Jedro

Tožnik ima stalno prebivališče v drugi državi, zato niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno samo začasno prebivališče, poleg tega pa, da od 15.4.1992 dalje dejansko živi v Republki Hrvatski.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka nepravilno zavrnila njegov zahtevek, saj je napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Tožnik namreč kot invalid v Republiki Sloveniji živi neprekinjeno od 8.10.1979. Nahaja se v ustreznih zavodih in se kulturno udejstvuje. Ker že 14 let neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji in je tudi netočna ugotovitev, da od 15.4.1992 živi v Republiki Hrvatski, predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, vztraja pri odločitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-I in 38/92), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker je na podlagi listin v spisu možno zaključiti, kar pravilno ugotavlja tožena stranka, da tožnik sploh ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, saj je naslov njegovega stalnega prebivališča v Republiki Hrvatski, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njegovi zahtevi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ker tožnik ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, namreč ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jih kumulativno določa zakon. Pri tem na zakonitost odločitve tožene stranke ne more vplivati niti morebitna nepravilna ugotovitev, da se je tožnik 15.4.1992 vrnil v Republiko Hrvatsko, saj ta okoliščina za odločanje v spornem primeru sploh ni pravno relevantna.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).