

Z uveljavitvijo ZIZ- J (Uradni list RS št. 53-2342/14 z dne 15. 7. 2014, ki se je začel uporabljati 30. 7. 2014) je šesti odstavek 189. člena ZIZ izrecno izključil pravico do pritožbe zoper sklep o domiku. Od tedaj lahko dolžnik nepravilnosti pri dražbi uveljavlja v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu.

Pritožbo zoper sklep o domiku je vložila tudi toženka. Iz zapisnika o drugi javni dražbi z dne 15. 5. 2014 (priloga A32 spisa) izhaja, da se je dražbe udeležilo pet potencialnih kupcev.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da napačna označba ID znaka v odredbi o prodaji ne pomeni protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča. To vprašanje glede na začrtan obseg dopuščenih vprašanj sicer ni del revizijskega preizkusa.

Tožnica je znesek 4.500 EUR, s katerim je utemeljevala nesorazmerje med svojim preostalim dolgom na dan prodaje in ocenjeno vrednostjo prodanih nepremičnin, navedla dvakrat, na str. 8. in 9. tožbe.

Gre za dopis Okrajnega sodišča v Piranu z dne 22. 2. 2018 (priloga A5). V dopisu je sodišče sicer navedlo umike iz vodenih izvršilnih postopkov, kot so sledili tožničinim poplačilom. V dopisu je sodišče zaključilo, da je glede na številne delne umike jasno, da je dolžnica poplačevala svoj dolg in da se je očitno zavedla svojih obveznosti. Glej npr. 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 136/2012 z dne 18. 12. 2014.

Glej npr. 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 136/2012 z dne 18. 12. 2014. Smiselno primerjaj tudi 7. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016. Glej tudi Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 470.

Napotek je Ustavno sodišče podalo v 66. točki citirane odločbe.

Glej 16. in 66. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025.

Glej Avbelj, M., Komentar Ustave RS, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 256, 260. Smiselno primerjaj 20. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011.

Zlasti pri sistemskih napakah ustavnosodna praksa poudarja razosebljenje odgovornosti - odgovornost se ne veže na posameznika, temveč na sistem kot celoto.

Glej: 11-12 točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-679/12-17 z dne 16. 10. 2014, 12-13 točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-695/11 z dne 10. 1. 2013, 17- 19. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 239/15-17 z dne 7. 6. 2017, 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-1082/12-11 z dne 29. 5. 2014, 14. točko obrazložitve odločbe Up-998/15-19 z dne 30. 11. 2017. Glej tudi: Zobec, J., Odškodninska odgovornost države v novejši sodni praksi Ustavnega sodišča, Pravosodni bilten št. 2/2020, str. 11 in naslednje. Primerjaj tudi: Jadek Pensa, D., v: Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, str. 295.

Smiselno primerjaj 14. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 112/2021 z dne 21. 4. 2022.

Glej 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 23/2020 z dne 19. 1. 2021, 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 257/2015 z dne 23. 3. 2017, 13. in 15. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012, 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011. Glej tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča 2/95 z dne 14. 12. 1995. Glej tudi J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravosodni bilten 1/2013, GV Založba, str. 187.

Glej 14. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 112/2021 z dne 21. 4. 2022. Smiselno primerjaj tudi 20. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 43/2020 z dne 18. 5. 2021. V obeh zadevah je sicer šlo za odškodninsko odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa. Glej tudi N. Plavšak, v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 695.

Možina, D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 149.

Glej: 14. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, 20. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011, 12. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 24/2020 z dne 25. 9. 2020, načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča 2/95 z dne 14. 12. 1995. Glej tudi Možina, D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 147, 149.

Glej npr. 7. in 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, 6. in 7. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012, 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, 9. in 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 172/2015 z dne 22. 12. 2016, 7. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016, 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 90/2016 z dne 26. 4. 2018, 13. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, 14. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024. Glej tudi J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravosodni bilten 1/2013, GV Založba, str. 189, 192, 193.

Smiselno primerjaj: L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana, 2002, str. 75.

Glej: Galič, A., Komentar ustave, 2011, dostopen na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-izvrsbe-kot-del-pravice-do-ucinkovitega-sodnega-varstva/ in tam citirana sodna praksa Ustavnega sodišča.

Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-171/16-15 z dne 11. 7. 2019 (15. točka obrazložitve).

Glej 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004. Primerjaj tudi 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-265/06 z dne 20. 9. 2006.

Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-171/16-15 z dne 11. 7. 2019 (16. točka obrazložitve).

Smiselno primerjaj: 7, 8 in 12. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004.

T. i. tehtanje po načelu praktične konkordance v horizontalnih razmerjih in strogi test sorazmernosti v vertikalnih razmerjih). Primerjaj 20. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021.

Ur. l. RS, št. 53/14.

Ur. l. RS, št. 54/15.

Ur. l. RS, št. 11/18.

Ur. l. RS, št. 36/21.

Ur. l. RS, št. 51/98, 11/99 - odl. US, 89/99 - ZPPLPS, 11/01 - ZRacS-1, 75/02, 87/02 - SPZ, 70/03 - odl. US, 16/04, 132/04 - odl. US, 46/05 - odl. US, 96/05 - odl. US, 17/06, 30/06 - odl. US, 69/06, 115/06, 67/07 - ZS-G, 93/07, 37/08 - ZST-1, 45/08 - ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US (ZIZ -I s spremembami in dopolnitvami).

Po prvem odstavku 74. člena je odlog, če je bila izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo (71. in 73. člen, 11. člen Zakona o državnem tožilstvu), trajal do konca postopka o pravnem sredstvu. Po drugem odstavku 74. člena je sodišče, če je odložilo izvršbo na dolžnikov predlog iz kakšnega drugega razloga, določilo čas odloga glede na okoliščine primera. Po tretjem odstavku 74. člena je sodišče oziroma izvršitelj, če je odlog izvršbe predlagal upnik, izvršbo odložilo za toliko časa, za kolikor je upnik predlagal. Po četrtem odstavku 74. člena sodišče, če je upnik predlagal odlog izvršbe v primeru, v katerem je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, ni smelo odložiti izvršbe za daljši čas.

Primerjaj 31. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025. Glej tudi Odklonilno ločeno mnenje Katje Šugman Stubs k odločbi št. Up-94/23 z dne 22. 1. 2025.

Glej: A. Ekart, Sodelovanje med izvršilnim sodiščem in centrom za socialno delo, da dolžnik ne ostane brez strehe, Pravosodni bilten (PB) 1/2021, str. 65 in naslednje.

Posledica odločbe Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019.

Predlog bi lahko podala pred drugo javno dražbo, na datum tožničinega delnega plačila 13. 5. 2014.

Glej 15. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-35/98 z dne 2. 4. 1998.

Glej 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (glej 14. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu VL 198274/2010 z dne 30. 12. 2010 dovoljena izvršba zoper tožnico kot dolžnico v izvršilni zadevi upnika C., d. o. o. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bila prva izvršba zoper tožnico sprožena že v letu 2009, tožnica pa tega ni izrecno prerekala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (natančneje glej 14. točko obrazložitve) je šlo za izvršbe naslednjih upnikov: družb C., d. o. o., D., d. o. o., E., d. d., F., d. d., G., d. o. o., in B., d. d., ter A.A. in H.

Šlo je za upnike D., d. o. o., F., d. d., A.A. in H.

Glej 16. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Dva upnika sta namreč umaknila izvršilna predlog (D., d. o. o., in F., d. d.), H. pa je sporočila, da je tožnica svojo obveznost delno poravnala (v tem delu je izvršilno sodišče delno ustavilo izvršbo), preostanek pa se je zavezala plačati v roku dveh mesecev, zato je predlagala preklic dražbe, razpisane za 4. 7. 2013.

Šlo je za upnike A.A., RS, B., d. d., in G., d. o. o. - slednji sicer ni predlagal izvršbe na stanovanje, ampak le na shrambo.

Priloga spisa A 35.

Ocenjena vrednost shrambe (2.030 EUR) ni zadoščala za poplačilo terjatve že enega upnika (B.) v višini 4.754,51 EUR.

Pred drugim prodajnim narokom je bila s sklepom z dne 8. 5. 2014 na predlog upnika iz vodilne izvršilne zadeve A.A. (njegova začetna terjatev je znašala 6.300 EUR) izvršba zanj odložena do 4. 7. 2014. Tožnica je končno plačilo v znesku 1000 EUR izvedla po drugem prodajnem naroku, 5. 8. 2014. Tožnica je pred drugim prodajnim narokom izvedla tudi dve delni plačili na račun dolga do H. (njena začetna terjatev je znašala 8.555,64 EUR), ki je 22. 5. 2014 (po drugem prodajnem naroku) umaknila predlog za izvršbo za plačanih 2.500 EUR in ob tem izvršilnemu sodišču sporočila, da znaša njena terjatev še 2.400 EUR ter predlagala odlog izvršbe do 15. 9. 2014, ki mu je sodišče ugodilo s sklepom z dne 30. 5. 2014. RS je nato 15. 9. 2014 (torej šele po drugem prodajnem naroku) izvršilno sodišče obvestila o tem, da je dolžnica poplačala vse svoje obveznosti, ter umaknila izvršilni predlog.

Primerjaj 10. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 740/2009 z dne 16. 12. 2009.

Glej npr.: sklepi: VSK II Cp 463/2007, VSC II Ip 190/2013 z dne 8. 5. 2013, VSL III Ip 3236/2017 z dne 15. 11. 2017, VSL I Ip 2018/2018 z dne 8. 10. 2018.

Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003. Glej tudi D. Jadek Pensa, spletni Komentar ustave RS, 26. člen ustave, Protipravnost, 2002, dostopen na: http://e-kurs.si/komentar/protipravnost/.

J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis št. 1/2013 Ljubljana, GV Založba, str. 187, 188.

Smiselno primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča: II Ips 117/2021 z dne 4. 7. 2022 in II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019.

Po 5. točki tar. št. 22 OT se 50 % odvetniških stroškov iz prejšnje točke (torej 4. točke, ki določa točke za predlog za dopustitev revizije) všteje v odvetniške stroške iz 3. točke (ki določa točke za revizijo) te tarifne številke.

******************************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. MATEJA ČUJOVIČA

Povezava na PDF dokument

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 26, 36, 36/1, 125 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 71, 72, 73, 74, 75, 169, 169/6, 171, 192 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 179, 352 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339/1, 339/2, 380/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.