Jedro

Uveljavljanje novih pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe po preteku pritožbenega roka ni dovoljena, zato je potrebno takšno dopolnitev pritožbe kot prepozno zavreči.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Dopolnitev pritožbe obd. B. R. se kot prepozna zavrže. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – povprečnino v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje spoznalo obd. B. R. za odgovornega storitve prekrška po čl. 130/IV D ZVCP-1, za kar mu je izreklo globo v znesku 500,75 EUR in 18 kazenskih točk ter v posledici le-teh prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v višini 50,00 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, v obrazložitvi pritožbe pa navaja razloge le glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik v pritožbi navaja, da je obravnava obdolženca zaradi prekrška po čl. 26/IX ZVCP-1 sporna ter da je bila ocena policista, da je obdolženec kazal znake alkoholiziranosti, da se je naslanjal na vozilo, da je imel zadah po alkoholu in da je bil pobruhan, zgolj subjektivna. Obdolženec je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal, ker mu je policist povedal, da je napihal 0,77, vendar mu ni razložil v katerih merskih enotah, zaradi česar je bil prepričan, da gre za promile. Na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z dne 10.7.2005 nikjer ni pod tč. 3 navedenih merskih enot, ker so le te prečrtane. Ker je obdolženec takrat, ko sta k njemu pristopila policista stal, ni res, da je vozil pod vplivom alkohola, saj prekršek mora biti ugotovljen neposredno s strani pooblaščene uradne osebe. Pritožnik predlaga razveljavitev tudi zaradi bistvenih kršitev postopka v zvezi s pomanjkljivostjo zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Poleg obdolženčevega zagovornika, ki je pritožbo zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje vložil pravočasno, pa je skoraj dva meseca pozneje, 4.7.2007, obdolženec priporočeno po pošti poslal dopolnitev pritožbe, v kateri navaja okoliščine, ki jih zagovornik v pritožbi ne navaja in se nanašajo na odmero kazenske sankcije.

Pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je le-to bilo na prvi stopnji, ob oceni obdolženčevega zagovora in v dokaznem postopku izvedenih dokazov, pravilno in popolno ugotovljeno. Sam obdolženec je v zagovoru povedal, da je kritičnega dne vozil osebni avtomobil po nasprotnem smernem vozišču in ko je ugotovil, da ne vozi v pravo smer, se je še nekaj časa peljal, nato pa ustavil, na kar so do njega čez 5 do 10 minut prišli policisti, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ne bi verjelo izpovedi priče Z., ki je izpovedal, da sta kritičnega dne bili dve policijski patrulji obveščeni, da po magistrali zahod vozi voznik v napačni smeri, pri čemer naj bi šlo za vozilo A., ki so ga potem videli stati pri Z. C., obrnjenega v napačno smer, zraven pa je bil moški, ki je policijo obvestil o tem vozniku in ki je povedal, da je vozilo obdolženca ustavljal na vse možne načine. Ker je torej sam obdolženec priznal, da je, preden se je ustavil pri Z. C., vozil osebni avtomobil in ker je do prihoda policistov in postopka, ki je temu sledil, minil kratek čas, pri čemer kontinuiteta dogajanja ni bila pretrgana, je po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec v času policijskega postopka in takrat, ko mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, imel status udeleženca v cestnem prometu, kot ga definira ZVCP-1 v 64. tč. 23. čl. ZVCP-1. Zmotna je trditev pritožbe, da bi policisti morali prekršek neposredno ugotoviti, saj v skladu z določbo I. odst. 132. čl. ZVCP-1 pomembno le, da je obdolženec imel status udeleženca v cestnem prometu, v odnosu do katerega imajo policisti pooblastilo, da zaradi ugotovitve ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola kot je dovoljeno, izvedejo preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Zato ni pomembno ali so policisti obdolženca ustavili med vožnjo ali so prispeli do njega, ko se je obdolženec z vozilom že ustavil, v obravnavani zadevi še posebej, ker je moški, ki je zaznal obdolženčevo vožnjo v napačni smeri, zaradi katere je tudi poklical policiste, ob njihovem prihodu še bil na kraju, kjer se je obdolženec potem z vozilom ustavil, kar je bila sprožilna situacija, ki je narekovala postopanje policistov znotraj pooblastila za nadzor voznikov in udeležencev v cestnem prometu iz 11.čl. ZVCP-1. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi v primerih, ko policisti med kontrolo cestnega prometa neposredno ustavijo udeleženca v cestnem prometu, mine nekaj časa od trenutka, ko je takšen udeleženec vozil vozilo v prometu do odreditve preizkusa alkoholiziranosti in njegove oprave, saj je povsem logično, da postopek neposredno torej med vožnjo voznika, ni mogoče izvesti. Tudi iz zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti je razvidno, da je obdolžencu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti kot vozniku osebnega avtomobila A. ..., pa je obdolženec v to privolil in zapisnik brez pripomb podpisal, zato so glede na vse navedeno, v tej smeri naperjene pritožbene navedbe povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe o tem, da obdolženec takrat, ko je podpisoval zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ni vedel za katere merske enote gre, ker mu policist tega ni razložil, saj se v celoti strinja s prepričljivimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec bil seznanjen z merskimi enotami stopnje alkoholiziranosti, kot jo je pokazal alkotest. Pritožbene navedbe o tem, da na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti niso bile navedene merske enote ter da je policist v zapisnik pred obdolžencem prečrtal besedilo za številko, niso utemeljene, saj je iz izvirnika zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, priloženega k obdolžilnemu predlogu razvidno, da je za stopnjo alkoholiziranosti, zapisano s številom 0,77, pod zaporedno številko I/3, čez besedilo „grama alkohola na kilogram krvi (promila) v organizmu preizkušanca-ke“ je natisnjena črta, besedilo „miligrama alkohola v litru izdihanega zraka preizkušanca-ke“ pa je pod prečrtanim besedilom prav tako natisnjeno, kar se v celoti sklada z izpovedjo priče Z. in kar dodatno potrjuje verodostojnost njegove izpovedi. Pritožbene navedbe, da je priča Z. povedal, da se kakšne posebne debate o merskih enotah ne spominja, kar naj bi bilo v prid trditvam, da obdolžencu ni bilo predočeno, v katerih merskih enotah je bila stopnja alkoholiziranosti, pa so izvzete iz konteksta in zato brez pomena, saj je priča Z. natančno pojasnil, da je bil obdolžencu rezultat alkotesta pokazan in se je z njim strinjal ter, da se je obdolžencu takrat, ko se mu je predočil rezultat alkotesta, povedala z besedami tako številka rezultata kot tudi v kateri merski enoti je rezultat. Upoštevaje vse navedeno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila stopnja alkoholiziranosti, kot jo je obdolžencu pokazal elektronski alkotest, le-temu pravilno predočena, o njej pa se je obdolženec tudi lahko sam prepričal, ko je podpisoval zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Kot odrasla oseba pa se je obdolženec zagotovo zavedal pomena svojega podpisa na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je sestavljen v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku in ima značaj javne listine ter je dokaz o poteku postopka preizkusa alkoholiziranosti, in kot takšen tudi dovoljen dokaz v postopku o prekršku, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo skupaj z drugimi dokazi. Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja neprepričljiv, saj je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno ter obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega storitve prekrška po čl. 130/IV D ZVCP-1. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo globo v z zakonom predpisanih mejah, saj je za prekršek kot ga je storil obdolženec predpisana globa najmanj 500,75 EUR, po 1. alinei II. odst. 17. čl. ZP-1 pa se globa lahko predpiše za posameznika do 1.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob očitni odsotnosti olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo sankcija manjša ali večja, obdolžencu izreklo globo na spodnji meji predpisane globe ter mu ob upoštevanju premoženjskih razmer omogočilo plačilo globe na obroke. Za tak prekršek kot ga je storil obdolženec je v V. odst. 130. čl. ZVCP-1 predpisano tudi, da se vozniku, učitelju vožnje, spremljevalcu iz III. odst. in vozniku iz IV. odst. tega člena, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče tudi 18 kazenskih točk, saj je pri obdolžencu bilo ugotovljeno, da je imel najmanj 0,72 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in je torej predpisano mejo iz V. odst. 130. čl. ZVCP-1 presegel, zato mu je sodišče utemeljeno in zakonito izreklo 18 kazenskih točk ter v skladu s III. odst. 22. čl. in V. odst. 202a. čl. ZP-1, kot posledico tako izrečenih kazenskih točk, izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil. Pri tem pritožbeno sodišče niti v spisovnem gradivu niti v pritožbi obdolženčevega zagovornika ni zasledilo takšnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale uporabo omilitvenih določb iz čl. 26 ZP-1. V dopolnitvi pritožbe izpostavljene okoliščine, ki jih navaja obdolženec in katere naj bi vplivale na izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, kar ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj je obdolženec dopolnitev pritožbe vložil 4.7.2007, torej po preteku osemdnevnega pritožbenega roka iz čl.151/I ZP-1, ki se je iztekel 15.5.2007, v njej pa je navajal nova dejstva, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o sankciji, ki jih obdolženčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Takšno uveljavljanje novih pritožbenih razlogov po preteku pritožbenega roka ni dovoljeno, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe, ki jo je obdolženec vložil 4.7.2007, kot prepozno zavrglo (I. odst. 163. čl. ZP-1).

Glede na vse navedeno in ker ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (čl.159. ZP-1), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in je sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in ker je bila obdolženčeva dopolnitev pritožbe zavržena, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, o čemer je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi čl. 147 ZP-1, ter povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka določilo glede na trajanje in zamotanost postopka in glede na obdolženčeve premoženjske razmere, razvidne iz spisovnega gradiva (II odst. 143. čl. ZP-1), v mejah določenih s Pravilnikom o stroških postopka o prekršku (od 39,65 EUR do 475,80 EUR).