Jedro

Nedovoljena pritožbena novota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Predlagatelj sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4.5.2000 priznalo veljavnost sklepa o izvršbi Občinskega sodišča v Zagrebu z dne 7.3.1994, opr. št. IV 1397/94, ki je postal pravnomočen dne 5.9.1994 in po katerem je A. P. dolžan plačati upniku, sedanjemu predlagatelju, znesek 8,496.979,00 HRD s tekočimi obrestmi od dospetja do 21.10.1993 po Zakonu o višini obrestne mere za zamudne obresti in od 22.10.1993 do plačila po uredbi o višini obrestne mere za zamudne obresti in sicer: od 28.9.1993 od zneska 7,206.964,00 HRD, od 12.10.1993 od zneska 1,015.008,00 HRD in od 26.10.1993 od zneska 275.007,00 HRD ter mu povrniti stroške postopka.

Nasprotni udeleženec je proti navedenemu sklepu ugovarjal, vendar je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo. Omejilo se je na pogoje za priznanje tuje sodne odločbe iz 94. do 107. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Bistvo razlogov za zavrnitev ugovora je v tem, da je nasprotni udeleženec navajal le trditve, po katerih zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati pri sodišču v Zagrebu, vendar pa takšnih trditev ni podkrepil z ustreznimi dokazi.

Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo z navedbo vseh pritožbenih razlogov iz določbe 338. člena ZPP in glede na vsebino pritožbene trditvene podlage predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga na priznanje tuje sodne odločbe. Opozarja, da se osebni podatki za dolžnika v sklepu o izvršbi razlikujejo od osebnih podatkov v postopku za priznanje tuje sodne odločbe. Tuja sodna odločba se nanaša na dolžnika, ki živi v Zagrebu, postopek za njeno priznanje pa se nanaša na dolžnika, ki naj bi imel svoje bivališče v Podsredi, torej v Republiki Sloveniji. Gre za nostrifikacijo sklepa tujega sodišča iz časa vojnega viharja na Hrvaškem, zaradi česar po stališču pritožbe zakonske predpostavke za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe niso podane. Zato niso podani pogoji iz 94. do 107. člena ZMZPP, po kateri bi bilo mogoče tujo sodno odločbo priznati. Vse, na čemer temelji odločitev v izpodbijanem sklepu, se nanaša na domneve, ne pa na ugotovljena dejstva. Pritožnik ponovno vztraja pri trditvi, da v postopku pred sodiščem v Zagrebu ni mogel sodelovati. V kritičnem času, na katerega se nanaša izdana tuja sodna odločba, je namreč živel v Zurichu. Poleg tega pritožnik meni, da se v postopku pred slovenskim sodiščem ne more odločati v tuji valuti HRD.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav so pritožbene navedbe obsežne, iz njih ni mogoče prevzeti kaj drugega, kar je obravnavalo sodišče prve stopnje že ob reševanju njegovega ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodne odločbe. Stališče, po katerem je glede na naravo obravnavane zadeve bil preizkus, ali so podani pogoji za priznanje tuje sodne odločbe, zožen na obstoj pogojev iz 94. do 107. člena ZMZPP, je pravilno in ga povzema tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik sicer v pritožbi postavlja nove trditve, ki se nanašajo na identiteto dolžnika iz tuje sodne odločbe in nasprotnega udeleženca iz postopka za njeno priznanje. Ne glede na to, da gre v tem obsegu za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni dolžno obravnavati, pa so te trditve v popolnem nasprotju s tem, kar je nasprotni udeleženec doslej navajal: trdil je namreč, da dolg do predlagatelja priznava in da ga bo tudi poravnal. Zato ne more biti dvoma, da gre za isto osebo, ki je v daljšem časovnem obdobju od uveljavitve sklepa o dovolitvi izvršbe do končanja postopka o priznanju tuje sodne odločbe, menjala bivališče. Tudi pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da nasprotni udeleženec ni navedel nobene okoliščine, ki bi mogla dokazovati, da je bila v postopku pred sodiščem v Zagrebu kršena njegova pravica do sodelovanja. V tem obsegu zadene pritožbeno trditev, s katero dokazuje svojo odsotnost iz Republike Hrvaške in Zagreba s pečati v potnem listu in računom o bivanju v hotelu v Švici, posledica iz določbe 337. člena ZPP (navaja nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko navajal že poprej). Tako vedno obvelja ugotovitev iz sklepa sodišča prve stopnje, da napak v izvršilnem postopku, vodenim pred sodiščem v Zagrebu, ni podprl z ustreznimi dokazi. Ne glede na to pa pečat v potnem listu in račun o enkratni nočitvi v tujini še ne dokazuje okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je postopek, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba, nezakonito potekal v njegovi odsotnosti.

Pravno nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, ki se nanaša na vojne razmere, ki so vladale na Hrvaškem v času izvršilnega postopka v Zagrebu, pa tudi trditev, da se tuja sodna odločba glasi na tujo valuto. Slednje predstavlja logični nesmisel: tuja sodna odločba, ki nasprotnemu udeležencu nalaga plačilo denarnega zneska, se pač glasi v valuti države, v kateri je ta sodna odločba bila izdana.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti po določbi 353. člena ZPP in hkrati odločiti o tem, da predlagajoča stranka, ki je na pritožbo odgovorila, trpi sama svoje pritožbene stroške. Z navedbami v odgovoru namreč ni prispevala k odločitvi (165. člen v zvezi z 155. členom ZPP).