Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 9.964,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.975,96 EUR od 12. 8. 2014 do plačila in od zneska 6.988,82 EUR od 14. 6. 2016 do plačila ter ji v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 13,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi s stroškovno posledico v korist tožeče stranke, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ne gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) lex specialis glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Tožeča stranka v konkretnem primeru svoj zahtevek temelji na določbi 193. člena ZPIZ-2 (v zvezi s 190. členom ZPIZ-2), ki je po stališču tožeče stranke lex specialis glede na ZOZP, kar pomeni, da neposredno izključuje ravno omejitve glede višine odškodnine, ki jih opredeljuje ZOZP. Glede na določilo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 (ki velja od 1. 1. 2013 dalje), ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, ima tožeča stranka prednostno pravico do poplačila in se ji zato od 1. 1. 2013 dalje tudi mora priznati vsa sukcesivno nastajajoča škoda. Tožeča stranka meni, da je upravičena do celotne vtoževane škode, torej ne glede na omejitev oziroma ureditev v 18. členu ZOZP. Tako se za čas od uveljavitve ZPIZ-2 morajo primarno uporabiti določbe in ureditev v ZPIZ-2, kar je bilo izpostavljeno tudi že v pravni teoriji. ZPIZ-2B je v ZPIZ-2 s 1. 1. 2016 dodal nov 190.a člen, ki določa, da zavod - tožeča stranka zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice - tožene stranke, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanja v prometu. ZPIZ-2B je v 193. členu ZPIZ-2 spremenil besedilo drugega odstavka. Po tej zakonski določbi obsega odškodnina nastale stroške, celotne zneske pokojnin in drugih dajatev, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Po prepričanju tožeče stranke bi bilo njenemu tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi na podlagi določb ZPIZ-2, pa tudi ZPIZ-2B, ki je že veljal v času odločanja in ki upravičenja za uveljavljanje odškodnine ne veže na čas nastanka škode. Tožeča stranka v pritožbi še izpostavlja namen in težnje zakonodajalca pri spremembi 193. člena ZPIZ-2 in uvedbi novega 190.a člena ter spremembi drugega odstavka 193. člena - 14. in 15. člen ZPIZ-2B, ki je bila ravno v tem, da se v pokojninski blagajni zbere čimveč sredstev, ter da pride v primerih krivdnih ravnanj posameznikov (kot na primer povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti) do prerazporeditve bremena za zagotavljanje sredstev tudi s strani zavarovalnic (tožene stranke). Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi ustrezno in v zadostni meri obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:
6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki je nastala zaradi izplačanega nadomestila za invalidnost za leta 2013, 2014 in 2015 v zvezi s škodnim dogodkom - prometno nesrečo, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka z zahtevkom na plačilo izplačanega nadomestila za invalidnost v obdobju 2013 do 2015 ne more biti uspešna, saj ji 18. člen ZOZP daje pravico le do povrnitve škode iz naslova sorazmernega dela prispevkov, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ne vtožuje. Za obdobje, za katerega tožeča stranka regresira izplačila iz naslova invalidnosti, pa ni pravne podlage ne po ZPIZ-2 kot tudi ne po ZOZP. Pravna podlaga za takšne zahtevke je nastala šele z uveljavitvijo ZPIZ-2B (to je s 1. 1. 2016) in sicer s 190.a členom, ki glede zahtevkov tožeče stranke od odgovornostnih zavarovalnic odpravlja omejitev po 18. členu ZOZP, a to je, časovno gledano, izven obdobja, za katerega tožeča stranka vtožuje izplačila iz naslova invalidnosti.
7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen.
8. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP več ne velja. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da ZPIZ-2 v 193. členu izključuje uporabo drugih zakonov in da je zato upravičena terjati celotno odškodnino tožene stranke. 193. člen ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom, 191. členom in 192. členom ZPIZ-2 se nanaša na direktnega povzročitelja škode in delodajalca. Aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov zoper toženo stranko pa ZPIZ-2 (ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje) ne daje. Med določbami ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi z navedenim ni bistvene razlike, oziroma ni bilo bistvene razlike do zadnje novele ZPIZ-2B, ki je pričela veljati dne 1. 1. 2016. Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
9. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema te načelne prepovedi je v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katere lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS).
10. V 155. členu URS določena prepoved retroktivne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v t.i. pričakovalne pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. Zakonska sprememba ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, torej ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so nastale in zapadle pred uveljavitvijo zakonske spremembe.
11. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
12. Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
13. Do dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi, in ki zadevajo namen in cilje zakonodajalca s spremenjenimi določbami 193. člena ZPIZ-2 in uvedbo novega 190.a člena ZPIZ-2, se sodišče druge stopnje, ob že obrazloženem, ne bo opredeljevalo. Tovrstne navedbe, ki jih tožeča stranka navaja šele v pritožbi, pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa (337. člen ZPP).
14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).