Jedro

V spornem obdobju je bila narava dela neformalnega dežurnega na tajni dislocirani lokaciji takšna, da predvsem zaradi spremljanja monitorjev ni imel možnosti, da bi koristil odmor med delovnim časom niti v več krajših premorih, ki bi omogočili zagotovitev osnovnega namena odmora med delovnim časom, torej povrnitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so si neformalni dežurni lahko privoščili največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta, ta odsotnost pa je tudi po stališču vrhovnega sodišča (VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022) prekratka, saj ne omogoča zagotovitve osnovnega namena odmora med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsake svoje pritožbene in revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati znesek v skupni višini 2.310,50 EUR bruto za obdobje od avgusta 2014 do vključno septembra 2017 v mesečnih zneskih, ki izhajajo iz točke I izreka, od navedenih zneskov plačati prispevke in davke ter plačati vsakokratni mesečni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za obdobje od aprila 2014 do julija 2016 tečejo od 22. 8. 2016 dalje do plačila, za obdobje od avgusta 2016 do septembra 2018 pa od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 21. 8. 2016 za obdobje od aprila do julija 2016 (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 767,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti še stroške postopka v višini 140,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., ki so tožničini sodelavci in so vložili vsebinsko enake tožbe, zato so zainteresirani za izid postopka. Ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče D. D., ki je bil tožničin nadrejeni. Sodišče prve stopnje ni korektno povzelo vseh izvedenih dokazov in svojih zaključkov ni napravilo na podlagi logične ocene vseh relevantnih dejstev. Skladno z 8. členom ZPP bi moralo vestno in skrbno pretehtati vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj, česar pa ni storilo. Na tem tožena stranka utemeljuje obstoj bistvene kršitve določbo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju navaja in pojasnjuje določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo odmor med delovnim časom ter določbe Kolektivne pogodbe za policiste. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da lahko delavec glede na veljavne materialne predpise, pravico do odmora izrabi tudi na samem delovnem mestu, če to zahteva delovni proces (sklep opr. št. Pdp 910/2015, sodba opr. št. Pdp 733/2016 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 78/2009). Stalna prisotnost tožnice na delovnem mestu ni bila potrebna, zato je odmor lahko koristila v skladu s petim odstavkom 16. člena KPP. Tožnica vse do vložitve zahteve za odpravo kršitev svojega nadrejenega ni nikoli niti ustno niti pisno seznanila z nezmožnostjo koriščenja odmora med delovnim časom, čeprav je bila v tem oddelku zaposlena vse od leta 2011. Poleg tega tožnica tudi po 1. 10. 2018, odkar je bilo dovoljeno tudi v nočni izmeni, ob vikendih in praznikih, odmor koristiti izven službenih prostorov, odmor še naprej koristi znotraj službenih prostorov, torej enako kot v spornem obdobju, kar še dodatno pritrjuje dejstvu, da ji pravica do odmora ni bila nikoli kršena. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica odgovarjala za opustitev delovne naloge stalnega spremljanja monitorjev oziroma zaradi nevestnega dela, če bi v času koriščenja odmora prišlo do vloma, saj tega tožena stranka ni nikoli zatrjevala, poleg tega pa do vloma nikoli ni prišlo, če pa bi, bi bilo pa celotno dogajanje razvidno s posnetkov nadzornih kamer. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini sodne takse v znesku 140,00 EUR. Glede na to, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, je odmera takse nezakonita in preuranjena.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Opredelilo se je do izpovedi vseh zaslišanih prič, tudi priče D. D. Pritožbene navedbe, da naj bi bile priče osebno zainteresirane za izid spora, pa so nedovoljena pritožbena novota. Sodišče tako ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Dejstvo je, da tožnica v prostoru, kjer je delo opravljala, ni mogla koristiti odmora, zato pritožbene navedbe o manjši intenziteti dela v nočni izmeni, med vikendi in prazniki, na pravilnost sodbe nima vpliva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

5. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 518/2020 je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov v tej točki navedenih zneskov, v preostalem je pritožbo zoper sodbo in pritožbo zoper sklep zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 46/2021 z dne 20. 4. 2021 dopustilo revizijo, ki jo je tožena stranka vložila. Reviziji je s sklepom VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022 ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v točkah II in III izreka ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje z napotilom, da ponovno odloči o tem, ali je bila tožnici pravica do odmora med delom kršena zaradi narave dela. Za natančnejšo razjasnitev dejanskega stanja naj ponovno oceni izvedene dokaze in dokazni postopek po potrebi dopolni na pritožbeni obravnavi, se opredeli do vseh relevantnih okoliščin tako glede obveznosti spremljanja monitorjev kot dosegljivosti preko tehničnih sredstev za komuniciranje. Posebno pozornost mora posvetiti intenzivnosti zavez in pogostosti intervencij v nočnem času, med vikendi in prazniki. Ponovno naj presodi, ali so bile res takšne, da tožnica objektivno ni mogla izrabiti odmora med delovnim časom.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ne. Glede na napotilo revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče skladno s stališči iz razveljavitvenega sklepa ugotovilo, da je bila tožničina pravica do odmora med delom kršena zaradi narave dela. Pritožbeno sodišče je ponovno ocenilo izvedene dokaze glede obveznosti spremljanja monitorjev in dosegljivosti preko tehničnih sredstev ter zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje se je izreklo o vsakem posameznem dokazu, izpovedi zaslišanih prič ter tožnice korektno povzelo, nato pa po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Ker je dokazno oceno opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP, so pritožbeni očitki tožene stranke s tem v zvezi neutemeljeni.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima jasne razloge, s katerimi je utemeljena odločitev, in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedi priče D. D. (točka 10 in 17 obrazložitve).

10. Pritožba se sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, in sicer na zadevi opr. št. Pdp 910/2015 in Pdp 733/2016, za kateri je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za isto zadevo, in sicer delavca, ki je delal v kontrolni sobi in je od delodajalca zahteval pravico do toplega obroka in izrabo počitka izven delovnega mesta, kar pa ni enaka situacija kot v obravnavani zadevi. Naslednja zadeva, na katero se sklicuje pritožba, opr. št. IV Ips 87/2009 pa je odločitev kazenskega oddelka VS RS o zahtevi za varstvo zakonitosti o odločitvi sodišča v zvezi s prekrškom po 9. točki 230. člena ZDR.

11. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu višja kriminalistka specialistka in da je v obdobju od novembra 2013 do septembra 2018 opravljala delo na Generalni policijski upravi, Upravi E., Sektorju F., Oddelku G. Delo je opravljala v dveh izmenah, in sicer od 7.00 ure do 19.00 ure ter od 19.00 ure do 7.00 ure. Ker ji tožena stranka v obdobju od 24. 8. 2014 do 28. 9. 2018 v nočnem času in med vikendi ter prazniki ni omogočila koriščenja odmora med delovnim časom, je dne 28. 11. 2018 pri toženi stranki vložila zahtevo za odpravo kršitev, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka za čas od novembra 2013 za čas petih let izplača nadomestilo za neizkoriščen odmor med delovnim časom. Tožena stranka je s sklepom z dne 28. 2. 2019 njeno zahtevo zavrnila. Zoper odločitev je tožnica vložila dne 8. 3. 2019 pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 8. 3. 2019 zavrnila. Tožnica je vložila tožbo za izplačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor med delovnim časom, kar je denarni zahtevek, torej denarna terjatev, ki se na podlagi določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

12. Skladno z določbo 154. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora med dnevnim delom v trajanju 30 minut, v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini delovnega časa, čas odmora med dnevnim delovnim časom pa se všteva v delovni čas, zato delavec skladno s 126. členom ZDR-1 za ta čas prejme plačilo.

13. V peti točki uvodne izjave Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva) med drugim določa, da je v Skupnosti treba zagotoviti „ustrezne odmore“ in v 4. členu, da države članice sprejemajo ustrezne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šestih ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti (trajanje in pogoji, pod katerimi je dodeljen) pa se določijo v kolektivnih pogodbah in sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. Direktiva ne določa trajanja odmora med delovnim časom, čas počitka pa je vsak čas, ki ni delovni čas. Čas, med katerim morajo delavci na zahtevo delodajalca ostati na delovnem mestu in biti na razpolago, da po potrebi zagotovijo storitve, se šteje za delovni čas, tudi če med tem časom ne opravljajo nalog, zato ne pomeni uresničitve pravice delavcev do odmora med delovnim časom.

14. Iz sklepa VSRS opr. št. VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 izhaja, da niti v Direktivi prav tako pa tudi ne v ZDR-1, čas odmora ni določen v nepretrganem trajanju. Tako se odmor med delom lahko določi tudi v več delih, saj je njegov smisel, da se delavcu omogoči krajši premor ali več premorov med delom in s tem povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti, vendar pa mora tudi odmor na delovnem mestu ali odmor v več delih zagotoviti izpolnitev njegovega osnovnega namena, zato bi bili prekratki odmori v nasprotju z določbami Direktive. Vrhovno sodišče se v zvezi s primernim trajanjem sklicuje na določbo 4. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018), ki v prvem odstavku določa, da se odmor med delom v primeru polnega delovnega časa lahko določi v dveh ali več delih, v skladu s potrebami delovnega procesa in potrebami delavcev, pri čemer mora en del odmora trajati neprekinjeno najmanj 15 minut. Po stališču vrhovnega sodišča pa pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, ker je treba upoštevati tudi načeloma ugodnejšo zakonsko ureditev, da se ta čas všteva v delovni čas in je plačan. Delodajalec mora delavcu (javnemu uslužbencu) zagotoviti odmor med delom, način zagotavljanja pravice pa je odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. To pomeni, da v primeru, če čas odmora ni zagotovljen zaradi objektivne nezmožnosti koriščenja in mora delavec ves čas opravljati delo, toliko več dela za delodajalca, saj delo opravlja v času, ko bi sicer imel odmor, torej v času, ko ne bi delal. 15. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu, zaslišalo tožnico in priče D. D., C. C., A. A. ter B. B., ugotovilo, da tožnici v vtoževanem obdobju ni bilo omogočeno koriščenje odmora med delom, s tem pa je bila njena pravica, ki ji pripada po določbah 154. člena ZDR-1 in 18. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji), kršena. KPP v tem členu določa, da mora delodajalec oziroma nadrejeni policistom omogočiti izrabo odmora med delovnim časom v skladu s predpisi in da predstojnik oziroma nadrejeni policistu lahko določi čas izrabe dopusta. Kadar delodajalec oziroma nadrejeni policistu določi čas izrabe odmora med delovnim časom, policist pa zaradi nujnih potreb delovnega procesa v določenem času ne more koristiti odmora med delom, lahko policist sam izbere čas izrabe odmora med delom v tistem času, ko je delovni proces najmanj moten, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa, enako lahko stori tudi v primeru, če mu delodajalec ne določi časa izrabe odmora. V izjemnih primerih pa se mu lahko na njegovo zahtevo omogoči ustrezno zamenjavo za čas odmora.

16. Po izpovedih vseh zaslišanih prič in tožnice je sodišče ugotovilo, da so neformalni dežurni na dislocirani enoti na tajni lokaciji, ki je bila fizično in tehnično varovana, delali v dveh izmenah po 12 ur. V nočni izmeni in delu ob vikendih ter praznikih niso imeli zamenjave, kot je bila za čas odmora med delom možna v dnevni izmeni. Narava dela neformalnega dežurnega je bilo spremljanje stanja na več monitorjih, ki so prikazovali videonadzor tega objekta, torej stalni nadzor nad dogajanjem v objektu in okolici objekta ter takojšnje ukrepanje v primeru, če bi opazili prisotnost kakšnega človeka ali poskusa vloma v objekt. Navodila se tudi po tem, ko je tožničin nadrejeni postal D. D., niso spremenila in je vse ostalo tako kot takrat v času prejšnjega vodje oddelka. Kot je izpovedala tožnica, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala, ji je predstojnik v letu 2011, ko je začela opravljati delo neformalnega dežurnega, dejal, da za čas malice rabijo zamenjavo in da delovnega mesta, če nimajo zamenjave, ne smejo zapuščati. Alarmi, s katerimi so bili varovani objekti v času prisotnosti neformalno dežurnih delavcev, niso bili vključeni, zato ni bilo možnosti, da ne bi spremljali monitorjev, kjer so bili vidni posnetki varnostnih kamer, saj bi lahko v času nespremljanja (npr. zaradi počitka med delom) prišlo do vloma ali požara, prav tako iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da so morali imeti pri sebi ves čas mobilni telefon, na katerega je bil vezan tudi stacionarni telefon, da so lahko nemudoma odgovorili na nujne klice kriminalistov iz celotne Slovenije.

17. Priče C. C., A. A. in B. B. so izpovedale, da se je nočna izmena od dnevne razlikovala predvsem v tem, da so neformalni dežurni v dnevni izmeni lahko koristili odmor med delom, saj so za ta čas dobili zamenjavo. V dnevni izmeni so lahko tako tudi pokadili kakšno cigareto in poleg spisali tudi kakšne potrebne papirje, obračunali ure, torej naredili kaj drugega in ne le gledali v monitorje. V nočni izmeni tega drugega dela niso imeli in niso imeli zamenjav za čas odmora. Vse tri zaslišane priče, tudi B. B., so izpovedale, da so morale ves čas spremljati monitorje, saj je bil alarmni sistem izključen, ni pa bilo prakse, da bi se posnetki gledali za nazaj. Posnetke bi sicer lahko pogledali za nazaj, vendar bi vmes lahko že prišlo do vloma, ki ga ne bi zaznali pravočasno. Delovno mesto so lahko zapustili le za kakšnih 5 minut, da so si v kuhinji pogreli hrano ali skuhali kavo, kar so pojedli in popili na delovnem mestu. Niso imeli možnosti, da bi koristili odmor med delom, da bi si spočili od dela niti za 15 minut. C. C. je sicer omenil tudi obhod objekta, za katerega je izpovedal, da ni trajal dolgo, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je obhod objekta trajal dalj časa, niti da so bili obhodi nujni. Prav tako so se morali na prejeti klic nemudoma javiti, ker se je to od njih pričakovalo.

18. V spornem obdobju je bila narava dela neformalnega dežurnega na tej tajni dislocirani lokaciji takšna, da predvsem zaradi spremljanja monitorjev ni imel možnosti, da bi koristil odmor med delovnim časom niti v več krajših premorih, ki bi omogočili zagotovitev osnovnega namena odmora med delovnim časom, torej povrnitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da so si neformalni dežurni lahko privoščili največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta, ta odsotnost pa je tudi po stališču vrhovnega sodišča (VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022) prekratka, saj ne omogoča zagotovitve osnovnega namena odmora med delovnim časom.

19. Tako je bila tožnici že samo zaradi narave dela, t.j. varovanja tega objekta, kršena pravica do odmora med delovnim časom. Poleg tega pa se je morala javljati tudi na stacionarni telefon oziroma na mobilni telefon, ki ga je morala, kot tudi ostali neformalno dežurni, vedno imeti pri sebi. Prav zaradi narave dela, ki ga je opravljala, ni pomembno, kolikokrat je v vtoževanem obdobju morala posredovati oziroma je prišlo do nujnih intervencij oziroma da je bila intenziteta dela v nočni izmeni in med vikendi nižja od intenzitete v dnevni izmeni, saj to ne pomeni, da ji delovnih nalog ni bilo potrebno opravljati. Glavna tožničina delovna obveznost je bila, da takoj, ko opazi kaj sumljivega, ustrezno odreagira, kar pa je lahko storila le, če je stalno spremljala stanje objekta preko monitorjev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila v primeru, če bi to svojo dolžnost opustila in bi prišlo do nenadnega dogodka, čeprav bi koristila odmor med delovnim časom, lahko za to odgovorna, saj bi ji tožena stranka lahko očitala kršitev delovnih obveznosti. Očitno je tožena stranka ugotovila pomanjkljivosti pri organizaciji odmora med delom v času neformalnega dežurstva v nočnem času in ob vikendih ter praznikih, saj je v letu 2018 postavila nova pravila, kako lahko zaposleni na delovnem mestu neformalno dežurnega koristijo 45 minutni odmor med delom.

20. Tožnica je za sporno obdobje od tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila kot odškodnine, ker ji je bila kršena pravica do odmora med delovnim časom. Delavec je, kot je bilo že navedeno, upravičen do plačanega odmora med delovnim časom, tožnica pa ga zaradi narave dela, ki ga je opravljala, ni mogla koristiti, zato je tožena stranka kršila tako zakonske obveznosti kot tudi obveznosti iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da metodologija in višina postavljenega zahtevka nista sporni, zato je tožnici utemeljeno dosodilo vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično je kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep z dne 2. 10. 2020 (druga točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

22. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP, prvem odstavku 154. člena istega zakona in 155. členu ZPP. Tožena stranka v sporu ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizije in pritožbe. Tožnica pa z odgovoroma na revizijo in pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške.