Jedro

Z izpodbijanima odločbama sodišča prve in druge stopnje je bilo odločeno o možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva obnove postopka glede posebnega postopka preklica pogojne obsodbe, zoper tako odločitev pa ni dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma citiranim sklepom zavrglo zahtevo obsojenega R. Š. za obnovo postopka za preklic pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 17137/2010 z dne 7. 4. 2011. Obsojenčeva pritožba zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 17137/2010 z dne 4. 4. 2013 zavrnjena kot neutemeljena.

2. Obsojenec je zoper citirano odločitev sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer z vlogama z dne 22. 3. 2013 ter z dne 2. 4. 2013 in z vlogama z dne 25. 4. 2013 ter 30. 4. 2013, ki ju je dopolnil še z vlogama z dne 11. 7. 2013 in z dne 22. 7. 2013. V njih je obsojenec izpodbijal odločitev sodišča prve in druge stopnje, ker naj bi mu bilo na ta način onemogočeno sodno varstvo zaradi napačne odločitve, ki jo je sodišče sprejelo že v postopku odločanja o preklicu pogojne obsodbe, saj naj bi izpolnil posebni pogoj, ki mu ga je nalagala sodba sodišča prve stopnje z dne 7. 4. 2011, torej plačilo oškodovancu znesek 22.000,00 EUR in zato ni bilo razloga za preklic pogojne obsodbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo opredelil kot neutemeljeno in navedel, da obnova postopka za preklic pogojne obsodbe ni mogoča. Na obsojenčeve dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki se je skliceval na predhodno mnenje vrhovnega državnega tožilca ter dodal, da v obravnavani zadevi ne gre za odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in tudi ne za drugo odločbo, od katere bi bilo mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Predlagal je zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovora vrhovnih državnih tožilcev sta bila poslana obsojencu, da se o njih izjavi. Obsojenec je v odgovorih vztrajal pri navedbah iz zahteve ter poudaril, da gre v obravnavanem primeru tudi za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, saj se z zahtevo za varstvo zakonitosti preko Vrhovnega sodišča preprečuje vsak nezakonit postopek in s tem tudi, da bi prišlo do nezakonitega prestajanja kazni zapora.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. V obravnavanem primeru je šlo za postopek odločanja o zahtevi obsojenca za obnovo postopka za preklic pogojne obsodbe, ki je bil pravnomočno zaključen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 17137/2010 z dne 4. 4. 2013 (obsojencu vročen 24. 4. 2013). V postopku preklica pogojne obsodbe se ne odloča ponovno o obtožbi oziroma o kaznovanju obsojenca, saj je kazenski postopek v tem pogledu že pravnomočno zaključen, temveč se odloča o sankcioniranju obsojenca zaradi njegovega nespoštovanja obveznosti, kot mu je bila naložena s pravnomočno (pogojno) sodbo. Postopek z izrednim pravnim sredstvom obnove kazenskega postopka iz razloga po 3. točki 410. člena ZKP (nova dejstva in novi dokazi), zaradi katerega je obsojenec vložil zahtevo za obnovo postopka o preklicu pogojne obsodbe, pa je namenjen prav za tak primer ponovnega odločanja o obtožbi (obstaja možnost oprostitve obsojenca ali obsodba po milejšem zakonu), ki pa v postopku preklica pogojne obsodbe ni možen. Z uvodoma citiranima sklepoma sodišča prve in druge stopnje torej ni bil pravnomočno končan kazenski postopek, temveč je bilo odločano o možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva obnove postopka glede posebnega postopka preklica pogojne obsodbe. Zaradi navedenega razloga zoper tako odločitev v izpodbijanem sklepu, ni dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti; poleg tega pa od odločitve o zahtevi ni mogoče pričakovati odločitve o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, saj je iz vsebine zahteve razvidno, da se ta nanaša na dejansko vprašanje glede obsojenčeve izpolnitve obveznosti naložene mu kot posebni pogoj v pogojni obsodbi.

7. Zaradi navedenih razlogov, ko zahteva v obravnavanem primeru ni dovoljena, poleg tega pa sta bili vlogi obsojenca z dne 22. 3. 2013 in 2. 4. 2013 vloženi še preden mu je bila pravnomočna odločitev Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 4. 2013 vročena, je bila zahteva zavržena (drugi odstavek 423. člena ZKP).

8. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.