Jedro

Določbe ZIZ o predhodni odredbi je treba razlagati povezano z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi. Namen postopka prisilne poravnave je dati dolžniku čas, da zagotovi nadaljevanje poslovanja in odpravi stanje insolventnosti in temu je namenjena tudi določitev (novih) rokov za plačilo terjatev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Če bi se upnikom terjatev, na katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, omogočilo doseči zavarovanje terjatev, za katerih plačilo po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave rok še ni potekel, s prehodnimi odredbami, s katerimi bi se poseglo v premoženje dolžnika, katerega insolventnost se je reševala s postopkom prisilne poravnave, bi bil namen tega postopka izničen. V tem smislu je treba razlagati določbo, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem postopku (ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ) pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, tako da se prepoved razteza tudi na zavarovanje s predhodno odredbo, kot jo je predlagal upnik v konkretnem primeru. Zgolj jezikovna razlaga določbe zato ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o zavarovanju z dne 17. 6. 2015 razveljavilo ter predlog za zavarovanje zavrnilo. Dolžniku je naložilo, da mora upniku v 15 dneh povrniti stroške ugovora v znesku 337,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je po pooblaščenki pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Vztraja, da je v prvem odstavku 214. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izključena pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, in zakon ne govori o prenehanju upnikove pravice „uveljavljati terjatev“. Po pritožbenem stališču ZFPPIPP ne prepoveduje izdaje predhodne odredbe na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, pri čemer se sklicuje tudi na drugi odstavek 131. člena v povezavi z 215. členom ZFPPIPP. Postopek prisilne poravnave je bil pravnomočno zaključen in torej ne šteje več, da je dolžnik insolventen. Vztraja, da smiselna uporaba določb ZIZ v postopkih za zavarovanje v predmetni zadevi ni relevantna, ker 239. člen ZIZ predpisuje smiselno uporabo določb tega zakona in ne drugih (v konkretnem primeru ZFPPIPP). Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bil namen prisilne poravnave izničen, če bi bilo mogoče na podlagi sklepa o potrditvi prisilne poravnave izdati prehodno odredbo. Upnik mora namreč izkazati tudi obstoj nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kar je dokazal. Dolžnik terjatve v postavljenem roku od danes tudi dejansko ni poravnal. Tudi če bi se sodišče spuščalo v presojo po namenu prisilne poravnave, bi moralo za to navesti razloge, a jih ni. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 38/2012 z dne 14. 2. 2012, na katerega se sklicuje sodišče, obravnava bistveno drugačno dejansko stanje od predmetne zadeve. Upnik z izpodbijanim sklepom ni privilegiran, saj je imel vsak izmed upnikov možnost, da poda predlog za zavarovanje. Rezervacija denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika oziroma „blokada“ transakcijskega računa je posledica vsakega postopka izvršbe in zavarovanja, ko dolžnik na transakcijskem računu nima dovolj sredstev za poplačilo terjatev upnikov, ki so predlagali izvršbo ali zavarovanje. Da ne more dolžnik razpolagati z zarubljenimi sredstvi, ne more biti razlog za zavrnitev predloga za zavarovanje. Upnik je predlagal tudi zavarovanje terjatve v višini 112.492,56 EUR, ki zapade v plačilo 16. 8. 2016, glede na dolžnikov dopis z dne 20. 5. 2015, v katerem je navedel, da bo uspel zagotoviti sredstva za poplačilo tega drugega dela le v primeru, da upniki, katerih terjatve znašajo 75 % vsote vseh terjatev, za katere je učinkovala prisilna poravnala, odpustijo del dolga, in ob uspešnem dezinvestiranju. Tega soglasja dolžnik ni dobil. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je upnikom zapadle obveznosti iz pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave poravnal, X d.d., ki je zavzela stališče, da upniku iz predmetne zadeve ne bo izplačala zneska 168.738,83 EUR, pa je naročil, naj to stori. Sicer pa vztraja pri stališčih iz ugovora. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je določbe ZIZ o predhodni odredbi treba razlagati povezano z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi. Namen postopka prisilne poravnave je opredeljen v 136. členu ZFPPIPP.(1) Dolžniku je treba dati čas, da zagotovi nadaljevanje poslovanja in odpravi stanje insolventnosti in je temu namenjena tudi določitev (novih) rokov za plačilo terjatev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Če bi se upnikom terjatev, na katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, omogočilo doseči zavarovanje terjatev, za katerih plačilo po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave rok še ni potekel, s prehodnimi odredbami, s katerimi bi se poseglo v premoženje dolžnika, katerega insolventnost se je reševala s postopkom prisilne poravnave, bi bil namen tega postopka izničen. V tem smislu je treba razlagati določbo (v konkretnem primeru 2. alineje) prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem postopku (ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ) pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, tako da se prepoved razteza tudi na zavarovanje s predhodno odredbo, kot jo je predlagal upnik v konkretnem primeru. Zgolj jezikovna razlaga določbe zato ne pride v poštev. Iz navedenih razlogov je višje sodišče v več zadevah že zavzelo stališče, kot je ga zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (npr. še ne objavljena sklepa VSL I Ip 72/2015 z dne 14. 1. 2015 in III Ip 1119/2015 z dne 15. 4. 2015, podoben je tudi primer v zadevi VSL I Cpg 38/2012, sklep z dne 14. 2. 2012).

6. Res je bil postopek prisilne poravnave nad dolžnikom pravnomočno končan, vendar pa zanj oziroma za poslovodstvo še nadalje obstajajo obveznosti po potrditvi prisilne poravnave do poplačila vseh terjatev upnikov, za katere učinkuje prisilna poravnava, v deležu in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (40. člen ZFPPIPP). Spremlja se namreč izvajanje ukrepov finančnega prestrukturiranja, saj mora poslovodstvo sodišču, ki je odločalo o potrditvi prisilne poravnave, v določenih časovnih obdobjih predložiti poročilo o tem. Če dolžnik v zakonsko določenem roku poročila ne predloži, velja domneva njegove insolventnosti, kakor tudi velja domneva trajnejše nelikvidnosti (in torej insolventnosti) v primeru iz 2. točke drugega ostavka 14. člena ZFPPIPP v primeru zamujanja s plačilom obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave, s plačilom obveznosti do ločitvenih upnikov in z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, kar omogoča nadaljnje ukrepanje v skladu z določbami ZFPPIPP.

7. Že iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena in se ni treba podrobneje opredeljevati do posameznih drugih pritožbenih trditev. Ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi o pritožbi ni prispeval in so zato za odgovor nastali stroški po nepotrebnem.

Op. št. (1): 136. člen ZFPPIPP določa: „Postopek prisilne poravnave se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, ki zagotavlja, da:

1. sedanji družbeniki dolžnika lahko obdržijo samo tak delež v osnovnem kapitalu dolžnika, ki ustreza vrednosti preostanka premoženja dolžnika, ki bi ga prejeli, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek,

2. se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, ob upoštevanju vrstnega reda in drugih pravil poplačila prednostnih, navadnih in podrejenih terjatev ter zavarovanih terjatev v stečajnem postopku,

3. se nadaljuje poslovanje dolžnikovega podjema oziroma rentabilnega dela tega podjema.“.