Jedro

V postopku odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, se taksa ne plača. Sama po sebi takšna ravnanja (zakonitega zastopnika) toženke niso dolozna v taki meri, da bi a priori terjala kaznovanje stranke z denarno kaznijo, saj ima sodišče prve stopnje, v kolikor sumi na zavlačevalni namen stranke, v okviru pooblastil, ki mu jih daje ZPP, najprej na voljo predvsem druge (milejše, primernejše in bolj učinkovite) institute za sankcioniranje in preprečevanje zlorab strank kot npr. nepreložitev naroka po 1. odstavku 115. člena ZPP, presoja upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje po 2. odstavku 115. člena ZPP itd.

Izrek

I. Pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi.

II. V preostalem delu (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrne (1. točka izreka) in se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 500 EUR, ki jo je dolžna plačati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. SI56 01100-8450085678, sklic 00 8168-3910, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi naslednji dan po izteku 15 – dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče odpravi izkazane nepravilnosti in odloči o vprašanju oprostitve plačila sodne takse, določbo o kazni pa razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (1. točka izreka)

4. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dne 30. 08. 2010 izdalo sodbo, zoper katero je toženka dne 15. 09. 2010 vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče s sklepom z dne 15. 10. 2010 kot prepozno zavrglo. Prav tako je s sklepom z dne 25. 10. 2010 kot prepozen zavrglo tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje je toženka dne 07. 01. 2011 vložila pritožbo in hkrati predlagala oprostitev plačila sodne takse, kar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 01. 2011 zavrnilo. Zoper ta sklep o zavrnitvi plačila sodne takse je toženka dne 15. 02. 2011 vložila pritožbo in istočasno podala tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse v zvezi s to pritožbo.

5. Po 4. odstavku 10. člena ZST-1 se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, taksa ne plača. 6. Glede na to, da je toženka pritožbo vložila zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, pri čemer je bila pritožba vložena dne 15. 02. 2011, kar pomeni, da je taksna obveznost za to pritožbo nastala po uveljavitvi novele ZST-1A (01. 01. 2011, 1. odstavek 42. člena ZST-1A), pritožbeno sodišče zaključuje, da se za pritožbo zoper sklep z dne 27. 01. 2011 sodna taksa ne plača in posledično predlog za oprostitev plačila sodne takse za to pritožbo ni relevanten in bi ga bilo treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljenega zavreči. 7. Posledično so brezpredmetne tudi nadaljnje odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse zaradi litispendence z dne 11. 04. 2011, sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse z dne 17. 05. 2011 in izpodbijani sklep) kot tudi pritožbe toženke zoper te sklepe s hkratnimi predlogi za oprostitev plačila sodne takse z dne 29. 04. 2011, z dne 06. 06. 2011 in z dne 18. 08. 2011 (predmetna pritožba). Pritožbeno sodišče bi zato dejansko moralo odločiti zgolj o utemeljenosti pritožbe z dne 15. 02. 2011 zoper sklep z dne 27. 01. 2011, a je zaradi navedenega postopanja sodišča prve stopnje kljub temu preizkusilo le predmetno pritožbo z dne 18. 08. 2011 zoper izpodbijani sklep z dne 29. 06. 2011. 8. Iz 3. odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da se pravne osebe oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo sodnih taks procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti. Pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (4. odstavek 11. člena ZST-1).

9. Sodišče prve stopnje je toženko po prejemu predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 29. 04. 2011 s sklepom z dne 04. 05. 2011 pozvalo, naj svoj predlog dopolni tako, da sodišču predloži izjavo o svojem materialnem stanju (obrazec) in dokazila o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti v Republiki Sloveniji in tujini. Toženka je predlog pravočasno dopolnila s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju in sodišču prve stopnje predlagala, da podatke iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2009 pridobi iz registra AJPES (priloga B13).

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da je trditveno in dokazno breme o premoženjskem stanju na toženki (2. in 3. odstavek 12. člena ZST-1). Že v predlogu za taksno oprostitev bi morala toženka navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Le, če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov, pri čemer jih je v primeru, da jih ne more samo pridobiti, dolžna pridobiti stranka (4. odstavek 12. člena ZST-1).

11. Ker sodišče prve stopnje ni moglo samo pridobiti bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2010 (ker nista bila objavljena na AJPES), toženka pa ju po pozivu sodišča prve stopnje ni predložila oziroma ni navedla zahtevanih aktualnih podatkov o njenem finančnem stanju, s tem ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Iz tega razloga je lahko sodišče prve stopnje odločalo zgolj na podlagi podatkov, ki mu jih je uspelo pridobiti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida z dne 31. 12. 2009 ter pojasnil k izkazom, ugotovilo, da je toženka v letu 2009 poslovala z dobičkom, pri čemer so tudi njena kratkoročna sredstva znašala več kot kratkoročne obveznosti in je bil njen kapital pozitiven, kar kaže na to, da toženka ni nelikvidna in prezadolžena. Ker drugih, bolj aktualnih, podatkov iz razloga na strani toženke ni imelo na razpolago, je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in manjkajoče trditve ter dokaze toženke pravilno odločilo, da je toženka terjano sodno takso zmožna plačati.

Glede izrečene denarne kazni (2. točka izreka)

12. Sodišče prve stopnje je toženki izreklo denarno kazen v višini 500 EUR predvsem na podlagi zaključka, da je toženka z vložitvijo 5 pritožb (ena prepozna pritožba zoper sodbo in 4 pritožbe zoper sklepe) in enega prepoznega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vse v roku 10 mesecev, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izdalo 8 sklepov in 2 pozivna sklepa k dopolnitvi vloge za taksno oprostitev, skušala zgolj odlagati pravnomočnost izdane sodne odločbe. Kot je že zgoraj (5., 6. in 7. točka obrazložitve odločbe) pojasnilo pritožbeno sodišče, sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo določbe 4. odstavka 10. člena ZST-1, zato je nepravilno odločalo o 3 pritožbah in predlogih toženke za taksno oprostitev, s tem pa je samo omogočalo toženki, da je znova in znova vlagala pritožbe. Glede na to je po mnenju pritožbenega sodišča toženka ravnala povsem v skladu z namenom pravice do pritožbe in pravnim poukom sodišča prve stopnje in ji v tej smeri ni mogoče očitati nikakršne zlorabe procesnih pravic.

13. Nadalje je sodišče prve stopnje zavlačevalni namen toženke skušalo dokazati tudi z dejstvom, da so bili vsi naroki za glavno obravnavo večkrat preloženi, in to vselej iz razlogov na strani toženke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da na narok dne 14. 06. 2010 tako pooblaščenec toženke kot njen zakoniti zastopnik L.U. nista pristopila, saj je zakoniti zastopnik toženke pred začetkom naroka ustno sporočil, da se naroka zaradi hudih prebavnih motenj ne more udeležiti, pri čemer je naknadno (pravočasno) predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela. Sodišče prve stopnje je nato ponovno razpisalo narok za dne 06. 07. 2010, ki je bil zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti zakonitega zastopnika ponovno preklican in preložen na dne 30. 08. 2010. Tega dne pa je zakoniti zastopnik sporočil, da se naroka zaradi hudega vnetja ne more udeležiti in v zvezi s tem sodišču prve stopnje šele dne 24. 09. 2010 poslal potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela.

14. Sama po sebi takšna ravnanja (zakonitega zastopnika) toženke niso dolozna v taki meri, da bi a priori terjala kaznovanje stranke z denarno kaznijo, saj ima sodišče prve stopnje, v kolikor sumi na zavlačevalni namen stranke, v okviru pooblastil, ki mu jih daje ZPP, najprej na voljo predvsem druge (milejše, primernejše in bolj učinkovite) institute za sankcioniranje in preprečevanje zlorab strank kot npr. nepreložitev naroka po 1. odstavku 115. člena ZPP, presoja upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje po 2. odstavku 115. člena ZPP itd. 15. Ob povedanem po presoji pritožbenega sodišča ni razlogov za kaznovanje toženke, ker naj bi izkazala namen zavlačevanja postopka. Z uporabo določbe 2. odstavka 11. člena ZPP je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi zoper 2. točko izreka ugoditi in v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP); v preostalem delu (glede 1. točke izreka) pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v tem (nerazveljavljenem) delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).