Jedro

Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran.

Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožniku dohodnino od dobička od odsvojitve poslovnega deleža za leto 2016, in sicer v znesku 14.281,88 EUR, pri čemer mu je obračunal tudi 3 % obresti za čas od poteka roka za vložitev napovedi do njene predložitve na podlagi samoprijave, in sicer v višini 417,89 EUR. Pri tem pa mu omenjeni zneski niso bili naloženi v plačilo, temveč je bilo odločeno, da se glede na predhodno poravnano dohodnino v znesku 22.610,87 EUR tožniku vrne razlika s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Delno je bilo ugodeno tudi tožnikovemu zahtevku za vračilo stroškov postopka, in sicer so mu bili priznani stroški v višini 746,64 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovnem postopku, ki je tekel vsled tožnikovega uspeha na pritožbeni stopnji. Tožnik je na svojo hčer prenesel poslovni delež v svoji gospodarski družbi. Pogodba o prenosu je bila sprva sklenjena leta 2016, nato pa je bila leta 2019 aneksirana, in sicer z razjasnitvijo, da je šlo že spočetka za darilno pogodbo. Ker je tožnik kot vrednost ob odsvojitvi napovedal znesek 3.750,00 EUR, davčni organ pa je menil, da to ni skladno z računovodskimi izkazi družbe, iz katerih je koncem leta 2015 vrednost razbral v višini 156.087,50 EUR, je davčni organ ugotovil, da napovedana vrednost kapitala ob odsvojitvi ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu. Zato je tožnika pozval k izjasnitvi. Tožnik je odgovoril, da je poslovni delež svoji hčeri podaril, zato ni dosegel dobička; če ni dobička, pa tudi ni obdavčitve. Iz previdnosti pa je predložil še oceno vrednosti, ki jo je pripravila pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij in iz katere izhaja zaokrožena tržna vrednost spornega poslovnega deleža koncem leta 2015, in sicer 100.000,00 EUR. To vrednost je davčni organ sprejel in izvršil odmero, kot sledi: upoštevaje normirane stroške je bila vrednost ob pridobitvi 3.787,50 EUR, ob odsvojitvi 99.000,00 EUR, razlika je 95.212,50 EUR, kar se obdavči s 15 % davkom glede na obdobje imetništva od pet do 10 let, torej v znesku 14.281,88 EUR.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je šlo pri podaritvi po pogodbi iz leta 2016 med tožnikom in njegovo hčerjo za dajanje kapitala v dar, tj. odsvojitev kapitala. Pri tem zakonska ureditev ugotavljanje dobička širi na vsakršno, tudi neodplačno odsvojitev kapitala, torej tudi na položaje, ko dobiček že pojmovno ne more biti realiziran. Zato ni relevantno, ali je tožnik prejel kakšno nasprotno vrednost za odsvojeni poslovni delež. Ugotovitev o vrednostih ob pridobitvi in osvojitvi ter razliki med njima tožnik ni substancirano prerekal, saj je ves čas zmotno izhajal iz tega, da njegov primer na zapade obdavčitvi. Tudi drugostopenjski organ ne ugotavlja nepravilnosti glede časa pridobitve in odsvojitve, višine davčne osnove ter uporabljene davčne stopnje. S sklicevanjem na opredelitev in obdavčitev tega posla v postopku z odmero po Zakonu o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) tožnik ne more uspeti, saj gre tam za drugo pravno podlago in drugega zavezanca.

4.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov. Navaja, da ni sporno, da predstavlja prenos poslovnega deleža darilo njegovi hčeri, toženka pa je le skopo odgovorila, da se davka ne odmerja od prejetega darila, temveč od dobička, ki ga je ustvaril tožnik. Vendar ni obrazložila ničesar o tem dobičku, tako da ni mogoče vedeti, za kakšen dobiček naj bi šlo. Tožnik namreč s predmetnim pravnim poslom ni dosegel nobenega dohodka, še manj dobička. Toženkina odločitev je tudi v nasprotju s predhodno odločitvijo, da je darilo tožnikovi hčeri oproščeno davka po ZDDD. Stališče, da 94. člen ZDoh-2 za odsvojitev kapitala šteje vsakršno odsvojitev, tudi dajanje v dar, je zmotno, saj manjka za obdavčitev temeljni element, tj. dohodek na strani darovalca. Temeljno pravilo Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) pa je, da če ni dohodka, tudi ni obdavčitve. Toženka je z uporabo pravil ZDoh-2 kršila načelo zakonitosti, saj je za konkretni posel že prej uporabila zakon, ki ureja davek na dediščine in darila, ki je tudi predpis, ki ureja obdavčenje tega darila. Toženka je torej z izpodbijano odločbo posegla v že pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. V dokaz svojih navedb se je tožnik skliceval na pogodbo o prenosu iz leta 2016 in aneks k njej iz leta 2019 (A4) ter svoj odziv na poziv organa, podan pred izdajo izpodbijane odločbe (A5), predlog za svoje zaslišanje pa je naknadno umaknil.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da veljavna zakonska ureditev ugotavljanje dobička širi na vsakršno, tudi neodplačno odsvojitev kapitala, ko dobiček že pojmovno ne more biti realiziran. ZDoh-2 namreč pojem dohodka opredeljuje specialno: kot vse dohodke in dobičke, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 15. člena), pri čemer med dohodke izrecno sodijo tudi dohodki iz kapitala, kar vključuje tudi dobiček iz kapitala, ki je opredeljen kot dobiček iz vsakršne odsvojitve kapitala (92. člen v zvezi z 94. členom). V nadaljevanju ponavlja svoja predhodno zavzeta stališča ter doda, da bi se tožnik ugotavljanju davčne obveznosti lahko izognil z institutom odloga, ki pa se ga ni pravočasno poslužil, zaradi česar mu je bila odmerjena dohodnina z izpodbijano odločbo.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8.Med strankama ni sporno, da je tožnik na svojo hčer z darilom prenesel poslovni delež. Prav tako ni sporna vrednost le-tega ob pridobitvi in odsvojitvi ter posledični izračun razlike med njima, sporen pa tudi ni čas imetništva in davčna stopnja, ki iz tega izhaja. V zadevi je sporno, ali je tožnik zaradi predmetnega darila sploh lahko obdavčen po ZDoh-2. Tožnik se namreč zavzema za nasprotno razlago, češ da sam v zameno za poslovni delež ni prejel nobenega dohodka, zato tudi ne more biti obdavčen, ker ni realiziral dobička.

9.ZDoh-2 v 92. členu in naslednjih ureja obdavčitev dobička iz kapitala, tj. dobička, doseženega z odsvojitvijo med drugim tudi deležev v gospodarskih družbah. Pri tem 94. člen pojem odsvojitve definira zelo široko in pravi, da se za odsvojitev po tem poglavju šteje vsaka odsvojitev kapitala (pri čemer primeroma našteva vrste odsvojitev, med drugim tudi dajanje kapitala v dar), če ni s tem zakonom drugače določeno. Nadalje pa zakon v 95., 96. in 100. členu vsebuje različne določbe, posledica katerih je neobdavčitev odsvojitelja kapitala z davkom na kapitalski dobiček (gre za določila o neobdavčljivih odsvojitvah, oprostitvah in odlogu ugotavljanja davčne obveznosti). Določila o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2 so bila na novo uvedena z ZDoh-1 ravno zaradi omilitve široke opredelitve pojma odsvojitve kapitala.

10.Razlagi zakona, za katero se zavzema tožnik, zato ni mogoče slediti. Po določbi 1. člena ZDoh-2 je dohodnina davek od dohodkov fizičnih oseb, vendar pa zakon pojem dohodka po tem zakonu opredeljuje specialno - kot vse dohodke in dobičke, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 15. člena). Med dohodke po tem zakonu se po izrecni določbi 18. člena uvršča dohodek iz kapitala, ta pa, skladno z 80. členom ZDoh-2, vključuje tudi dobiček iz kapitala, ki je opredeljen kot dobiček, dosežen v primeru vsakršne odsvojitve kapitala (92. člen v zvezi s 94. členom). Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran. Obstaja pa lahko pozitivna razlika med vrednostjo ob odsvojitvi in pridobitvi, ki predstavlja davčno osnovo v smislu 97. člena ZDoh-2. Da se tožnik ni pravočasno poslužil instituta odloga, kot to izpostavlja toženka v odgovoru na tožbo, pa tožnik ne prereka.

11.Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD. Predmet obdavčitve po 2. členu cit. zakona je namreč premoženje, ki ga prejme fizična oseba /.../. Gre torej za obdavčitev na strani pridobitelja, ne pa za obdavčitev na strani odsvojitelja - slednja je, kot obrazloženo zgoraj, v določenih primerih lahko predmet obdavčitve po ZDoh-2. Zato po presoji sodišča v tem upravnem sporu, ki se nanaša na obdavčitev tožnika kot odsvojitelja kapitala, ni v ničemer sporna uporaba ZDoh-2 niti toženka z izpodbijano odločbo ni posegla v poprej tožnikovi hčeri po ZDDD izdano odločbo.

12.Ker torej argumenti tožnika niso utemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

14.Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se ji obe stranki odpovedali (279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS‑1).

-------------------------------

1Aleš Kobal, Dohodnina po novem, Davčno-finančni raziskovalni inštitut, Maribor, 2004, str. 164.

2Tako sodba tega sodišča I U 210/2014 z dne 9. 12. 2014, na katero se sklicuje tudi toženka. Enako tudi sodbe tega sodišča U 2598/2008 z dne 13. 7. 2010, I U 1107/2014 z dne 2. 10. 2014 ter I U 1588/2016 z dne 14. 3. 2017.

Zveza:

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 1, 15, 15/2, 18, 80, 92, 94

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.