Jedro

Odsotnosti iz Slovenije (od aprila 1992 do izdaje odločbe) ni mogoče šteti niti za obisk niti za oviro (vojna), zaradi katere se tožnik ni mogel vrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, vloženo na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDRS), ker tožeča stranka v Sloveniji dejansko ne živi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1999, vendar na tem naslovu od aprila 1992 dalje ne živi. Aprila 1992 je odšel iz ljubljanskega naslova v Š. in se ni več vrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je bila pooblaščencema izpodbijana odločba vročena šele 13.4.1995. Čeprav tožena stranka v svojem dopisu, s katerim je poslala odločbo poooblaščencema, navaja, da je bila odločba tožniku vročena že 29.10.1993 v skladu z določbo 96. člena ZUP, pa po mnenju tožnika pogoji iz navedene zakonske določbe niso bili izpolnjeni. Tožnik namreč upravnega organa ni mogel obvestiti o spremembi svojega stalnega bivališča, ker je bil zaprt v V., zaradi česar tudi določbe 2. odstavka 96. člena ZUP, ki predvidevajo vročitev z objavo na oglasni deski, ne pridejo v poštev. Sicer pa je zaprosil za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena ZDRS, ker je izpolnjeval oba zakonska pogoja. Pristojni upravni organ je prvotno izdal tožniku pozitivno odločbo. Na to dejstvo je mogoče sklepati iz tega, ker je tožena stranka kasneje izdala novo odločbo v zadevi, kar prav gotovo ne bi storila, če bi bila že prva odločba negativna. Z vabilom z dne 5.10.1992 je bil tožnik pozvan, da 8.10.1992 v prostorih Mestnega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani, prevzame odločbo o sprejemu v državljanstvo. Ker tožnik zadevne odločbe ni prevzel, je tožena stranka očitno obnovila postopek, saj je dne 13.9.1993 izdala izpodbijano odločbo. Tožnik sicer samo domneva, da je bil postopek obnovljen, saj mu odločba o obnovi postopka ni bila vročena. Domneva o obnovi postopka (za kar sicer ni prejel ustrezne odločbe) pa je utemeljena s tem, da sicer že izdane odločbe, ki jo je bila tožena stranka, glede na vabilo tožniku z dne 5.10.1992, naj prevzame odločbo, torej nedvomno izdala pred tem datumom, tožena stranka ne bi mogla kar tako spremeniti, to je izdati očitno novo odločbo z dne 13.9.1993. Tožena stranka je torej tako glede vročanja pisanj, kakor tudi glede izdaje odločb, ravnala v nasprotju z določbami upravnega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane odločbe je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi izjave neidentificirane priče, da je tožnik aprila 1992 odšel iz naslova G. v BIH in se na naslov v Ljubljani ni več vrnil. Na tej podlagi je tožena stranka sklepala, da tožnik ne živi več v Ljubljan in da torej ne izpolnjuje več pogojev po 40. členu ZDRS. Dejansko se v tem času tožnik ni mogel vrniti iz BIH, natančneje iz V., kamor je odšel na obisk k sorodnikom aprila 1992. Iz priloženega potrdila izhaja, da je bil tožnik, ki je sicer po rodu doma iz V., od 28.8.1994 begunec v begunskem taborišču T., kamor je pobegnil iz V., kakor hitro je to bilo mogoče zaradi spopadov na tem območju in zaradi prisilnega zadrževanja na območju V.. Proti svoji volji je zaradi vojnih razmer ostal kar dve leti v V., kjer je bil tudi v času vročanja vabil z dne 8.10.1992 in 26.9.1993. V Slovenijo se je vrnil takoj, ko so to dopuščale razmere. Glede na navedene okoliščine je pravno zmotno, da tožnik, ki je leta 1990 imel prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji in je do odhoda v aprilu 1992 stalno prebival v Republiki Sloveniji, ne bi bil sprejet v državljanstvo le zato, ker je bil proti svoji volji zadržan na območju BIH. Zato pogoja po 40. členu ZDRS o dejanskem prebivanju na območju Republike Slovenije ni mogoče tako ozko interpretirati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijano odločbo izdala v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZDRS. Odločbo je izdala na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka odšla v BIH. Zaradi odsotnosti ji je bila odločba vročena dne 29.10.1993 v skladu z določili 96. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožbo, vloženo na vrhovno sodišče dne 15.5.1995 je sodišče štelo za pravočasno, ker iz predloženih spisov ne izhaja, da bi bila vročitev pravilno opravljena že 29.10.1993, kot trdi tožena stranka. Če je tožena stranka ugotovila, da tožnika, ki takrat ni imel pooblaščenca, ni na znanem naslovu, novega naslova pa ni sporočil, bi morala po 2. odstavku 96. člena ZUP s poizvedbami ugotoviti, kam se je tožnik odselil in mu tja poskušati vročiti izpodbijano odločbo, česar pa ni storila. Ker pa je stranka izpodbijano odločbo vročila dne 13.4.1995 tožnikoma pooblaščencema, sodišče šteje, da je bila tožba pravočasno vložena in jo je meritorno obravnavalo.

Izdana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena ZDRS, po katerem pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Da tožnik dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, torej da ni izpolnjeval enega od pogojev iz 1. odstavka 40. člena ZDRS, je bilo pravilno ugotovljeno v postopku, zaradi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Tožbeni ugovor, da je tožnik sicer živel v Republiki Sloveniji in da je njegovo odsotnost šteti le za obisk pri sorodnikih, ni utemeljen. Tožnik sam pove, da ni živel v Sloveniji od aprila 1992 dalje, zato že na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je tožnik dejansko živel v Republiki Sloveniji, saj gre za daljšo odsotnost, ki je ni mogoče šteti kot obisk. Tudi s predloženim potrdilom Rdečega križa z dne 7.11.1994, da je 21.8.1994 pobegnil iz V., tožnik ni dokazal, da bi bil proti svoji volji zadržan in da se v Slovenijo pred 13.9.1993 ni mogel vrniti.

Tožbena domneva, da je bila izpodbijana odločba izdana v obnovljenem postopku, ne more vplivati na odločitev. Tudi če bi bila že pred izpodbijano odločbo pripravljena za vročitev pozitivna odločba, ki ni bila vročena, taka odločba ne učinkuje in torej nikogar ne veže. Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).