Jedro

V vsakem trenutku je treba zagotavljati nadzorstvo in varstvo nad psom. Da se je pes nenadzorovano/prosto sprehajal in stekel čez cesto, brez spremstva osebe, ki ga varno vodi, izkazuje opustitev dolžne skrbnosti njegovega imetnika, zaradi česar je bila ogrožena varnost cestnega prometa.

Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik, zato od voznika, ki pravilno pelje po cesti, nikakor ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku pričakoval, da mu na cesto lahko skoči pes ali kakšna druga žival. Imetnik psa bi moral poskrbeti, da se kaj takega ne zgodi.

Za obstoj vzročne zveze med opustitvijo in tožniku nastalo škodo zadošča, da je bila zaradi psa, nad katerim je bil opuščen potrebni nadzor in je stekel čez cesto ter se zaletel v sprednje kolo njegovega kolesa z motorjem, povzročena nevarna situacija, zaradi katere je prišlo do tožnikovega padca. Lovljenje ravnotežja, izguba oblasti nad vožnjo z motorjem in padec so posledica tožnikove reakcije na kritično prometno situacijo, ki jo je povzročila zavarovanka toženke oziroma njen zunajzakonski partner zaradi opustitve dolžnega nadzorstva psa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je odškodninski tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo stranska intervenientka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču z prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijani sodbi očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ni preverljiva in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku niti v materialnem pravu. Sodišče prve stopnje je razloge za odgovornost lastnika oz. imetnika psa A. ugotovilo brez podlage v dokazih in izključno na podlagi tožnikovih nekonsistentnih navedb in njegove prilagajujoče izpovedbe. Ni podalo konkretnih razlogov za zaključek, da je tožnikovo nezgodo povzročil prav pes A..

Sodišče prve stopnje je v izpovedbah prič B. B. in C. C. iskalo malenkostna odstopanja, medtem ko se ni dotaknilo očitnih odstopanj v izpovedovanju tožnika. Njegova izpoved je celo nasprotovala lastnim trditvam v vlogah. Tožnik je med postopkom spreminjal bistvene okoliščine dogodka, tako kraj dogodka, način poteka nezgode in podobno. Enkrat je trdil, da je pes A. trčil v prednje kolo, nato da je skočil pod prednje kolo. Gre za dve nasprotujoči si situaciji. Trditev, da je pes skočil pod prednje kolo z motorjem, pomeni, da ga je z motorjem povozil. Nasprotujoče trditve kažejo, da se dogodek ni zgodil. Razhajanja v tožnikovih navedbah glede poteka dogodka, če bi se kateri res zgodil, pa imajo na nadaljnji razvoj dogodkov drugačen vpliv. Postavlja se vprašanje o potrebnih reakcijah tožnika, pa tudi o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem psa in padcem tožnika. Sodišče bi moralo presoditi, ali je ravnanje psa ogrožalo vožnjo tožnika. Sodba o tem nima nobenih razlogov, čeprav se s tem ugotavlja vzročna zveza, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Iz izpovedb stranske intervenientke in priče B. B. izhaja, da je bil A. prijazen pes, ki se po vasi ni nenadzorovano potepal. Če je ostal doma, ga niso puščali zunaj, bil je v hiši. Na sprehod ga je vedno spremljal eden od odraslih članov gospodinjstva. Izpovedi tožnika in prič D. D. in E. E. so diametralno nasprotne, do česar se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo. Sodišče je prezrlo, da imata priči D. D. in E. E. motiv izpovedati to, kar sta, saj bi breme odškodninske odgovornosti, če bi se ugotovilo, da je škodni dogodek povzročil njun pes, prešlo nanju. Sodišče je poskušalo prikazati neverodostojnost intervenientke, B. B. in C. C. zato, ker niso podali identičnega časovnega okvira sprehoda v X. Vsi trije so povedali enako. Neverodostojnost priče B. B. pa je neutemeljeno presojalo tudi v luči plačilnega naloga, ki ga priča utemeljeno ni povezovala z obravnavano nezgodo. Da je verjeti pričama B. B. in C. C. o tem, da sta bila v času nezgode s psom A. v X., prepriča izpoved priče F. F., ki je povedal, da je bilo po njegovi oceni videnje psa A. morda ob 9.00. uri, ko je začel raznašati pošto in tedaj za nezgodo še ni vedel. To pa potrjuje, da sta bila B. B. in C. C. tedaj na sprehodu v X., z njima pa pes A., kar pomeni, da pes ni bil prisoten na kraju nezgode. Neprepričljiva je izpoved tožnika, da se je vanj zaletel prav B. B.-jev pes A.. Neverjetno je, da ga je prepoznal, saj D. D. psa, ki je iste pasme, sploh nikoli ni dobro videl, je pa vedel, da ne gre za njegovega psa. Tudi iz izpovedi prič G. G. in H. H. izhaja, da nista videli nobenega psa, čeprav sta vožnjo tožnika spremljali. Priča I. I. je sicer izpovedala, da je videla psa, ki je stekel čez cesto in tožnika, ki je padel, vendar pa ni izpovedala, da je tožnik padel zaradi psa. Če bi se to zgodilo, bi to izpovedala. Analiza vseh izpovedi kaže, da noben pes ni bil povod za tožnikov padec. Če pa bi bilo že izkazano, da je tožnik padel zaradi psa, je prej verjeti, da je bilo to zaradi D. D. -jevega psa. Priča D. D. izpoveduje, da je bil njihov pes ob dopoldnevih v pesjaku, a je nerazumno njegovo ravnanje, ko je šel ob informaciji o tožnikovem padcu preveriti, ali je njegov pes v kletki ali izpuščen. Ni razumne razlage, zakaj bi D. D. hodil domov preverjat, kje je njihov pes. Te okoliščine ovržejo tožnikove trditve o tem, da je padel zaradi trka psa A. vanj. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožnik padel, ker se je v motor zaletel A., saj psa na kraju obravnavane nezgode ni bilo in je tožnik za padec odgovoren sam. V zvezi s tem bi moralo sodišče presoditi pomembne okoliščine, tako spolzko cestišče, psihofizično stanje tožnika in preobremenjenost kolesa z motorjem. Če bi te okoliščine presodilo, bi ugotovilo, da tudi morebitna prisotnost A. ne bi imela nobene vloge. Sodba o teh okoliščinah nima razlogov.

Enostranski so zaključki sodišča, da tožnik ni mogel pričakovati psa na cesti. Tožnik je pismonoša že več kot 10 let in dobro pozna okolico, ve pa tudi, da se po vasi prosto gibljejo psi. Gre za okoliščino, ki tožniku nalaga večjo pazljivost pri vožnji. Ne gre prezreti nasprotujoče si tožnikove izpovedi o tem, kje se je nahajal pes tik pred padcem. Enkrat izpoveduje, da je pri hiši št. 000 skočil pes izza žive meje, drugič, da je bil med živo mejo in voziščem, kar pomeni da je psa lahko videl oz. bi ga moral videti, če se je nahajal na cestišču. To pomeni, da pes, ki ga je tožnik opazil med živo mejo in cestiščem, v dani situaciji ni predstavljal presenečenja. Lahko bi pričakoval, da bo pes švignil na cesto in bi moral prilagoditi svojo vožnjo dani situaciji. Tudi ob predpostavki, da je nezgodo povzročil pes A., toženi stranki ni mogoče očitati, da je njena zavarovanka zanemarila varstvo ali nadzorstvo nad njim, saj je to mogoče le v primeru, da bi se nahajala v bližini, pa nič storila. Tožba pa trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na opustitev dolžnega nadzorstva nima in je sodišče zaključek o tem sprejelo mimo trditvene podlage tožnika.

Pritožnica vztraja, da pes ni povzročil tožnikovega padca, saj iz njegove izpovedi izhaja, da je po tem, ko naj bi se pes zaletel ob sprednje kolo motorja, lovil ravnotežje. Oblast nad motorjem pa je tožnik izgubil in padel, ker je bil motor prekomerno naložen s pošto. Če ne bi bil prekomerno obremenjen, do padca ne bi prišlo. Trčenje psa v kolo je le zamajalo njegovo stabilnost, ni pa privedlo do padca.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem je upoštevalo tudi navedbe in ugovore toženke in stranske intervenientke, ki po njunem mnenju utemeljujejo zavrnitev zahtevka in se do njih opredelilo. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

Tudi zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe, ni, pritožba pa je v zahtevani smeri tudi ne konkretizira.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo (pravočasno) podano tožnikovo trditveno podlago, torej odločalo mimo/izven njegovih trditev v zvezi s krajem, časom in nastankom škodnega dogodka. Tožnik je opisoval kraj in potek oz. način nastanka škodnega dogodka ves čas smiselno enako, iz zaokrožene celote trditev o tem ni zaslediti očitnih razhajanj ali nasprotij ali nedoslednosti v navedbah. Očitek o zatrjevanju dveh nasprotnih verzij nastanka nesreče ne drži. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je za zaključek o odgovornosti za povzročitev nevarne situacije in posledično nastanek škode tudi vseeno, ali je pes trčil v prednje kolo tožnikovega kolesa z motorjem, ali pa je skočil pod prednje kolo.

6. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno izhodišče za presojo obravnavane zadeve pravilno navedlo drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Odgovornost imetnika živali je krivdna, kar pomeni, da je lahko prost odgovornosti, če dokaže, da je bilo poskrbljeno za potrebno varstvo in nadzorstvo živali.

7. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja: - da je zunajzakonski partner stranske intervenientke, ki je zavarovanka tožene stranke1, B. B., lastnik in imetnik psa A., - da je do poškodbe tožnika prišlo na sledeči način: tožnik je kot pismonoša dne 14. 11. 2014 vozil manjše kolo z motorjem, in ko je ob 9.15. uri pripeljal v neposredno bližino objekta Y. 85, je z dovozne poti v bližini tega objekta, z njegove desne strani na vozišče izza žive meje pritekel pes A. in se zaletel v sprednje kolo z motorjem, zaradi česar je tožnik pri reševanju situacije izgubil oblast nad kolesom z motorjem, padel (na levo stran) in se poškodoval. 8. Sodišče prve stopnje je imelo za takšne dejanske zaključke, ki so v okviru podane trditvene podlage obeh strank, oporo v izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tudi priče, ki jih omenja in v posameznih delih njihovih izpoved izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito, natančno in poglobljeno dokazno oceno vseh zaslišanih prič in dokaznih listin (v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vsaka od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, je bila vključena v celovito in izčrpno dokazno oceno, prav tako pa so v sodbi ocenjene vse bistvene izpovedi oziroma njihovi deli, na katere opozarja pritožba. Tožnikova izpoved kot tudi izpovedi prič B. B. in C. C. so ovrednotene z vidika navedb strank kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

9. Potek dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo v okviru konsistentnih tožbenih trditev, na podlagi listin v spisu ter zaslišanja tožnika in prič I. I., G. G in H. H. Ni utemeljena kritika dokazne ocene izpovedi tožnika in prič. Iz izpovedi prič G. G. in H. H. ne izhaja, da bi vožnjo tožnika in stanje na cesti ves čas opazovali, sta pa izpovedali, da sta videli tožnika potem, ko je padel. Res nista omenjali, da bi videli psa, saj je razbrati iz njunih pričevanj, da sta pozornost usmerjali drugam, sta pa potrdili samo nezgodo. Ključna priča I. I. pa je potrdila, da je videla psa, ki je tekel čez cesto, kot tudi, da je slišala ropot in morda cviljenje psa, ter nato tožnika na tleh, ki je padel. Čeprav ni izrecno izpovedala, da je tožnik padel zaradi psa, zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da se dogodek ni zgodil tako, kot je zatrjeval in prepričljivo izpovedoval tožnik. Ugotovljen potek dogodka nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi priče J. J., ki je izpovedala, da je tožnik takoj po nezgodi prišel na pošto in rekel, da je do nezgode prišlo, ker je pes skočil na cesto, pa tudi iz uradnega zaznamka policije, s katerim so skladne izpovedi tožnika in navedenih prič.

10. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dejansko ugotovitev, da je kritično/nevarno situacijo, zaradi katere je tožnik padel, povzročil pes A.. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da drugačni izpovedi prič B. B. in C. C. sami po sebi preprečujeta zaključek o nastanku škodnega dogodka (v katerem je bil udeležen pes A.), na katerem temelji zaključek o nedopustnem ravnanju toženkine zavarovanke. Natančna dokazna ocena ne vzbuja dvoma, da posameznim izvedenim dokazom ni bila dana prava teža. Ne drži, da je sodišče iskalo malenkostna odstopanja v izpovedih teh dveh prič glede časovnega okvira sprehoda s psom A. v X. Kaj takega iz razlogov sodbe ni razvidno, njuni izpovedi pa je sodišče upravičeno ocenjevalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče je pojasnilo, kateri stranki in priči verjame glede posameznih odločilnih okoliščin primera. Med drugim je verjelo, da je bil B. B. skupaj s psom A. in C. C. tisto dopoldne v X., vendar pa tako njuni izpovedi kot izpoved priče F. F., niso potrdile, da bi bilo to ravno v času nezgode, ampak je bilo to bodisi pred nezgodo, kot izhaja iz izpovedi priče F. F., bodisi po njej, kot izhaja iz izpovedi B. B. in C. C. Ugovor toženke in stranske intervenientke, da pes v času nesreče ni mogel biti na kraju nezgode, je bil pravilno ovržen na podlagi celovite ocene izvedenih dokazov. Nazorno in dokazno podprto je sodišče navedlo razloge o tem, da je nesrečo povzročil ravno pes A. Na te razloge se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Dokazne ocene ne omaje pritožbeno zatrjevanje, da iz izpovedi prič B. B. in pritožnice izhaja, da je bil pes A. vedno pod nadzorstvom in ni zapustil doma, saj je ta okoliščina nedokazana. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da je do padca prišlo ravno zaradi ravnanja psa A., ki je stekel čez cesto in ob tem zadel njegovo kolo z motorjem. V pritožbi deloma povzeta tožnikova izpoved ne daje podlage za drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Sploh pa ne drži, da drugega psa iste pasme (D. D.), ki bi bil po mnenju toženke lahko tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ni nikoli dobro videl. Tožnik je izpovedal, da tega psa ni videl ob blizu, ker so ga imeli zaprtega. Da je bil v času dogodka zaprt, je potrjeno s prepričljivo izpovedjo priče D. D., da je, ko je izvedel za nezgodo od sodelavca, preveril doma, če je njegov pes doma v pesjaku in je bil. Njegovo ravnanje ni bilo nerazumno. Tudi priča F. F. je potrdil, da je bil D. D.-jev pes dopoldne vedno ves čas v kletki. Priči J. J. in K. K. pa sta izpovedali, da je bilo po nesreči na pošti govora, da naj bi B. B. pes skočil na cesto. Da je nezgodo povzročil ravno pes A., dodatno kaže ravnanje njegovega lastnika v zvezi z očitanim prekrškom, ki ga je sodišče podrobno ugotovilo in ovrednotilo, pritožba pa v izpodbijani sodbi ugotovljenim okoliščinam v zvezi s tem argumentirano ne oporeka. V izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine konkretnega primera tako potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil pes A. tisti, ki je stekel na/čez cesto, po kateri je pripeljal tožnik na kolesu z motorjem.

11. Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanja drugega, mora biti nadzorstvo prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel in moral predvideti. V zvezi s potrebnim varstvom nad psom je bilo v sodni praksi izrecno poudarjeno, da mora gospodar psa obvladati. To pomeni, da bi moral imetnik psa v dani situaciji nadzorovati tako, da mu ne bi ušel izpod nadzora. Zavarovanka toženke oziroma njen zunajzakonski partner B. B. ni ustrezno poskrbel za varstvo psa, saj se je očitno prosto sprehajal naokoli in stekel na/čez cesto.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da bi bilo mogoče zavarovanki toženke očitati, da je zanemarila dolžno varstvo in nadzorstvo le v primeru, da bi se nahajala v bližini, pa nič storila. V vsakem trenutku je treba zagotavljati nadzorstvo in varstvo nad psom. Da se je pes nenadzorovano/prosto sprehajal in stekel čez cesto, brez spremstva osebe, ki ga varno vodi, izkazuje opustitev dolžne skrbnosti njegovega imetnika, zaradi česar je bila ogrožena varnost cestnega prometa. To je tožnik tudi ves čas zatrjeval. Pravilno je zato tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi na cesti moral pričakovati psa. Trditev o tem, da so se psi po vasi prosto sprehajali, pritožnica v postopku ni podala, zato gre za neupoštevno pritožbeno dejansko novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Da bi o tem izpovedoval tožnik, tudi ne drži. Tudi zaradi velikosti in dolžine žive meje ob cesti (ki jo prikazujejo slike v spisu), izza katere je pritekel pes A., od tožnika ni mogoče zahtevati večje pazljivost pri vožnji z opazovanjem širše okolice, ali bo morda kakšen spuščen/nenadzorovan pes pritekel čez cesto. Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik, zato od voznika, ki pravilno pelje po cesti, nikakor ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku pričakoval, da mu na cesto lahko skoči pes ali kakšna druga žival. Imetnik psa bi moral poskrbeti, da se kaj takega ne zgodi.

13. Pravnorelevantno vzročno zvezo predstavlja vzročna zveza med opustitvijo potrebnega varstva in nadzorstva imetnika psa in škodnim dogodkom ter tožniku nastalo škodo. Za obstoj vzročne zveze med opustitvijo in tožniku nastalo škodo zadošča, da je bila zaradi psa, nad katerim je bil opuščen potrebni nadzor in je stekel čez cesto ter se zaletel v sprednje kolo njegovega kolesa z motorjem, povzročena nevarna situacija, zaradi katere je prišlo do tožnikovega padca. Lovljenje ravnotežja, izguba oblasti nad vožnjo z motorjem in padec so posledica tožnikove reakcije na kritično prometno situacijo, ki jo je povzročila zavarovanka toženke oziroma njen zunajzakonski partner zaradi opustitve dolžnega nadzorstva psa (A.). Glede na navedeno so neutemeljene tiste pritožbene navedbe, s katerimi poskuša pritožnica v nasprotju z navedenim zaključkom prikazati kot vzrok nastanka tožnikove škode njegove opustitve oziroma stanje cestišča.2

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da niso podani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 164. v zvezi z 165. členom ZPP.

1 Pasivna legitimacija toženke pritožbeno ni več sporna, razlogi zanjo so podani v 13. točki izpodbijane vmesne sodbe, iz katere izhaja, da stanovanjsko zavarovanje krije oziroma jamči tudi za škodo, ki jo povzroči domača žival zavarovankinega (tu intervenientkinega) zunajzakonskega partnerja. 2 Da naj bi bilo stanje cestišča (spolzkost) lahko vzrok tožnikovega padca, toženka oziroma stranska intervenientka nista dokazali. Trditev o nasprotnem, ki jih je tožnik podkrepil s podatki meteorološke postaje, tudi nista prerekali.